Jedro

Kršitev mandatne pogodbe je podana, če odvetnik ne izpolni svoje obveznosti, je ne izpolni pravilno ali jo izpolni z zamudo. Prevzemnik naročila (odvetnik) pa mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodar ter paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (1. odst. 768. čl. OZ). Na naročiteljevo zahtevo mu mora o stanju poslov poročati, za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, je odškodninsko odgovoren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženci nerazdelno plačali tožeči stranki odškodnino v višini 42.563,70 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je v času vložitve tožbe takrat veljavni ZZZDR (1) določal dolžnost staršev za preživljanje otrok le do 26 leta, po dopolnjenem 26. letu pa ne več. Taka ureditev je bila v nasprotju z ustavo, kar je ugotovilo Ustavno sodišče z odločbo U-I-11-11/07-45 z dne 13.12.2007. Zakonska ureditev je bila tako v času vložitve tožbe neskladna z ustavnim načelom pravne in socialne države. Tožeča stranka bi v pravdi na preživljanje glede na materialno podlago lahko uspela. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, po izčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev, bi tožeča stranka lahko vložila ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti ZZZDR – C. Ustavno sodišče pa bi ustavni pritožbi ugodilo in razveljavilo zavrnilne sodbe sodišč ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka se je z drugo toženo stranko dogovarjala o takem scenariju. Umik tožbe kljub pravnemu stališču, ki ga je zastopala drugotožena stranka in s katerim bi morala seznaniti prvotoženo stranko, tako predstavlja kršitev mandatnega razmerja in kršitev dolžne skrbnosti ravnanja odvetnika. Sodišče ne bi smelo slediti zaslišani priči, sodnici M.K., saj se v celotni zadevi ni spomnila ničesar, ampak je le splošno pričala o načinu svojega dela. Vsebina zapisnika z naroka pa je le formalni povzetek dela burnega dogajanja na naroku, med drugim tudi prepričevanja priče in prvotožene stranke, katerega posledica je bil podpis zapisnika s strani tožeče stranke. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 14. in 15. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP (2). Zaključek sodišča, da je tožeča stranka kot inteligentna in samozavestna oseba sama soglašala z umikom, je napačen. Inteligentnost in samozavest še ne predstavljata pravnega znanja. Tožeča stranka nikoli ne bi privolila v umik tožbe (to je podpisala zapisnika), če bi bila seznanjena z vsemi posledicami umika. Protipravno je tudi ravnanje drugotožene stranke, ki prvotožene stranke ni seznanila s primerom. Drugotožena stranka odgovarja za izbiro svojega substituta in njegovo ravnanje. Prvotožena stranka se je zavedala svoje strokovne napake, saj je tožeči stranki sama v svoji pisarni dejala, da naj gre na Zavarovalnico T., kjer ima zavarovano poklicno odgovornost ter naj se ji izplača odškodnina iz njegove zavarovalne police ob pogoju, da se plača le polovica, drugo polovico pa naj plača drugotožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi zahteva tožeča stranka plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja. Prvotoženi stranki očita umik tožbe kljub pravnemu stališču, ki ga je zastopala drugotožena stranka, kršitev mandatnega razmerja s tožečo stranko ter kršitev dolžne skrbnosti in ravnanja odvetnika. Drugotoženi stranki očita, da prvotožene stranke ni seznanila s primerom ter odgovornost za izbiro svojega substituta in njegovo ravnanje. Povrnitev škode od tretjetožene stranke terja na podlagi pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov. Gre za zavarovanje civilne odgovornosti za primer odškodninske odgovornosti odvetnika proti svojim strankam.

Ali je odvetnik odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki urejajo razmerja med odvetnikom in oškodovancem. V poštev pridejo pravila o kršitvi pogodbene obveznosti v zvezi z odvetnikovim dolžnim ravnanjem pri opravljanju naročenega posla po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja, in po specialnih predpisih, veljavnih v času nastanka spornega razmerja, ki urejajo delo odvetnikov. Kršitev pogodbe je podana, če odvetnik ne izpolni svoje obveznosti, je ne izpolni pravilno ali jo izpolni z zamudo. Prevzemnik naročila (odvetnik) pa mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodar ter paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (1. odst. 768. čl. OZ) (3). Na naročiteljevo zahtevo mu mora o stanju poslov poročati, za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, je odškodninsko odgovoren.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da umik tožbe na naroku 2.2.2006 ne predstavlja protipravnega ravnanja, ter da prvotožencu ni moč očitati, da je postopal protipravno oz. v nasprotju z mandatnim razmerjem in določili Zakona o odvetništvu in Odvetniškim kodeksom, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopne razloge. Glede pritožbenih trditev, da je bila ureditev preživljanja po noveli ZZZDR-C v nasprotju z Ustavo RS ter da bi tožeča stranka v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka po izčrpanju rednih in izrednih pravnih sredstev lahko vložila ustavno pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti ZZZDR–C, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče v svoji odločbi (na katero se sklicuje tudi pritožnica) U-I-11/07-45 z dne 13.12.2007 odločilo, da 123. čl. ZZZDR ni v neskladju z ustavo, pač pa je v neskladju z ustavo Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ustavno sodišče pa je odločilo tudi, da je potrebno socialni položaj invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti začasno urediti, zato obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. čl. ZZZDR pred ZZZDR–C (4. tč. citirane odločbe Ustavnega sodišča).

Tožeča stranka je 15.7.2004 vložila tožbo zoper starše zaradi plačila preživnine. Do umika tožbe je prišlo 2.2.2006 na naroku za glavno obravnavo. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C) spremenil 123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in odvzel breme preživljanja nepreskrbljenega otroka z motnjo v razvoju po njegovi polnoletnosti oziroma po doseženem 26-tem letu starosti. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da v času vložitve tožbe ter njenega umika veljavna zakonodaja ni omogočala, da telesno ali duševno prizadeti otroci po 26. letu starosti uveljavljajo preživnino od svojih staršev, je pravilna. Odločba Ustavnega sodišča je bila sprejeta 13.12.2007. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede soglasja tožnice za umik tožbe, je prepričljiva. Sodišče se je pri tem oprlo na izpovedbo strank, priče ter na lastno zaznavanje na naroku. Če tožeča stranka s tem delom dokaznega postopka ni zadovoljna, to dokazom v ničemer ne jemlje vrednosti. Pritožbeno sklicevanje tožnice, na to, da inteligentnost in samozavest ne predstavljata pravnega znanja, pa ne more izpodbiti umestitve ugotovitev sodišča v mozaik celotne dokazne ocene. Kar izhaja iz zapisnika, se sklada z izpovedbo priče (sodnice K.) ter obeh tožencev.

Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da ob ugotovitvi, ko ni bilo protipravnega ravnanja prvotožene stranke, posledično ne more biti protipravno ravnanje drugotožene stranke, pa tudi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil drugi toženec pri izbiri substituta nevesten ter ga ni seznanil z zadevo. Sodišče je namreč verjelo izpovedbi prve in drugotožene stranke, ki sta izpovedovali skladno in prepričljivo o tem, da so v skupni odvetniški pisarni vsi poznali tožnico in bili seznanjeni z njeno zadevo.

Pritožbene trditve, da se je prvotožena stranka zavedala svoje strokovne napake in je tožeči stranki predlagala, naj poplača odškodnino iz njene zavarovalne police, ki ima sklenjeno na Zavarovalnici T., vendar le polovico, drugo polovico pa naj plača drugotožena stranka, so neizkazane in ugotovitev sodišča ne morejo izpodbiti.

Tožnica je bila na naroku za glavno obravnavo podrobno zaslišana, kar je razvidno iz zapisnika na list. št. 85 – 90. Po zaslišanju prve in druge tožene stranke je po pooblaščencu kot tudi sama osebno obema zastavljala dodatna vprašanja. Po njunem zaslišanju se je tožeča stranka želela opredeliti do izpovedi obeh tožencev, čemur je tožena stranka nasprotovala, sodišče pa je dokazni predlog po ponovnem zaslišanju tožnice kot nepotreben zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje na osnovi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno za odločanje, izvedba pa bi bila v nasprotju z 11. čl. ZPP. V pritožbi zatrjevana kršitev 5. čl. ZPP po oceni pritožbenega sodišča s tem ni podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 69/2004. (2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji.

(3) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.