Jedro

Navkljub dejstvu, da meja med lastniki sosednjih zemljišč ni sporna, meja ni dokončna, če ni bila ugotovljena v postopku, ki ga je predpisoval Zakon o zemljiškem katastru oziroma ga sedaj določa Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave N.m., Izpostave Č. z dne 6.8.2001, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da meje med parcelama št. 593/2 in 593/3 ter sosednjimi parcelami št. 672/26, 672/20, 672/4, 593/8, 591/17 in 593/7, vse k.o. Č., niso dokončne. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožnik pri prvostopnem organu podal zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe o dokončnosti mej med prej navedenimi parcelami. V zahtevi je priložil sklep Upravne enote Č. z dne 6.7.2001, iz katerega izhaja, da mora tožnik upravnemu organu predložiti "geodetski načrt obstoječega stanja terena (parcel), na katerega se njegova vloga nanaša, z vrisanimi mejami s sosednjimi parcelami: št. 593/7, 591/17, 593/8, 672/4, 672/20, 672/26 k.o. Č., katerih dokončnost mora potrditi krajevno pristojni organ Geodetske uprave RS, ter na tako situacijo vrisanim obrisom že zgrajenega objekta na parc. 593/2, 593/3 in mora biti opremljena s podatki o minimalnih odmikih že zgrajenega objekta od parcelnih mej". Iz tega sklepa izhaja, da mora tožnik upravni enoti predložiti poleg geodetskega načrta (izdelavo le-tega je pravilno zahteval pri geodetskem podjetju) tudi ugotovitveno odločbo o dokončnosti meja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu. Za zavrnitev tožnikove pritožbe zoper prvostopno odločbo je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka dala pravilne razloge, ki jih je tudi ustrezno utemeljila. Zato se sodišče prve stopnje sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). Glede tožbenih ugovorov pa navaja: Pravilno je tožena stranka ugotovila, da je bil predmet odločanja v upravnem postopku zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe o dokončnosti mej. Tožnik, ki zanika, da bi tak zahtevek pri prvostopnem organu vložil, navaja, da je vložil zahtevek, ki izhaja iz sklepa Upravne enote Č. z dne 6.7.2001. S tem sklepom je upravna enota tožniku kot investitorju naložila, da, v zvezi z zahtevanim lokacijskim dovoljenjem za spremembo namembnosti objekta na parc. št. 593/2 in 593/3 k.o. Č., predloži geodetski načrt parcel, kjer objekt stoji, katerih dokončnost mej potrdi pristojen geodetski organ, ter z vrisom objekta in podatki o odmikih parcelnih mej. Kot je tožniku že obrazložil geodetski organ (dopis z dne 27.8.2001) mu sodišče prve stopnje ponovno pojasnjuje, da mu je bilo s tem sklepom naloženo, da za nadaljevanje lokacijskega postopka predloži določene podatke oziroma listine, ki jih pripravijo izvajalci geodetskih storitev, to so samostojni podjetniki posamezniki ali gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje geodetskih storitev, in določene listine, ki jih izda geodetska uprava, ki je upravni organ. Tehnična geodetska dela (izdelavo načrtov) namreč po Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE) opravljajo izvajalci geodetskih storitev, potrdila iz uradnih evidenc in upravne odločbe (odločba o dokončnosti mej) pa izdaja geodetska uprava, ki je upravni organ. Zahtevek, ki ga je tožnik vložil na Območni Geodetski upravi N.m., Izpostava Č., je torej lahko bil le zahtevek za ugotovitev dokončnosti mej, ne glede na to, če se je tožnik pri tem skliceval na sklep upravne enote, po katerem je moral priskrbeti še druge listine. Sicer pa je v predloženih upravnih spisih tudi zahteva za izdajo ugotovitvene odločbe o dokončnosti mej z dne 18.7.2001, ki jo je podpisal tožnik. O tem zahtevku je prvostopni organ odločil z odločbo z dne 6.8.2001. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik zmotno meni, da je prvostopni organ njegovo isto zahtevo dvakrat različno obravnaval. Kot je sodišče prve stopnje že pojasnilo, je z odločbo z dne 6.8.2001 odločil o njegovem zahtevku glede dokončnosti mej, z dopisom z dne 27.8.2001 pa mu je le pojasnil, kako mora ravnati, da bo pridobil vse podatke oziroma listine, ki jih je zahtevala upravna enota v lokacijskem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje je zmotno zato tudi tožnikovo mnenje, da se morajo v tem postopku določiti odmiki obstoječega objekta od parcelnih mej. Ti so namreč razvidni oziroma izračunljivi iz zarisov v geodetskem načrtu.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno tudi vsebinsko zavrnila tožnikove pritožbene ugovore v zvezi z dokončnostjo mej med parc. št. 593/2 in 593/3 in sosednjimi parcelami. Pri tem se je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklicevala na določbe 11. in 100. člena ZENDMPE o dokončnosti mej. Kot izhaja iz tožbe, si tožnik, ko navaja, da meje med lastniki sosednjih parcel niso sporne, napačno razlaga, kaj je dokončna meja. Niti tožnik pa ne trdi, da bi bile meje že določene v postopkih po Zakonu o zemljiškem katastru (ZZKat-mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave katastra, v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra), ali v postopku urejanja mej po ZENDMPE, ali v sodnem postopku, niti to po mnenju sodišča prve stopnje ne izhaja iz dokumentacije v upravnih spisih. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik sam navaja, da je bil v postopku pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, enota Črnomelj dosežen sporazum o izvensodni ureditvi meje, kar je razvidno tudi iz zapisnika, sestavljenega pred sodiščem v tem postopku z dne 10.5.1993. Čeprav naj bi bil po sodnem postopku zakoličen mejnik, ki ga soseda upoštevata, kot navaja tožnik v tožbi, to ne pomeni, da je meja v smislu že navedenih določb ZENDMPE dokončna. Po mnenju sodišča prve stopnje taka ni, če ni bila ugotovljena v postopku, ki ga je predpisoval ZZKat oziroma ga sedaj določa ZENDMPE. Ugotovitev tožene stranke, da je bil dvakrat uveden postopek za prenos posestne meje v naravo po ZZKat, vendar pa v nobenem postopku meja ni bila tako ugotovljena, je potrjena s sklepom Geodetske uprave Č. z dne 2.6.1992, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva, in s sklepom Geodetske uprave Č. z dne 10.8.1992, s katerim je bil postopek ustavljen. Sodišče prve stopnje meni, da je na podlagi teh dejstev tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da meje niso dokončne.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja: Sodišče prve stopnje, prvostopni organ in tožena stranka ne obrazložijo razloge za nedokončnost meja navedenih parcel. Tudi ugotovitve o spornosti mej s preostalo šesto parcelo št. 672/26 lastnika S.K., ki naj bi izhajale iz nepravdnega postopka pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, enota Črnomelj, po njegovem mnenju sodišče prve stopnje napačno razlaga in v nasprotju z listinami v tem postopku. Navedeni postopek se je, tako kot ves čas dokazuje, sklenil s poravnavo, kar pomeni, da je bil dosežen sporazum glede meje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter naloži prvostopnemu organu, da na podlagi geodetskega načrta določi odmike od obstoječega objekta na parcelah št. 593/2 in 593/3 k.o. Č. s sosednjimi šestimi parcelami ter mu povrne stroške tega upravnega spora; podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 11. in 100. člena ZENDMPE, po katerih je dokončna meja tista meja, ki je urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo in ki ima s predpisano natančnostjo določene koordinate zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu. Kot dokončne se štejejo tudi meje, določene po ZZKat, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki. Kot izhaja iz tožbe in sedaj iz pritožbe zoper izpodbijano sodbo si tožnik, ko navaja, da meje med lastniki sosednjih parcel niso sporne, napačno razlaga, kaj je dokončna meja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da niti tožnik ne trdi, da bi bile meje že določene v postopkih po ZZKat (mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave katastra, v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra), ali v postopku urejanja mej po ZENDMPE, ali v sodnem postopku, niti to ne izhaja iz dokumentacije v upravnih spisih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sam navaja, da je bil v postopku pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, enota Črnomelj, dosežen sporazum o izvensodni ureditvi meje, kar je razvidno tudi iz zapisnika, sestavljenega pred sodiščem v tem postopku z dne 10.5.1993. Tudi pritožbeno sodišče meni, čeprav naj bi bil po sodnem postopku zakoličen mejnik, ki ga soseda upoštevata, kot navaja tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, to ne pomeni, da je meja v smislu že navedenih določb ZENDMPE dokončna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka ni, če ni bila ugotovljena v postopku, ki ga je predpisoval ZZKat oziroma ga sedaj določa ZENDMPE. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bil dvakrat uveden postopek za prenos posestne meje v naravo po ZZKat, vendar pa v nobenem postopku meja ni bila tako ugotovljena, kar je potrjeno s sklepom Geodetske uprave Č. z dne 2.6.1992, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva, in s sklepom Geodetske uprave Č. z dne 10.8.1992, s katerim je bil postopek ustavljen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi teh dejstev tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da meje niso dokončne in je tudi utemeljeno sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo.

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, ki potrjujejo pojasnilo sodišča prve stopnje, da je prvostopni organ s svojo odločbo z dne 6.8.2001 odločil o tožnikovem zahtevku glede dokončnosti mej, z dopisom z dne 27.8.2001 pa je tožniku le pojasnil, kako mora ravnati, da bo pridobil vse podatke oziroma listine, ki jih je zahtevala upravna enota v lokacijskem postopku.

Zmotno je tudi tožnikovo mnenje, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da se morajo v tem postopku določiti odmiki obstoječega objekta od parcelnih mej, saj so ti razvidni oziroma izračunljivi iz zarisov v geodetskem načrtu.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi tožnik le ponavlja tožbene navedbe, ki jih je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.