Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožnici poškodoval avto, je podana njegova odškodninska odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1. tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2.334,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do vključno 27.6.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, 2. kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.334,33 EUR za čas od 10.1.2001 do 31.12.2001 ter obresti v višini temeljne obrestne mere za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, se zavrne, 3. tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1602,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, 4. tožena stranka sama nosi svoje stroške.

2. Proti navedeni sodbi se je pritožil toženec in uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov toženca v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, podredno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko predmetnim pečatom ni priznalo lastnosti javne listine. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugodilo prepozno podanemu dokaznemu predlogu tožnika za opravo poizvedb, ki ga je tožnik po svoji krivdi podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, saj je brez potrebe in mimo trditvenega okvira pravdnih strank ugotavljalo, da pečat z dne 18.12.2000 ni enak nobenemu pečatu od pečatov iz potrdila z dne 30.4.2002 (list. 124), za katere je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije v dopisu z dne 13.11.2008 potrdilo, da so bili v uporabi za vstop in izstop v BiH v predmetnem obdobju. Tožnica v postopku namreč ni zatrjevala, da neverodostojnost pečatov z dne 15.12.2000 in 18.12.2000, odtisnjenih v potnem listu toženca, izhaja iz označbe IZ na pečatu z dne 18.12.2000, ker naj predmetni pečat ne bi bil v uporabi na predmetnem mejnem prehodu v predmetnem obdobju. Tožnici nadalje ni uspelo izkazati, da bi toženec zaradi prehoda meje z avtomobilom v potnem listu moral imeti pečat z oznako avtomobilčka. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se oznaka UL oziroma IZ v cirilici na posameznem pečatu ni spreminjala, temveč naj bi vsak pečat imel ali oznako UL ali oznako IZ, saj nima nikakršne podlage v trditvah tožeče stranke in gre za kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si ugotovljena dejstva in vsebina listin nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 13.11.2008 ugotovilo, da se oznaki UL oziroma IZ na posameznem pečatu nista spreminjali, temveč je imel vsak izmed devetih pečatov ali oznako UL ali IZ, vendar pa iz dopisa z dne 13.11.2008 in zapisnika z dne 10.5.2002 predmetna ugotovitev sodišča v ničemer ne izhaja. Da je predmeten sklep naslovnega sodišča v celoti neutemeljen in arbitraren, izhaja tudi iz zapisnika Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.5.2002, v katerem je navedeno, da pečat, numeriran s št. 2, predstavlja pečat za overjanje potnih listov, pri čemer ni v ničemer navedeno, da bi se predmetni pečat uporabljal zgolj v primerih vstopa v BiH, ne pa tudi v primerih izstopa. Dejstvo je, da je vsak izmed devetih pečatov sestavljen iz fiksnega dela, ki ga ni mogoče spreminjati in iz spremenljivega dela pečata v notranjosti notranjega okvira (oznaka IZ ali UL ter datum), navedeno pa potrjuje tudi identična packa med zunanjim in notranjim okvirom na levi strani pečatov z dne 15.12.2000 in 18.12.2000. Predmetna packa, ki je pri obeh odtisih pečatov identična, potrjuje, da gre za isti pečat št. 2, na katerem se v primeru vstopa ali izstopa iz države spremeni oznaka UL/IZ in datum. Upoštevajoč sklicevanje sodišča na dejstva, ki jih pravdni stranki v postopku nista zatrjevali in dokazovali, ampak jih je sodišče prve stopnje ugotovilo samo, toženec meni, da mu ni bila dana možnost, da se o njih izjavi in da izpodbijana sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo, da sprememba izjave toženca kaže, da se je želel izogniti pregledu potnega lista, kar naj bi potrjevalo, da dne 15.12.2000 ni bil v BiH. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka zaradi neprepričanosti glede datumov odhoda v BiH spremenila svojo izjavo, nedvomno še ne pomeni, da se je tožena stranka želela izogniti pregledu svojega potnega lista, saj se toženec ne bi mogel izogniti pregledu potnega lista, ne glede na to, kateri datum bi navedel. Izpostavljen razlog sodišča prve stopnje je nejasen (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je mimo navedb tožnice (bistvena kršitev določb postopka) ugotovilo, da je toženec v kazenskem postopku v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj pokazal drug potni list, kar naj bi dokazovalo, da toženec niti v času škodnega dogodka niti v času oprave preiskovalnih dejanj ni imel predmetnih pečatov. Toženec je z veljavnim potnim listom in odtisnjenimi pečati izkazal, da je dne 15.12.2000 odšel v BiH in se vrnil 18.12.2000, tožnica pa z ničemer ni uspela izkazati, da je toženec pečate pridobil naknadno, zgolj dejstvo, da je toženec v kazenskem postopku sprva predložil stari potni list pa nedvomno ne dokazuje, da toženec ni imel predmetnih pečatov v drugem potnem listu, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica tudi z ničemer ni uspela izkazati, da račun z dne 16.12.2000 ni verodostojen, avtomatično in vsebinsko neobrazloženo pojmovanje računa kot neverodostojnega dokaza s strani sodišča prve stopnje pa nedvomno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pečati v potnem listu toženca verodostojno izkazujejo, da je bil toženec v času nastanka škodnega dogodka v BiH in zato izjave zaslišanih prič ne morejo imeti močnejše dokazne moči. Toženec meni tudi, da izpovedbam zaslišanih prič ni mogoče v celoti slediti. D. K. je na zaslišanju zatrjeval, da je škodnega dne videl toženca, kako je poškodoval avto tožnice. Toženec poudarja, da ga priča ni mogla videti, ker ga sploh ni bilo v Sloveniji, priča pa je tudi izpovedala, da je imel storilec na glavi kapo s šiltom in da je bila tema, kar kaže na to, da je možno, da se je priča zmotila pri identifikaciji. Nadalje je tožnica zatrjevala, da je njen mož dan po škodnem dogodku (v soboto) toženca srečal v T. in se z njim pogovarjal, priča H. K. pa je izpovedal, da je toženca videl v nedeljo, pri čemer se nista niti srečala, kar kaže na neverodostojnost izjav. Priča I. K. je sprva navedel, da naj bi mu sin o dogodku izpovedal v soboto zvečer, ko se je vrnil z dela v A., nato pa je navedel, da ima prosto samo nedeljo. Pritožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena so pritožbena navajanja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko spornima pečatoma ni priznalo lastnosti javne listine. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ocenjuje, da tuja vpisa (žiga) nimata dokazne moči javne listine, sodišče druge stopnje pa dodaja, da tudi v kolikor bi sporna vpisa obravnavali kot javno listino (se pravi, da bi šteli, da dokazujeta resničnost tistega, kar se z njima potrjuje), je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena oziroma da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnica je v konkretnem primeru uspela z nasprotnim dokazovanjem, kot to izhaja iz argumentirane in prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče druge stopnje v okviru sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje izpostavlja, da je tudi kazenski zapisnik o zaslišanju obdolženca (zadeva Kpd 18/2001) javna (sodna) listina, iz katere izhaja, da v potnem listu, ki je bil tekom kazenskega postopka predložen s strani toženca, ni bilo žigov, ki bi kazali na to, da bi bil toženec v decembru leta 2000 v B.. V kolikor bi sporni žigi v času kazenskega postopka v potnem listu toženca že obstajali, bi toženec na navedeno ugotovitev sodnice v kazenskem postopku zagotovo in nemudoma odreagiral, kot bi to storila vsaka druga oseba, ki bi se znašla v toženčevem položaju. Tako je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki ne verjame, da je toženec v fazi preiskave pokazal potni list (priloga B8) namesto potnega lista z žigoma z dne 15.12.2000 in 18.12.2000 (priloga B7) in ne drži pritožbena trditev, da zaključek sodišča prve stopnje ni jasen. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka, ker naj bi si ugotovljena dejstva in vsebina listin med seboj nasprotovali, ko je ugotovilo, da naj bi imel vsak izmed devetih pečatov ali oznako UL ali IZ. Sodišče prve stopnje je na strani 4 sodbe eksplicitno zapisalo, da „je od pristojnega organa dobilo odgovor, da je bilo za vstop in izstop v državo BiH v uporabi vseh devet pečatov za overjanje potnih listin s predhodno posredovanega seznama, z opombo, da so pečati približno identični, razlike so samo v oznaki UL in IZ, ki je bila v cirilici“. Vsi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje predstavljajo dokazno oceno, saj sodišče samo primarno pojasni, da iz odgovora ni moč ugotoviti, ali je bila uporaba posameznega pečata vezana na kakšno točno določeno okoliščino. Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva izven zatrjevanega okvira pravdnih strank in tožencu odvzelo možnost, da se o njih izjavi, saj je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in dokaze (ki izhajajo iz sprejetega dokaznega sklepa) ocenilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ter tako zaključilo, da toženec dne 15.12.2000, se pravi na dan, ko se je škodni dogodek zgodil, ni bil v BiH, sporna žiga z dne 15.12.2000 in z dne 18.12.2000 ter račun z dne 16.12.2000, pa je pridobil naknadno za potrebe postopka. Dokazno oceno sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje (kot je že pojasnilo) sprejema v celoti in ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri tem ni preseglo okvirov določenih v 7. členu ZPP, tožencu pa posledično ni bila okrnjena pravica do izjavljanja v postopku. Sodišče druge stopnje izpostavlja še, da pritožbene navedbe o identični packi med zunanjim in notranjim okvirom na levi strani pečatov z dne 15.12.2000 in 18.12.2000 predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče druge stopnje nadalje sprejema kot prepričljivo tudi, s strani pritožnika izpodbijano, dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič sodišča prve stopnje. Pritožnik sicer izpostavlja, da se je priča D. K. zaradi kape storilca in temnih razmer zmotil pri identifikaciji, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je D. K. izpovedal tudi, da je toženca videl, „ko je šel okrog avtomobila v profil, potem ko pa je odhajal pa tudi v faco“ (list. št. 32), tako da je toženca priča verodostojno prepoznala. Nadalje navedbe tožnice o tem, kaj je slišala od moža ne morejo biti pomembnejše od pričanja same priče (H. K.), priča I. K. pa je jasno povedal, da je prišel domov iz A. v soboto zvečer (list. št. 31), kar je glede na prosto nedeljo običajno, tako da sodišču druge stopnje izpostavljene navedbe pritožnika vere v pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne omajejo. Ker je potom dokaznega postopka sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec tisti, ki je 15.12.2000 poškodoval tožničin avto, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici odškodninsko odgovoren za nastalo škodo. Ker s strani pritožnika zatrjevanih kršitev pravdnega postopka sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje ni storilo (sodišče prve stopnje se je tudi že pravilno opredelilo glede (po mnenju pritožnika) prepozno podanega dokaznega predloga tožnice za opravo poizvedb), niti ni storilo kakšne kršitve postopka absolutne narave, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožnice v ničemer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako torej ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).