Jedro

Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu ZPIZ-2. Tožnica bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če bi v času smrti zavarovanca dopolnila predpisano starost (v prehodnem obdobju 53 let in 6 mesecev oziroma vsaj nastopila t.i. čakalno dobo 48 let in 6 mesecev). Glede na to, da je bila tožnica stara 36 let in 3 mesece, pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2014 in št. ... z dne 25. 3. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da v sodbi ni obrazloženo, zakaj ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine za dobo, ki jo je pokojni mož dopolni v Republiki Sloveniji in za katero so bili tudi plačani prispevki. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka omenja Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter navaja, da je nosilec pokojninskega zavarovanja po uradni dolžnosti tožničino zahtevo predložil toženi stranki. Tožnica sprašuje, zakaj je bila ta zahteva poslana v Slovenijo, če je organ vedel, da nima pravice do vdovske pokojnine. Tožnica meni, da ima pravico uveljavljati pokojnino po lastni izbiri in tako se je tudi odločila, da bo to pravico uveljavljala v Republiki Sloveniji. Tudi ji ni bilo odgovorjeno na vprašanja, zakaj v primeru, če niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ji tožena stranka ne vrne plačanih prispevkov. Nadalje navaja, da so bili s takim ravnanjem kršene določbe 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna pravico do vdovske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 10. 2014. 6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

7. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(2) neuspešno uveljavljala priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine (v spisu so odločbe tožene stranke z dne 2. 3. 2001, 7. 9. 2001, 8. 6. 2009 in 9. 6. 2009). V zvezi z izpodbijanima odločbama pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica sama toženi stranki dne 6. 10. 2014 posredovala zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi določb novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3).

8. Glede na novo pravno podlago je torej bilo potrebno v zadevi presoditi, ali so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

9. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi ni sporno izhaja, da je tožničin mož (v nadaljevanju: zavarovanec) umrl 15. 9. 1995. Tožnica je ob njegovi smrti dopolnila 36 let in 3 dni starosti.

10. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu ZPIZ-2. Tožnica bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če bi v času smrti zavarovanca dopolnila predpisano starost (v prehodnem obdobju 53 let in 6 mesecev oziroma vsaj nastopila t.i. čakalno dobo 48 let in 6 mesecev). Glede na to, da je bila tožnica stara 36 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar glede na vloženo pritožbo tudi ni sporno, tožnica v času zavarovančeve smrti oziroma v enem letu po njegovi smrti tudi ni postala popolnoma nezmožna za delo in tudi ji niso ostali otroci, ki bi imeli po pokojnem zavarovancu pravico do družinske pokojnine, tožnica pa bi imela do njih dolžnost preživljanja. Tožnica je s tem v zvezi tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je sicer s pokojnim možem imela dva otroka, s tem da je eden postal polnoleten leta 1995, drugi pa leta 1997, vendar se nobeden od njiju ni šolal in ni pridobil pravice do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno tako niso izpolnjeni niti pogoji po drugi niti po tretji alineji 53. člena ZPIZ-2. Vse omenjeno velja tudi v primeru, če bi se pri presoji upoštevale določbe ZPIZ-1, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na 110. člen ZPIZ-1 je bila sicer potrebna nižja starost za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, vendar je bila tudi za t.i. dobo čakanja določena minimalna starost 45 let. Kot pa je bilo že pojasnjeno, tožnica te starosti v času smrti zavarovanca ni dopolnila.

11. Sodišče prve stopnje je tako ustrezno razčistilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Razloge bistvene za odločitev v zadevi je tudi pravilno obrazložilo in so torej s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene tožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da kljub temu, da je pokojni zavarovanec v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo in da so bili tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa v zakonu ni nobene pravne podlage, da bi se v primeru, če pravica ni priznana, ti prispevki vrnili tožnici, torej vdovi po zavarovancu.

12. Glede uporabe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)(4) , pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnica sama pri toženi stranki uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine po določbah ZPIZ-2 (zahtevek je bil vložen 6. 10. 2014) in o tem zahtevku je bilo tudi odločeno z izpodbijanima odločbama tožene stranke, ki sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine v Republiki Sloveniji to pomeni, da določbe Sporazuma na rešitev zadeve nimajo nobenega vpliva. S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi določb Evropske konvencije o človekovih pravicah.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011.