Jedro

V pravdo o terjatvi, ki se je vodila med pravno osebo v likvidacijskem postopku (tj. odstopnikom) in dolžnikom, sme na mesto odstopnika vstopiti prevzemnik terjatve, če je bila terjatev nanj prenesena zaradi likvidacije odstopnika. Gre namreč za specifičen položaj, v katerem je prevzemniku terjatve zaradi varstva njegovih pravic na podlagi določb o prekinitvi in nadaljevanju postopka treba dopustiti, da prevzame pravdo, ki jo je doslej vodil njegov prednik, saj bi bil sicer zaradi pravnih posledic prenehanja pravne osebe (odstopnika terjatve), upoštevaje predpostavke iz 190. člena ZPP, lahko onemogočen v uresničevanju svojih materialnopravnih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 3.294,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvotna tožnica (B. d. o. o., v stečaju) je 28. 5. 2007 vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se ugotovi, da sta prodajni pogodbi z dne 30. 10. 2006, na podlagi katerih je tožencu prodala nepremičnino vl. št. 533 k. o. ... za kupnino 210,000.000,00 SIT (prva pogodba) in nepremičnino vl. št. 488 k. o. ... za kupnino 96,000.000,00 SIT (druga pogodba), razvezani po samem zakonu. Od toženca je zahtevala tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah po obeh pogodbah. 28. 9. 2009 je prvotna tožnica spremenila tožbo in poleg zahtevka za ugotovitev, da sta pogodbi razvezani po samem zakonu, namesto zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine postavila izbrisni zahtevek. 7. 5. 2013 je poleg obstoječega zahtevka postavila še podredni zahtevek za plačilo (ostanka) kupnine v višini 692.705,72 EUR.

2. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II P 572/2007 z dne 9. 5. 2013 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta prodajni pogodbi z dne 30. 10. 2006 razvezani po samem zakonu, in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice prvotne tožnice. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom I Cp 1525/2013 z dne 18. 3. 2014 sodbo sodišča prve stopnje v delu o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev razveze prodajnih pogodb z dne 30. 10. 2006 glede 3382/5000 nepremičnin vl. št. 533 k. o. ... in glede deleža 2433/5000 nepremičnin vl. št. 488 k. o. .. ter glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice (prvotne) tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.1 Sicer je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da sta bili prodajni pogodbi razvezani, in ponovno vknjižbo lastninske pravice (prvotne) tožnice do deleža 1618/5000 nepremičnin vl. št. 533 k. o. ... in glede deleža 2567/5000 nepremičnin vl. št. 488 k. o. ... razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.2 Opozorilo je, da sodišče prve stopnje ni odločalo o podrejenem zahtevku za plačilo in da ima sodba v delu, ki se nanaša na plačilo spornega dela kupnine po prodajnih pogodbah, take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

3. 15. 5. 2014 je v pravdo na strani tožnice vstopila J. J., ki je v stečaju prvotne tožnice kupila njeno terjatev do toženca.3 Postavila je: (a) primarni tožbeni zahtevek za plačilo 384.087,06 EUR, in (b) podredni tožbeni zahtevek, da je prva pogodba razvezana za delež 1618/5000, druga pa za delež 2567/5000. Vstopu nove tožnice v pravdo se je toženec upiral. 4. Prvotna tožnica B., d. o. o. - v stečaju, je bila 30. 6. 2014 izbrisana iz sodnega registra zaradi zaključka stečajnega postopka.

5. Po vrnitvi zadeve v novo (drugo) sojenje je prvostopenjsko sodišče s sodbo II P 330/2014 z dne 27. 1. 2015, izdano v pravdni zadevi med tožnico J. J. in tožencem A., d. o. o., razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 384.087,06 EUR in stroške postopka. Ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljal toženec, je zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom I Cp 1061/2015 z dne 2. 12. 2015 pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 381.087,06 EUR v celoti zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa je razveljavilo in pridržalo za končno odločbo (II. in III. točka izreka). Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje s sodbo II P 572/2007 z dne 9. 5. 2013 o obligacijskem zahtevku, ki ga je prvotna tožnica postavila 7. 5. 2013, ni odločalo, čeprav je primarni zahtevek zavrnilo. Ker tožnica ob takem procesnem stanju v prekluzivnem roku petnajstih dni ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na obligacijski zahtevek, umaknjena.4 Zastaranje se z vložitvijo tožbe načeloma res prekine, a se na podlagi prvega odstavka 366. člena OZ šteje, da ni bilo pretrgano, če upnik umakne tožbo oziroma odstopi od dejanja, katerega namen je v izterjavi terjatve od dolžnika. Terjatev tožnice za plačilo kupnine, ki je v plačilo zapadla 30. 10. 2006 in katere zastaranje je nastopilo 30. 10. 2009, je zato zastarana. Višje sodišče je zato sodišču prve stopnje naložilo, da mora odločiti še o podrednem zahtevku za razvezo prve pogodbe glede deleža 1618/5000 in druge pogodbe glede deleža 2567/5000. 6. Sodišče prve stopnje je v tretjem (obravnavanem) sojenju ugotovilo, da je prva pogodba razvezana glede deleža 1618/5000, druga pogodba pa glede deleža 2509/10000 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiško knjigo pri spornih nepremičninah vpisala kot solastnica nepremičnin, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (IV. točka izreka).

7. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in v drugi alineji (II. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje delež 2567/5000 nadomestilo z deležem 2509/10000 (I. točka izreka). Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (III. točka izreka).

8. Toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

9. Revizija toženca je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

10. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - prvotna tožnica B. d. o. o., - v stečaju, in toženec sta 30. 10. 2006 sklenila (prvo) prodajno pogodbo, s katero je prvotna tožnica kot prodajalka tožencu kot kupcu prodala nepremičnino parc. št. 474/1 k. o. ... za kupnino 320,000.000,00 SIT; kupec se je kupnino v višini 95,000.000,00 SIT zavezal plačati na način, da bo najpozneje do 30. 10. 2006 poravnal prodajalčev dolg do Banke, za preostali del kupnine pa je bil med sopogodbenikoma izvršen pobot terjatev v višini 115,000.000,00 SIT; - predmet druge prodajne pogodbe med prvotno tožnico in tožencem, sklenjene istega dne, pa so bile nepremičnine parc. št. 565/1, 565/2, 656/4, 656/5, vse k. o. ...; dogovorjena je bila kupnina v višini 96,000.000,00 SIT, ki se jo je toženec zavezal plačati: (1.) znesek 45,000.000,00 SIT na TRR prvotnega tožnika do 30. 10. 2006; (2.) znesek 49,287.225,00 SIT pa se je zavezal nakazati po sklenjeni asignaciji št. 06 (priloženi pogodbi) na TRR asignatarja G., d. o. o.; in (3.) za preostali del kupnine sta stranki izvršili medsebojni pobot; - toženec je na vseh nepremičninah, ki so bile predmet prodajnih pogodb, pridobil lastninsko pravico; - toženec je 24. 10. 2006 z upnico tožnice J. J. sklenil pogodbo o prodaji terjatve, s katero je odkupil njeno zapadlo terjatev do tožnice v višini 67,956.984,00 SIT.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

12. V tretjem sojenju je bil glede na obrazloženi dosedanji potek postopka odprt le še zahtevek za (delno) razvezo pogodbe.5 Glede vprašanja, ali je bila kupnina po prvi pogodbi dejansko plačana, sodišče prve stopnje ni verjelo R. R., direktorju toženca, da je tožnici izročil del kupnine v gotovini. Iz predloženega potrdila z dne 30. 10. 2006 sicer izhaja, da je toženec tožnici znesek v višini 49,000.000,00 SIT nakazal na njen TRR, a sodišče je verjelo tožnici in E. E. (njenemu možu in direktorju prvotne tožnice), da je bilo potrdilo napisano le zato, da bo toženec lahko pridobil kredit. Življenjsko namreč ni logično, da pravne osebe pri prenosu lastninske pravice poslujejo v gotovini in da takega načina poslovanja, ki odstopa od običajnega in pogodbeno dogovorjenega, ne zapišejo v potrdilo. Da kupnina po prvi pogodbi v spornem delu ni bila plačana, je mogoče sklepati tudi na podlagi dejstev, da sporno plačilo v poslovnih knjigah toženca ni zabeleženo in da je E. E. v elektronskem sporočilu z dne 18. 12. 2006 R. R. sporočil številko TRR, kamor naj nakaže kupnino. Zahtevku za razvezo prve prodajne pogodbe glede deleža 1618/5000 nepremičnine je zato ugodilo.

Glede dela plačila po drugi prodajni pogodbi, glede katerega je bilo dogovorjeno, da naj bi se opravilo z asignacijo št. 06/2006, s katero se je toženec zavezal, da bo del kupnine v višini 49,287.225,00 SIT nakazal na račun asignatarja (družbi G., d. o. o.), je sodišče ugotovilo, da je med tožencem (tam tožnico) in G., d. o. o., tekel gospodarski spor zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 118.791,35 EUR. V delu, v katerem je bila terjatev med tožencem in G., d. o. o., pobotana do višine 105.164,36 EUR,6 je bila asignacija (delno) realizirana, v preostanku, torej v razliki do zahtevanih 205.671,94 EUR (glede 100.507,59 EUR), pa ne, zato je odločilo, da je utemeljen zahtevek za ugotovitev delne razveze druge pogodbe glede deleža 2509/10000. 13. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je zaključek o razvezi prve pogodbe glede deleža 1618/5000 pravilen in sprejet na podlagi pravilne in ustrezne dokazne ocene sodišča prve stopnje glede neplačila oziroma neizročitve 49,000.000,00 SIT kupnine v gotovini E. E. Pravilnost takšne dokazne ocene namreč potrjuje več okoliščin, med drugim tudi ugotovitev, da je bilo potrdilo izdano z namenom pridobitve dokazila za pridobitev kredita, da na njem ni potrjen prejem kupnine in da plačilo ni zavedeno v poslovnih knjigah toženca. Glede dela plačila po drugi pogodbi pa je bilo pravilno ugotovljeno, da naj bi se del kupnine plačal z asignacijo. Toženec se je del kupnine v višini 49,287.225,00 SIT tako zavezal plačati G., d. o. o., in v zvezi s tem je med njima tekel gospodarski spor zaradi ugotovitve obstoja terjatve, v kateri je bila terjatev med G., d. o. o., in tožencem delno pobotana. Zato je zahtevek za razvezo druge pogodbe le delno utemeljen, in sicer glede deleža 20509/10000, kar ustreza ugotovljeni neplačani kupnini po drugi pogodbi. Tudi molče dovoljena sprememba tožbe na strani tožeče stranke ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka: v stečajnem postopku prvotne tožnice je bila namreč terjatev obravnavanega spora prenesena na sedanjo tožnico, zato je sprememba tožbe dovoljena, zoper takšno odločitev pa stranka nima posebne pritožbe.

**Jedro revizijskih navedb**

14. Toženec v reviziji ponovno poudarja, da nasprotuje vstopu J. J. v pravdo, ker gre za položaj, ki ga ureja 190. člena ZPP. O vstopu nove tožnice v pravdo sodišče ni izdalo nobenega sklepa, njegovi razlogi o dovolitvi vstopa tožnice v pravdo s sklicevanjem na 185. člen ZPP pa niso pravilni in utemeljeni. Sodiščema nižjih stopenj očita, da ne pojasnita povezave med pogodbo o prodaji terjatve z dne 24. 10. 2006 in prodajno pogodbo. Po prodajni pogodbi je bil namreč glede plačila 115,000.000,00 SIT dogovorjen pobot s takojšnjih učinkom, torej so bile terjatve 30. 10. 2006 pobotane. Glede na določbo pogodbe o prodaji terjatve, da se šteje, da ta ni sklenjena, če kupnina ne bo plačana, učinek nesklenitve nastopi šele s potekom roka (tj. 1. 11. 2006) in ne prej. Do pobota je torej prišlo. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Kupnina po pogodbi o prodaji terjatve v višini 49,000.000,00 SIT je bila plačana s strani R. R. osebno, zato je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Bistven je namreč prav obstoj potrdila za dne 30. 10. 2006, ki ga je sestavil E. E. in ki prejem kupnine potrjuje. Zapis v potrdilu, da je bila kupnina nakazana na TRR, je posledica slovnične napake ali pa dejstva, da je bil tak pogodbeni dogovor. Sodišči zato dajeta preveliko težo okoliščini, da na potrdilu ni naveden prejem kupnine v gotovini, prav tako pa povsem zanemarita izpoved interesno neobarvane priče Š. Š., ki je bil ob izročitvi denarja prisoten in jo je tudi potrdil. Njegova izpoved je skladna z izpovedjo R. R. in ji je sodišče v prvem sojenju tudi sledilo, v tretjem sojenju pa se do te izpovedbe v ničemer ni opredelilo, kar pomeni kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Do izpovedi te priče se kratko opredeli le višje sodišče, ki pa ji odklanja verodostojnost, kar pomeni kršitev načela neposrednosti. Sodišči zanemarita tudi izpoved priče M. M., uslužbenke banke, ki je potrdila, da ji je E. E. rekel, da je glede 166,000.000,00 SIT zadeva urejena. Na drugi strani pa sodišče v celoti in nekritično sledi izpovedbam izrazito interesno obarvanih prič E.E. in J.J., čeprav slednja o poslu ne ve nič in izpoveduje po navodilih moža E.E., ki je bil koordinator celotnega posla in takratni direktor prvotne tožnice. Sodišči zanemarita tudi dejstvo, da E.E. svojo izpovedbo ves čas postopka spreminja in prilagaja, kar povsem omaje njegovo verodostojnost. Vzrok za poplačilo v gotovini je lahko bil tudi v izogibanju obdavčitvi. Sodišče spregleda, da lahko obveznost namesto dolžnika izpolni tudi kdo drug (271. člen OZ), v konkretnem primeru je bil to R. R, saj je bila med njim in tožencem sklenjena posojilna pogodba. Plačilo zato v poslovnih knjigah toženca sploh ne more biti zavedeno. Ugotovitev, da kupnina ni bila plačana, je zato nelogična in protispisna. Tudi elektronsko sporočilo s pozivom, kam naj se kupnina nakaže, poslano 18. 12. 2006, nima pomena, kakršnega mu pripisujeta nižji sodišči. Iz povedanega jasno izhaja, da sodišči nista sledili metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP ter da sta zaradi te kršitve podani tudi kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba v 9. točki obrazložitve opisanih kršitev ne odpravlja. Tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede plačila po asignaciji je tako pomanjkljiva, da ne omogoča preizkusa in krši toženčevo pravico do izjave v postopku; sodišče namreč v ničemer ne pojasni, kje je stična točka postopka med tožencem in G., d. o. o., z obravnavano zadevo, niti se ne opredeli do navedb toženca o prenehanju sporne terjatve. Izročitev prvotne pobotne izjave med prvotnima strankama obravnavanega postopka nikoli ni bila prerekana, prerekala jo je šele nova tožnica, ki pa je z navedbo tega dejstva prekludirana, saj mora v postopek vstopiti v stanju, v kakršnem se nahaja. Pobotna izjava kot enostransko dejanje učinkuje, zato povratna potrditev za njeno učinkovanje ni potrebna. Več prič je povedalo, da se je znesek oziroma del kupnine v višini 49,287.225,00 SIT zapiral z asignacijo, ujemanje tega zneska je potrdila tudi izvedenka. Tudi v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov in posega v revidentovo pravico do kontradiktornosti. Stališče, da je dokumentacija, ki jo je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pridobila izvedenka (in ki predhodno ni bila del spisa), predložena prepozno, zato je neupoštevana, je prestrogo in neživljenjsko. Izvedenka to sme storiti, stranke pa imajo pravico, da se do mnenja, izdelanega na podlagi dodatne dokumentacije, opredelijo. Sporen je tudi znesek neplačanega DDV, saj prvotna tožnica davka ni odvedla in plačala, zato se tudi ne sme upoštevati v korist tožnice na način, da bi bila pri izračunu velikosti deleža neupravičeno obogatena za vrednost DDV. Izpodbijana sodba tudi o tem nima razlogov.

**Povzetek odgovora na revizijo**

15. Respondentka opozarja, da so obširne navedbe v reviziji v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Revident se zmotno sklicuje na določbo 190. člena ZPP. Tožnica je namreč v pravdo vstopila na podlagi sklepa stečajnega sodišča, s katerim je bila terjatev prvotne tožnice (stečajnega dolžnika) prenesena nanjo zaradi stečaja prvotne tožnice. Do prenosa terjatve je prišlo na podlagi 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kar pomeni, da je prišlo do izvirne pridobitve „lastninske pravice“ nad preneseno terjatvijo, torej za izvirno spremembo upnika terjatve, in ne do pogodbenega prenosa v smislu 190. člena ZPP. V takem primeru soglasje stranke ni potrebno. Objektivna sprememba tožbe je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 96/2005 z dne 23. 1. 2007. Vse druge revizijske navedbe se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje (neposredno in skozi uveljavljanje procesnih kršitev), zato ne morejo biti revizijski razlog za vložitev revizije. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje je namreč v obtožbi I K 52301/2011 z dne 27. 12. 2016, ki je bila vložena na Okrožno sodišče v Mariboru zoper toženca in R. R. zaradi suma storitve kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika. Predloga za kompenzacijo, s katerim toženec utemeljuje plačilo kupnine po drugi pogodbi, tožnica nikoli ni prejela. Tudi odločitev o DDV je pravilna in zakonita. Tožnica DDV ni mogla plačati, ker pogodba ni bila v celoti izpolnjena, tožencu pa je bil tudi povrnjen.

**Pravna podlaga**

16. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz 104. do 108. člena OZ odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ).

**Presoja utemeljenosti revizije**

17. Revizija ni utemeljena.

18. Neutemeljeni so očitki toženca, da nova tožnica brez njegovega soglasja ne bi smela vstopiti v pravdo, ker gre za položaj, ki ga ureja 190. člen ZPP,7 pa čeprav iz drugih razlogov, s katerimi zavrnitev ugovora toženca utemeljujeta nižji sodišči, ki se sklicujeta na privilegirano objektivno spremembo tožbe. V konkretnem primeru je bila sporna terjatev prenesena na tožnico s sklepom o končni razdelitvi, torej zaradi stečaja prvotne tožnice. Na podlagi bistveno podobnih okoliščin je Vrhovno sodišče s sklicevanjem na pravno mnenje št. I/99, str. 35, že v zadevi III Ips 96/2005 z dne 23. 1. 2007 zavzelo stališče, da sme v pravdo o terjatvi, ki se je vodila med pravno osebo v likvidacijskem postopku (tj. odstopnikom) in dolžnikom, na mesto odstopnika vstopiti prevzemnik terjatve, če je bila terjatev nanj prenesena zaradi likvidacije odstopnika.

19. Gre za specifičen položaj, v katerem je prevzemniku terjatve zaradi varstva njegovih pravic na podlagi določb o prekinitvi in nadaljevanju postopka treba dopustiti, da prevzame pravdo, ki jo je doslej vodil njegov prednik, saj bi bil sicer zaradi pravnih posledic prenehanja pravne osebe (odstopnika terjatve), upoštevaje predpostavke iz 190. člena ZPP, lahko onemogočen v uresničevanju svojih materialnopravnih pravic (če bi vložil novo tožbo, se na primer lahko pojavi problem zastaranja terjatve). Določbe 190. in 205.-208. člena ZPP je treba razlagati logično, teleološko in sistemsko. Dejanski konkretni stan na podlagi zgornje premise 190. člena ZPP sestavljajo predvsem življenjski primeri pravnoposlovnih razpolaganj pravdnih strank (tožnika ali toženca), ki povzročijo, da se stvarna legitimacija loči od procesne. Zaradi zavarovanja položaja tožnika 190. člen ZPP omogoča, da se kljub naknadni ločitvi procesne in stvarne legitimacije pravda med istima subjektoma dokonča, ne da bi se pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije.8 V skladu s 190. členom ZPP odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, tako načeloma ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora – če bo sodišče ugotovilo, da je bila stvarna legitimacija podana med prvotnima strankama, bo zahtevku ugodilo ne glede na odtujitev med pravdo.9 Varstvo pridobitelja je varovano z razširitvijo subjektivnih meja pravnomočnosti tako, da se bo pravnomočnost sodbe raztezala tudi na singularnega pravnega naslednika.

20. Izhajajoč iz sistemske razlage, določba 190. člena ZPP, ki je umeščena v poglavje „Tožba“, ne pove nič drugega kot to, da obstoj pravde (litispendenca) ni odvisen od tega, ali je katera od pravdnih strank med pravdo odtujila stvar ali pravico, o kateri teče pravda.10 V stečajnem postopku se s sklepom o končni razdelitvi opravi končna razdelitev po unovčenju vse stečajne mase in prenos premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti (373. in 374. člen ZFPPIPP), temu sklepu pa v stečajnem postopku sledi le še sklep o končanju stečajnega postopka (376. člen ZFPPIPP) in izbris osebe iz sodnega registra (377. člen ZFPPIPP). Temeljni namen stečajnega postopka je torej unovčenje premoženja stečajnega dolžnika in sorazmerno poplačilo upnikov, končno pa v tem, da stečajni dolžnik kot pravni subjekt preneha obstajati. Če bi sodišče procesni položaj tožnice - prevzemnice terjatve presojalo z vidika 190. člena ZPP, kot se zavzema revident, bi moralo v primeru, če soglasje toženca za njen vstop v pravdo ne bi bilo podano, tožbo prvotne tožnice zavreči, ker je stranka prenehala obstajati.11 Tako pravno naziranje je napačno; če subjekt nima pravne sposobnosti, sojenje ni dopustno, zato je vsako razpravljanje o obstoju pravde kljub odtujitvi stvari oziroma pravice odveč. Pokaže se, da procesni položaj, ko pravna oseba s prenehanjem izgubi sposobnost biti stranka in ne more biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku, nima prvin, ki bi se ujemale z zakonskim dejanskim stanom 190. člena ZPP.

21. Prenehanje pravne osebe povzroči prekinitev postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Zaradi olajšanja njihovega položaja je ZPP omogočil, da postopek teče naprej s pravnimi nasledniki. Drugače kot pri odtujitvi stvari med pravdo (drugi odstavek 190. člena ZPP) pravni naslednik za prevzem prekinjene pravde ne potrebuje privolitve nasprotne stranke (208. člen ZPP). To ne velja le za univerzalno, ampak tudi za singularno pravno nasledstvo. Že iz jezikovne razlage izhaja, da 208. člen ZPP pravnega nasledstva ne omejuje na univerzalno pravno nasledstvo, razlika med prvim in drugim, ki je le v obsegu prenosa (glede celote pravic in obveznosti oziroma glede posamezne pravice ali obveznosti), pa ne utemeljuje drugačnega zaključka. Tudi če bi sprejeli stališče, da so pravni nasledniki družbe, ki je ni več, njeni družbeniki, to ne more veljati glede sporne terjatve, ki od trenutka prenosa ni več spadala v premoženje družbe. Sklenemo torej lahko, da je prevzemnici terjatve (sicer singularni pravni naslednici) učinkovito pravno varstvo mogoče zagotoviti le tako, da se ji po prekinitvi postopka na podlagi zakona12 v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP dopusti, da nadaljuje že začeti pravdni postopek.

22. Ob dejstvu, da gre za tretje sojenje v obravnavani zadevi in da je sporen ostal le še zahtevek za „delno“ razvezo prodajnih pogodb, so očitki toženca, da je v sodbah sodišč nižjih stopenj povezava med prvo prodajno pogodbo in pogodbo o odstopu terjatev z dne 24. 10. 2006 nejasna, neutemeljeni in pomenijo sprenevedanje. Drži očitek revidenta, da je bil v prvi prodajni pogodbi dogovorjen način plačila dela kupnine s pobotom, vendar pa je bila predmet tega pobota tudi terjatev (do prvotnega tožnika), ki jo je toženec odkupil od J. J.13 Ker je bilo v pogodbi o prodaji terjatve dogovorjeno, da pogodba velja, če bo kupnina za prodano terjatev plačana (tj. odložni pogoj),14 sta se sodišči nižjih stopenj v zvezi z upravičenjem do „delne“ razveze pogodbe ukvarjali z vprašanjem, ali je bila kupnina po pogodbi o prodaji terjatve plačana ali ne, saj je bilo od te ugotovitve odvisno, ali je bila terjatev po prvi prodajni pogodbi pobotana ali ne.

23. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da kupnina za prodano terjatev niti s strani toženca niti s strani njegovega zakonitega zastopnika ni bila plačana, zato do pobota po prodajni pogodbi ni prišlo, kar pomeni, da kupnina po prodajni pogodbi ni bila v celoti plačana. Glede te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, zato revident z očitki, s katerimi izpodbija dejansko stanje, ne more uspeti (drugi odstavek 370. člena ZPP). Kolikor meri na kršitev metode iz 8. člena ZPP, ki sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je kršitev proste dokazne ocene lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP;15 ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.16 Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak, kako je bila ugotovljena. Pomembno je spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno. Pravilnost metode 8. člena ZPP je izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična17 ter logično vzdržna, razumna in dosledna; če je torej taka, da izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno.18

24. Prepis pritožbenih navedb o zmotni, pristranski in nepopolni dokazni oceni glede plačila kupnine po pogodbi o prodaji terjatve revidentu ne more zagotoviti uspeha v revizijskem postopku, saj se ne sooči z razlogi sodišča druge stopnje. Očitki o zmotni dokazni presoji potrdila z dne 30. 10. 2010, o nelogičnem in neživljenjskem sklepanju sodišč nižjih stopenj glede ravnanj pravdnih strank, o neupoštevanju izpovedb prič Š. Š.19 in M. M. ter o nekritičnem sledenju izpovedbama J. J. in E. E. ne utemeljujejo sklepa, da je bila pri oblikovanju dokazne ocene kršena metoda iz 8. člena ZPP. Pomenijo kvečjemu grajo vsebinsko neprepričljive dokazne ocene in s tem nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. Enako kot s temi ugotovitvami povezane zatrjevane kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so očitki o procesnih kršitvah le navidezni, zato so nedovoljeni. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitev, da toženec ni dokazal plačila kupnine po pogodbi o prodaji terjatve, zato je odločitev o tem, da terjatev po prvi prodajni pogodbi v tem delu ni bila pobotana, pravilna.

25. Neutemeljen je tudi revizijski očitek kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o realizaciji asignacije št. 06/2006 z dne 14. 7. 2006. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je bilo v drugi prodajni pogodbi dogovorjeno, da se bo del kupnine plačal z realizacijo asignacije, s katero se je toženec zavezal, da bo kupnino v višini 49,287.225,00 SIT nakazal na račun asignatarja (G., d. o. o.). Sodišči nižjih stopenj sta glede plačila tega dela kupnine pravilno sledili pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 212/2013 z dne 10. 10. 2013 med pravnima osebama A., d. o. o., in G., d. o. o., s katero je bil zahtevek tožnice A., d. o.o., v delu, v katerem je zahtevala plačilo 105.164,36 EUR, zavrnjen. Ugotovljeno je namreč bilo, da je prišlo do delnega pobota terjatve A., d. o. o., s terjatvijo G., d. o. o., iz naslova obravnavane asignacije.20 Na podlagi te ugotovitve sta zato sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili, da je po drugi prodajni pogodbi ostala neplačana le še razlika med 49,287.225,00 SIT (oziroma 205.671,94 EUR) in pobotanim delom 105.164,36 EUR, kar znaša 100.507,59 EUR. Razlogi sodbe sodišč nižjih stopenj so v tem delu jasni in razumljivi ter jih je mogoče preizkusiti, očitek revidenta, da pobot dela kupnine, ki je bila predmet asignacijske pogodbe za prvotno tožnico ni bil sporen, pa je v nasprotju s spisovnim gradivom. V V. točki pripravljalne vloge z dne 7. 12. 2009 je namreč prvotna tožnica pravočasno21 in izrecno zapisala, da toženec nakazila po asignacijski pogodbi ni izvršil, zato ni poravnal svoje obveznosti po sklenjeni prodajni pogodbi. Revidentova teza, da je bil pobot terjatve po asignacijski pogodbi izvršen na podlagi predloga za kompenzacijo, je tako ostala nedokazana. Pobot sicer res nastane z izjavo ene stranke drugi, vendar pa je na tožencu dokazno breme dokazovanja trditve, da je tožnica pobotno izjavo tudi dejansko prejela (212. člen ZPP).

26. Končno revident ne more uspeti niti z očitkom, da je zaradi neupoštevanja dejstva neplačanega DDV tožnica za znesek davka neupravičeno obogatena. V predhodnih postopkih sicer neizpodbijana odločitev sodišča o le "delni" razvezi prodajnih pogodb, s katero je na spornih nepremičninah oblikovalo solastnino, je namreč materialnopravno očitno zmotna. To pa lahko pomeni le to, da je toženčev revizijski ugovor, da bi moralo sodišče pri prisoji deleža v njegovo korist upoštevati dejstvo neplačanega DDV, nesklepčen. Tudi sicer pa je neplačilo davka stvar razmerja med državo in davčnima zavezancem.

**Odločitev o reviziji**

27. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

28. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka toženca je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

29. Toženec pa mora tožnici povrniti stroške revizijskega odgovora, ki so glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po Odvetniški tarifi.22 Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika tožnice je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške tožnici priznalo 4500 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21), kar, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV, skupno znaša 3.294,00 EUR (II. točka izreka).

1 Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da toženec kupnine po prodajnih pogodbah ni v celoti plačal, je pa pogodbo delno izpolnil (prvo do 67,64 %, drugo pa do 48,66 %). Ob takšnih ugotovitvah tožnica, ki je v stečaju, s tožbo ne more zahtevati razveze prodajne pogodbe. Na podlagi 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bi ji namreč v primeru razveze pogodbe toženec moral vrniti nepremičnine, ona pa bi morala vrniti prejeto kupnino z obrestmi, česar zaradi stečaja ne more. Višje sodišče je zato zaključilo, da tožnica ni upravičena zahtevati razveze pogodbe v obsegu, v katerem je kupnina plačana, zato je v tem delu zavrnitev zahtevka za ugotovitev, da sta prodajni pogodbi razvezani, potrdilo. Odločitev je postala v tem delu pravnomočna. 2 V zvezi z vprašanjem materialnopravne pravilnosti takšne odločitve sodišča druge stopnje revizija ni bila vložena. Pogodba se namreč razveže v celoti (105. člen OZ), odstop od pogodbe zaradi kršitve pa pomeni, da imata stranki pravico zahtevati vrnitev izpolnitev, ki sta jih že opravili (drugi odstavek 111. člena OZ). Pravne podlage, da bi jih obdržali, namreč ni več. V tem smislu odstop od pogodbe učinkuje ex tunc (retroaktivno). Vzpostaviti je treba stanje, kakršno je obstajalo pred sklenitvijo pogodbe. Odstop pogodbe zaradi kršitve torej ne povzroči popolnega in retroaktivnega izničenja pogodbe, ampak izključi izpolnitvene zahtevke, sicer pa pogodbeno preoblikuje razmerje v razmerje pogodbenega vračanja in odškodninsko razmerje med strankama. 3 Terjatev, ki je predmet tega pravdnega postopka, je bila na Janjo Žugman prenesena s sklepom o končni razdelitvi St 1764/2008 z dne 22. 8. 2013. 4 Glej sodbo VSRS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014. Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, str. 196; S. Triva, M. Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 592; J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 438. 5 Glej sprotno opombo 2. 6 Glej sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 212/2013 z dne 10. 10. 2013. 7 Ta določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP), in da tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, pa more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). 8 A. Galič v L, Ude idr.; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2005, str. 227-235. 9 V skladu s sodno prakso tožnik celo ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Če bo vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, ne bodo relevantna. Hkrati tudi toženec pri tako uveljavljanem tožbenem zahtevku ne bo mogel uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo samega odstopa terjatve, ali ugovorov proti prevzemniku terjatev (drugi odstavek 421. člena OZ). Ker objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec tovrstne ugovore lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ. Glej odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016. 10 V. Balažic, Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke, Pravosodni bilten, št. 2004/1, str. 202. 11 To bi ob upoštevanju 366. člena OZ lahko pomenilo, da zastaranje terjatve z vložitvijo tožbe prvotnega upnika ni bilo pretrgano, in posledično da je zastaralni rok ob vložitvi tožbe novega upnika že potekel. 12 Glej 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP. Prekinitev postopka iz razlogov, navedenih v 205. členu ZPP, nastopi na podlagi zakona, zato je sklep o prekinitvi postopka le deklaratornega značaja. 13 Glej zadnji stavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje. 14 Pogoj pomeni posebno predpostavko za veljavnost pogodbe. Odložni pogoj je tisto dejstvo, ki sta ga stranki s pogodbo določili kot predpostavko za začetek učinkovanja pogodbe. Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da učinek pogodbe ne nastopi takrat, ko so izpopolnjene zakonske predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, ampak šele, ko (in če) to dejstvo nastopi. Pred tem pogodba pogodbeni stranki zavezuje v pomenu, da nobena od njiju ne more odstopiti od pogodbe. 15 Ta kršitev se kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, običajno kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP 16 J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 95-96. 17 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003. 18 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 21/2016 z dne 15. 3. 2018. 19 Ne drži očitek revidentke, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedbe te priče, saj je v 9. točki obrazložitve poudarilo, da priče ni ocenilo kot verodostojne, ker gre za direktorja v podjetju v lasti Romana Moškotevca. 20 Glej 5. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 21 Tj. pred prvim narokom za glavno obravnavo. Poravnalni narok in narok za prvo glavno obravnavo je bil namreč s sklepom sodišča z dne 5. 11. 2009 preložen na 14. 1. 2010. 22 Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003 - popr., 115/2006, 121/2007, 67/2008 - ZOdvT.