Jedro

Izrek sklepa o dovolitvi izvršbe, ki ima vsebino, določeno v 278. členu ZUP/86 ni nedoločen. Tudi stroški policijske asistence so stroški izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 333/96-12 z dne 29.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper štiri odločbe tožene stranke in sicer z dne 18.6.1995, 20.6.1995, 7.11.1995 in 8.11.1995. S prvo navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Urbanistične inšpekcije, Mestne uprave za inšpekcijske službe, L. z dne 23.2.1993, s katerim je ta v točki 1. izreka ugotovila, da je njena odločba z dne 27.10.1992 postala izvršljiva dne 5.11.1992 in tožniku naložila, da v naknadnem roku do 11.3.1993 odstrani objekt na zemljišču parcelna št. 1417/10 k.o. D. in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka) ter določila, da če tožnik tega v navedenem roku ne bo opravil, bo dejanje iz 2. točke izreka opravila urbanistična inšpekcija s pomočjo ekipe za odstranjevanje nedovoljenih gradenj mesta Ljubljana po svojih delavcih dne 18.3.1993 ob 8. uri (3. točka izreka), da bo stroške nastale z izvršbo plačal tožnik na podlagi računa ekipe za odstranjevanje nedovoljenih gradenj mesta Ljubljana, o čemer bo izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

Tožena stranka je kot neutemeljen zavrnila pritožbeni ugovor, da je izrek nejasen in nedoločen. Iz izreka izhaja ugotovitev o izvršljivosti odločbe, kaj je predmet izvršbe, kot tudi način izvršbe in kdaj bo ta opravljena. To pa je tista vsebina, ki jo zahteva določba 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Postopka gradbenih del pa v sklepu o dovolitvi izvršbe ni mogoče določiti.

Z drugo navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 9.3.1993, s katerim je bilo odločeno, da se zavrne tožnikova zahteva za odložitev izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 23.2.1993. Po presoji tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve odločbe do dokončne sodne odločbe v smislu določbe 17. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). Tožnik je namreč z neupoštevanjem inšpekcijskega ukrepa prevzel vse posledice svojega ravnanja, vključno s škodo, spoštovanje inšpekcijskega ukrepa - odstranitev objekta in njegova izvršitev pa je v javnem interesu, glede na to, da gre za trgovsko gostinski lokal v strnjenem stanovanjskem naselju.

S tretje navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 26.3.1993, s katerim je bilo odločeno o stroških opravljene izvršbe. Kot neutemeljen zavrača tožnikov ugovor glede višine stroškov. Dela, ki so bila opravljena, število porabljenih ur delavcev in strojev, so razvidna iz inšpekcijskih zapisnikov o opravljeni izvršbi z dne 18.3.1993 in 19.3.1993 in dnevnikov o izvajanju del, ki jih je vodil odgovorni vodja del, in ne odstopajo od specifikacije v izstavljenem računu. Iz izvajalčevega računa izhaja, da je poleg navedenih del izvajalec zaračunal le še pot na mesto izvršbe in nazaj, kar so nedvomno stroški izvršbe.

Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da je bila izvršba opravljena v nasprotju s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 17.3.1993 o začasni odredbi, s katerim je sodišče začasno, do dokončanja postopka za zavarovanje dokazov, prepovedalo vsak poseg na predmetnem zemljišču, zlasti pa odstranitev prizidka. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je Mestna uprava za inšpekcijske službe navedeni sklep prejela po faxu dne 17.3.1993 ob 15.45 uri, to je po obveznem delovnem času, torej prepozno, da bi ga pristojni inšpektor prejel pred začetkom izvršbe, ki se je začela dne 18.3.1993 ob 8. uri.

S četrto navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 7.4.1993, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo stroškov nudenja asistence Policijske postaje L.Š. na podlagi izstavljenega računa z dne 22.3.1993 v znesku 53.552,00 SIT. Po presoji tožene stranke je bilo, glede na to, da je tožnik kljub opozorilom urbanističnega inšpektorja, izrečenem urbanističnem ukrepu ter odločbi, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja, nadaljeval z deli, utemeljeno pričakovati tožnikov agresiven nastop ob opravljanju izvršbe. Zato je bila zahteva inšpektorja za pomoč policije utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi soglaša tako z odločitvami tožene stranke, kot tudi z razlogi zanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 72. člena ZUS. Ne strinja se s presojo tožene stranke in sodišča, da je izrek sklepa o dovolitvi izvršbe dovolj določen. Prav tako se ne strinja s presojo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe. Meni, da odložitev izvršbe ne bi nasprotovala javni koristi. Za presojo o tem, ali bi odložitev izvršbe nasprotovala javni koristi, ni pomembno kakšen objekt je predmet inšpekcijskega ukrepanja, pri čemer tudi sicer ne gre za gostinsko trgovski objekt, ampak je predmet odločbe, katere izvršba se dovoljuje, objekt z golimi stenami. Navaja, da gre po določbi 2. odstavka 17. člena ZUS/77 za obligatorno odložitev izvršbe. Sklicuje se na začasno odredbo sodišča o začasni prepovedi rušenja. V zvezi s stroški izvajalca navaja, da le te nekajkrat presegajo višino povprečnih cen za enaka dela, zato je za isti obseg del pridobil predračun drugega izvajalca, na kar se je skliceval že v tožbi. Pri preverjanju višine stroškov gre za strokovna vprašanja, zato bi bilo pravilnost zaračunanih stroškov potrebno ugotoviti z izvedencem. Glede stroškov za asistenco policije navaja, da višina sicer ni sporna, meni pa, da so bili ti stroški nepotrebni. Tožnik v nobeni fazi postopka ni bil agresiven. Nadaljevanje del po izdaji odločbe ne pomeni agresivnosti. Tudi sicer je bila ob opravljanju izvršbe prisotna le njegova žena in že zato policijska asistenca ni bila potrebna in bi jo moral inšpektor najmanj ob spoznanju tega dejstva preklicati. Tožnik tudi ni bil izključni lastnik in investitor, na kar je opozarjal ves čas postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporne odločitve o dovolitvi izvršbe, zavrnitev odložitve izvršbe in stroški izvršbe. Dovolitev izvršbe ureja 278. člen ZUP/86. Po tej določbi organ, ki je pristojen za izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca, sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in določi način izvršbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sklep o dovolitvi izvršbe izdan skladno z navedeno zakonsko določbo. Vsebuje namreč ugotovitev, katera odločba je predmet izvršbe in da je ta odločba postala izvršljiva dne 5.11.1992, kar izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih in niti ni sporno, ter določa način izvršbe. To pa je tista vsebina, ki jo zahteva navedena določba ZUP/86. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je izrek sklepa o dovolitvi izvršbe nejasen in nedoločen in je zato sklep nezakonit. Za odložitev izvršitve do dokončne sodne odločbe na podlagi določbe 2. odstavka 17. člena ZUS/77, kar je predlagal tožnik, morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: 1. da bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, 2. da odložitev izvršitve ne nasprotuje javni koristi in 3. ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki nepopravljiva škoda. Prav to, ali so navedeni pogoji izpolnjeni, je med strankama sporno. Med tem, ko je tožena stranka ugotovila, da drugi pogoj ni izpolnjen, sodišče pa se s tem strinja, tožnik temu nasprotuje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, neutemeljen. V obravnavanem primeru gre za izvršitev odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku, inšpekcijski postopki pa se prav zaradi javnega interesa vodijo po uradni dolžnosti in je zato tudi izvršba v inšpekcijski zadevi v javnem interesu. Sklicevanje tožnika na začasno odredbo sodišča, izdano dne 17.3.1993, torej potem, ko je bilo o tožnikovi zahtevi za odložitev izvršbe že odločeno, pri čemer iz podatkov predloženih upravnih spisov tudi ne izhaja, da bi bila pravnomočna, ne more vplivati na drugačno odločitev o zadevi.

Pravilno je sodišče presodilo tudi tožbeni ugovor glede stroškov postopka. Koliko delavcev je bilo prisotnih in koliko časa, je namreč razvidno iz zapisnika o upravni izvršbi z dne 18. in 19.3.1993 ter dnevnika, ki ga je vodil pooblaščeni vodja del, zato se tožena stranka nanj utemeljeno sklicuje. Tožena stranka je presodila tudi ceno del in ugotovila, da ustrezajo povprečni ceni v gradbeništvu. Glede na tak preizkus višine stroškov, na odločitev o zadevi ne more vplivati pavšalen ugovor tožnika o obsegu del in sklicevanje na predračun drugega izvajalca, ki ga je pridobil tožnik sam in ki ga je, kot sam navaja, priložil šele tožbi. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, da so stroški policijske asistence nepotrebni stroški. Stroški policijske asistence so stroški izvršbe. Prisotnost in pomoč policije za zagotovitev izvršbe je potrebna zaradi fizičnega varovanja izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj upravne izvršbe. Tako pomoč po določbi 4. odstavka 277. člena ZUP/86 je upravni organ, pristojen za izvršbo upravičen zahtevati, policija pa jo je dolžna zagotoviti.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.