Jedro

Sodišče je glede pravilne uporabe materialnega prava izpostavilo, da so predmet prodaje parcele, ki ne tvorijo enega zaokroženega kompleksa, temveč dva med seboj ločena zaokrožena kompleksa. Takšna prodaja ni v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso, vendar pa je zaradi prostorske ločenosti parcel pogoj "kmet mejaš" potrebno presojati za vsak zaokrožen kompleks posebej, saj je le na ta način možno uresničiti namen zakonske ureditve predkupnih upravičencev, to je zaokroženost zemljišč in smotrno gospodarjenje, za kar je dolžan skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti.

V ospredju predkupne pravice je varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, kar ni nujno povezano z zaokroževanjem kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanjem lažje in bolj ekonomične obdelave, vendar pa je ravno ta vidik poudarjen pri enem od predkupnih upravičencev, to pa je ravno kmet mejaš, ki ima zaradi te lastnosti prednost pri nakupu pred drugim kmetom. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice kmeta mejaša je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je s svojimi zemljišči fizično povezan s prodajanim zemljiščem in mu bo bližina zagotavljala lažjo in bolj ekonomično obdelavo. Iz tega vidika je razumna razlaga, da je potrebno predkupno upravičenje izkazati v razmerju do vsake prostorsko ločene nepremičnine oziroma kompleksa nepremičnin, ki so prodajajo v paketu. Drugačno stališče, da v primeru paketne prodaje prostorsko ločenih kmetijskih zemljišč, zadostuje že izkaz predkupnega upravičenja do ene od več prostorsko ločenih nepremičnin oziroma kompleksov, lahko pripelje do zaobida namena ZKZ.

Izrek

I.Tožbi prve tožeče stranke in druge tožeče stranke se zavrneta.

II.Prva tožeča stranka in druga tožeča stranka nosita sami svoje stroške postopka.

III.Prva tožeča stranka in druga tožeča stranka sta dolžni stranki z interesom B. B. nerazdelno povrniti 746,64 EUR stroškov postopka v 15 dneh od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju organ prve stopnje) odločila, da se odobri pravni posel, sklenjen med prodajalko A. A. (v nadaljevanju tudi tožnica) in kupcem B. B. (v nadaljevanju tudi stranka z interesom), katerega predmet so kmetijska zemljišča s parcelami 100, 101, 102, 103 in 104, vse katastrska občina C.1 (2. točka izreka odločbe). Organ prve stopnje pa je zavrnil pravni posel, sklenjen za iste nepremičnine med prodajalko A. A. in kupcem D. D. (v nadaljevanju tudi tožnik, 2. točka izreka odločbe) ter prodajalko A. A. in kupcem Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (3. točka izreka odločbe).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje po predhodno vloženi ponudbi prodajalke A. A. z dne 18. 7. 2018 za prodajo kmetijskih zemljišč s parcelami 100, 101, 102, 103 in 104 odločal o vlogah za odobritev pravnega posla. Ponudba o prodaji kmetijskih zemljišč, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote Gornja Radgona v času od 20. 7. 2018 do 19. 8. 2018, izjavo o sprejemu ponudbe pa so v roku sprejeli D. D., A. A. in Republika Slovenija po Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki so vložili vloge za odobritev pravnega posla. Tožnik in stranka z interesom sta uveljavljala predkupno pravico kot kmeta, katerih zemljišče, ki ga imata v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, in kot drug kmet.

3.Upravni organ prve stopnje navaja, da je bila v postopku odobritve pravnega posla 14. 11. 2018 opravljena ustna obravnava. Uradna oseba je po vpogledu v pridobljeno dokumentacijo, po vpogledu v register kmetijskih gospodarstev in v uradno evidenco Upravne enote Gornja Radgona glede stranke D. D. med drugim ugotovila: (-) da ima priznan status kmeta po odločbi Upravne enote Gornja Radgona št. 321-180/98-149 z dne 28. 8. 1998; (-) da je lastnik nepremičnin s parcelami 105, 106 in 107, s katerimi meji na parceli 103 in 104, ki se prodajata. Glede stranke B. B. je bilo ugotovljeno: (-) da ji je bil z odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 330-400/2016-5 z dne 6. 6. 2016 priznan status kmeta; (-) da je lastnica nepremičnin s parcelama 108 in 109, s katerima meji na parceli 103 in 104, ki se prodajata; (-) da je lastnica nepremičnin s parcelama 110 in 111, s katerima meji na parcelo 112, ki je v lasti občine Gornja Radgona in je v naravi ozka neasfaltirana dovozna pot, ki meji na parcelo 101, ki se prodaja.

4.Organ prve stopnje navaja, da je v postopku preveril, ali B. B. in D. D. izpolnjujeta pogoje za kmeta, pri čemer je izhajal iz določb 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Navaja, da je za oba sprejemnika ponudbe pridobil potrdilo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju KGZS) - izračun bruto vrednosti kmetijske proizvodnje za leto 2017. Ugotavlja, da iz potrdila KGZS - izračun bruto vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji za leto 2017 z dne 8. 10. 2018 izhaja, da je znašal prihodek B. B. iz kmetijske dejavnosti v letu 2017 36.400,00 EUR. Na podlagi potrdila - izračun bruto vrednosti kmetijske proizvodnje za leto 2017 z dne 24. 10. 2018, ugotavlja, da je znašal prihodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2017 na kmetijskem gospodarstvu D. D. 535.805,47 EUR. Prvostopenjski organ ugotavlja, da D. D. in B. B. še naprej izpolnjujeta pogoje za status kmeta, saj vrednost pridelkov na njunih kmetijah dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ponudnik D. D. je podal izjavo, da mu kmetijstvo pomeni glavno dejavnost, poleg tega opravlja tudi še dopolnilno dejavnost na kmetiji, in še, da z zemljišči v najemu meji na vse parcele, ki se prodajajo. Ponudnica B. B. je podala izjavo, da je kmetijstvo njena edina in glavna dejavnost, s katero pridobiva pomemben del dohodka in ji ta sredstva pomenijo poglaviten vir za preživljanje. Kmetijska zemljišča obdeluje skupaj z ostalimi družinskimi člani.

5.Upravni organ je z dopisom št. 330-714/2018-8 z dne 14. 11. 2018 seznanil stranke z ugotovitvami v postopku in jim dal možnost, da se v danem roku izjasnijo o ugotovitvah upravnega organa. V dopisu je upravni organ tudi navedel, da v kolikor se stranke v danem roku ne bodo opredelile, bo upravni organ na podlagi dosedanjih ugotovitev v zadevi odločil, kot je navedeno v zgoraj omenjenem dopisu.

6.Upravni organ ugotavlja, da je z odločbo št. 330-714/2018-12 z dne 11. 12. 2018, odobril pravni posel, vendar je Upravno sodišče s sodbo št. II U 260/2019-17 z dne 10. 11. 2021 odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in vrnilo v ponovni postopek.

7.Upravni organ je v ponovljenem postopku pridobil še izjavi ponudnice B. B. z dne 27. 12. 2021 in 9. 1. 2022, da ji je kmetijstvo glavna in edina dejavnost, s katero se preživlja, in potrdilo - izračun bruto vrednosti kmetijske proizvodnje z dne 24. 12. 2021, iz katerega izhaja, da je bil v letu 2020 na kmetijskem gospodarstvu B. B. dosežen prihodek iz kmetijske dejavnosti v višini 41.027,01 EUR. Pridobil je tudi potrdilo - izračun bruto vrednosti kmetijske proizvodnje z dne 24. 12. 2021, iz katerega je razvidno, da je bil v letu 2020 na kmetijskem gospodarstvu nosilca D. D. dosežen prihodek iz kmetijske dejavnosti v višini 543.742,78 EUR.

8.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ o svojih ugotovitvah stranke seznanil z dopisom št. 330-714/2018-6208-37 z dne 26. 1. 2022. D. D. je v 7. 2. 2022 prejetem dopisu vztrajal, da B. B. nima statusa aktivnega kmeta in da njena izjava, da ji kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost ne more biti dokaz. Predlagal je neposredno zaslišanje strank in postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi naj podal izvedensko mnenje glede potrdil KGZS.

9.Organ prve stopnje je predlagane dokaze zavrnil in odločil o odobritvi pravnega posla prodajalke z B. B. Navaja, da sta obe stranki, tako D. D. kakor B. B., potrdilo o doseganju dohodka iz kmetijske dejavnosti pridobila od KGZS. Iz obeh potrdil izhaja, da predstavlja kmetijstvo tako kmetiji D. D. kakor tudi kmetiji B. B. glavno dejavnost. Upravni organ trditve ponudnika D. D., da B. B. ni aktivni kmet, zavrne z navedbami, da je kmet fizična oseba, ki zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih oziroma če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. Upravni organ navaja, da B. B. s svojimi zemljišči, ki jih ima v lasti, meji na oba zaokrožena kompleksa zemljišč, ki se sicer prodajata kot celota, vendar sta prostorsko ločena s parcelami drugih lastnikov, medtem kot D. D. s svojimi zemljišči, ki jih ima v lasti, meji le na en zaokrožen kompleks zemljišč. Upravni organ navaja, da je pri odobritvi pravnega posla sledil napotkom iz sodbe Upravnega sodišča.

10.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot organ druge stopnje z odločbo št. 33008-194/2022/2 z dne 18. 7. 2022 pritožbi D. D. in A. A. zavrnil kot neutemeljeni.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

11.Tožnik D. D. s tožbo predlaga odpravo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane odločbe in odobritev pravnega posla s tožnikom, podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje.

12.Glede vprašanj, ali ima B. B. status kmeta in ali obdeluje osebno nepremičnine, tožnik navaja, da ne drži zaključek organa prve stopnje, da bi naj tožnik izrecno priznal na zapisnik, da B. B. priznava status kmeta. Tožnik ni nikoli izrecno podal takšne izjave in nikoli to dejstvo ni bilo nesporno ugotovljeno. Tožnik tožbeno vztraja, da ni izkazano, da bi B. B. imela status aktivnega kmeta. Navaja, da to vprašanje prvotno res ni bilo tako sporno, vendar bi tožnik v tej smeri podal podrobnejše navedbe, če bi bil že tedaj seznanjen s spremenjeno prakso Upravnega sodišča. Meni, da zaradi navedenega ni predkludiran, v nasprotnem primeru pa mu je kršena pravica do izjave in do poštenega postopka. Tožnik se opira na upravnosodno prakso, v skladu s katero je dovoljeno nepremičnine prodajati skupaj ne glede na lego. Trdi, da so se vse do sodbe Upravnega sodišča v tej zadevi ponudbe obravnavale kot enovite in nedeljive ter ni bilo stališča, da bi bilo potrebno ponudbo dejansko razdeliti na dva dela in ločeno za vsak del ugotavljati status kmeta mejaša. Tožnik se zato v prvi fazi postopka ni osredotočal na vprašanje statusa kmeta B. B. Dodaja, da odločitev po vsebini ni obrazložena, saj toženka vse tosmerne navedbe zavrača s pavšalnim sklicevanjem na prekluzije oziroma s trditvami, da da bi naj dejstva bila v tem delu nesporna.

13.Tožnik oporeka temu, da je lahko potrdilo KGZS relevanten dokaz glede pridobljenega dohodka B. B. leta 2017. Verodostojnosti potrdila nasprotuje, ker je višina prihodka zaokrožena na cele številke, zato bi moral biti izračun organu sumljiv in bi moral podatke preveriti. Trdi, da je izračun pavšalen in ni mogoče ugotoviti, kako je KGZS prišla do podatkov, ki se navajajo v izračunu. Pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti sta relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in ne morebiti izkupiček od prodaje. Organ prve stopnje vrednosti kmetijske proizvodnje ni ugotavljal, temveč je zmotno citiral mnenje KGZS o izkupičku od prodaje. Tožnik toženki očita, da njegovih ugovorov sploh ni obravnavala z obrazložitvijo, da naj navedene okoliščine ne bi bile pravočasno prerekane. Pri tem pa toženka prezre, da gre v tem delu za pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik vztraja, da bi upravni organ v zadevi moral postaviti izvedenca kmetijske stroke, ki bi ugotovil vrednost kmetijske proizvodnje B. B. v letu 2017.

14.Tožnik nadalje izpostavlja, da organ prve stopnje ni opravil naroka in ni neposredno zaslišal udeležencev in postavil izvedenca, kar predstavlja kršitev določb upravnega postopka v smislu načela kontradiktornosti postopka in neposrednega izvajanja dokazov.

15.Tožnik navaja, da je upravni organ pravilno navedel, da je prodajalka izrecno navedla, da zemljišče prodaja kot celoto in celota je lahko samo en skupek vseh parcel. Izpodbijana odločitev, da obstajata dve skupini kmeta mejaša oziroma da ima tožnik manj vreden status kmeta mejaša kot stranka z interesom, nima nobene pravne podlage v ZKZ. Organ bi moral tožnika in stranko z interesom šteti za enakovredna kmeta mejaša. Tožnik navaja, da je lastnik nepremičnin s parcelami 113, 114, 105, 115, 116, 107, 117, 106, v izmeri 20.617 m2, ki mejijo na nepremičnine, ki so predmet tega upravnega postopka. Stranka z interesom je lastnica nepremičnin s parcelami 110, 111, 118 v izmeri 8.219 m2 in nepremičnin s parcelami 109, 108 v izmeri 6.449 m2, kar pomeni, da stranka z interesom meji na prodajane nepremičnine z lastnimi nepremičninami v manjšem obsegu kot tožnik. Tožnik navaja, da obdeluje tudi parcele 119, 120, 121, 122, 123 in 124, ki so sicer v lasti druge osebe, vendar mejijo na parcele 102, 100 in 101. Tožnik bi z nakupom nepremičnin povečal GERK. Izpostavlja, da nepremičnini s parcelama 110 in 111 v lasti stranke z interesom od prodajanih parcel 100, 101 in 102 ločuje cesta.

16.Tožnik nadalje navaja, da se organ prve stopnje v izpodbijani odločbi sklicuje na listine, ki na naroku 14. 11. 2018 niso bile izvedene kot dokaz. Gre za pisni izjavi stranke z interesom z dne 27. 12. 2021 in z dne 9. 1. 2022, potrdilo KGZS z dne 24. 12. 2021 in seznam parcel, zbirni podatki po dejanski rabi in razrednih bonitetah, z dne 27. 12. 2021. Trdi, da mu listine niso bile vročene in se o njih ni mogel izreči. Trdi, da se upoštevaje načeli neposrednega izvajanja dokazov in kontradiktornosti postopka dokazi lahko izvajajo le na naroku.

17.Tožnik vztraja, da stranka z interesom nepremičnin, katerih lastnica je, ne obdeluje sama, temveč jih obdeluje njen sin E. E., prav tako je upokojenka in ni aktiven kmet. Tožnik je aktiven kmet in osebno obdeluje vsa kmetijska zemljišča ter mu opravljanje kmetijske dejavnosti predstavlja edini vir prihodkov. Tožnik navaja podatke o prihodkih E. E. in navaja, da se ob izkazanih prihodkih poraja vsaj dvom, ali mu kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. Tožnik se sklicuje na drugo podtočko 23. člena ZKZ,

17.ki prednost pri nakupu daje kmetu, ki zemljišče obdeluje sam z lastnim delom in ne le poskrbi za obdelavo. Dodaja, da če je stališče upravnega organa, da družinski člani lahko obdelujejo nepremičnine, je v tem primeru potrebno kot prihodek upoštevati prihodke vseh članov družine ali pa prihodek kmetije razdeliti na vse člane kmetije. Primerjati bi bilo treba po eni strani skupne prihodke vseh članov kmetije, ki ne izvirajo iz kmetijske dejavnosti, in po drugi strani skupni prihodek iz kmetijske dejavnosti.

18.Tožnik se sklicuje na 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in meni, da sta mu kršeni pravici do izjave in obrazložene odločbe. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Navaja še, da odločitev toženke odstopa od ustaljene sodne prakse, kar pomeni, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave. Glede na to, da odločitev ni obrazložena, pa je kršeno tudi določilo 25. člena Ustave. Odločitev upravnega organa je tudi arbitrarna in je torej bilo kršeno določilo 23. člena Ustave. Kršeno je tudi bilo določilo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

19.Tožnica A. A. v tožbi3 navaja, da je v ponudbi za prodajo nepremičnin, ki jo je vložila julija leta 2018 in je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote Radgona od 20. 7. 2018 do 19. 8. 2018, izrecno označila, da prodaja vseh pet parcel kot celoto in da je kupec znan. Tožnica meni, da je organ prve stopnje ob izdaji prve odločbe št. 330-714/2018 z dne 11. 12. 2018 pravilno štel, da imata oba kupca, ki sta ponudbo sprejela, B. B. in D. D., enako predkupno pravico, zato je pravilno pozval tožnico, da poda izjavo, komu bo prodala svoja zemljišča. Izjavo je tožnica podala, kot kupca je izbrala D. D. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev, ki jo je storila toženka, ki se kot drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelila do tožničinih pritožbenih razlogov zoper izpodbijano odločbo. Tožnica vztraja, da bi se njena volja glede kupca morala upoštevati vsaj glede parcel, ki mejijo na parcele v lasti D. D. Trdi, da so kompleksi konstrukt Upravnega sodišča, pri čemer ZKZ tega izraza ne pozna. Dodaja, da nobeden od kupcev ne meji na parceli 100 in 102, B. B. bi naj posredno, preko poti v lasti občine, mejila na parcelo 101. Upravni organ je ravno zaradi tega štel, da ima B. B. večjo predkupno pravico kot pa D. D., kar pa je v nasprotju s predpisi in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi v spisu ter predvsem v nasprotju z voljo tožnice kot prodajalke. Tožnica navaja, da v obrazložitvi pogreša konkretno navedbo in pravno podlago za odločitev, zakaj se pravni posel odobri za B. B., za kupca D. D. pa zavrne, saj o tem ni v odločbi toženke, s katero je zavrnila tožničino pritožbo, ničesar zapisanega.

20.Tožnica primarno predlaga odpravo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane odločbe organa prve stopnje in odobritev pravnega posla tožnice s kupcem D. D., podredno pa vrnitev zadeve organu prve stopnje v novo odločanje.

21.Toženka v ločenih odgovorih na tožbi tožnika in tožnice navaja, da je sodišče v sodbi II U 260/2019-17 ugotovilo, da imata tožnik in stranka z interesom veljavno odločbo o statusu kmeta, da sta vpisana v register kot nosilca kmetijskih gospodarstev, da na njunih kmetijah vrednost pridelkov presega 2/3 povprečne mesečne plače na zaposlenega in da jima ta dejavnost pomeni poglavitni vir za preživljanje. Že sodišče ni upoštevalo tožnikovih navedb, da stranka z interesom ni aktivni kmet in da zemljišč ne obdeluje sama, ker gre za tožbeno novoto. Sodišče je pojasnilo, kako je potrebno presojati status kmeta mejaša v konkretni zadevi.

22.Toženka navaja, da je bila v konkretnem upravnem postopku ustna obravnava izvedena, v ponovnem postopku pa je prvostopni organ stranke s dopisom št. 330-714/2018-6208-37 z dne 26. 1. 2022 seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe in določil strankam rok, da se o njih izrečejo, kar je v skladu s tretjim odstavkom 163. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

23.Glede tožničine tožbene graje, da se ni opredelila do njenih pritožbenih navedb, navaja, da ji je podrobno odgovorila na 13. strani svoje odločbe. V konkretni zadevi ni pomembna volja prodajalke, komu želi prodati svoje nepremičnine, saj se v skladu z ZKZ odobri pravni posel s tistim predkupnim upravičencem, ki izkaže najvišji vrstni red po prvem odstavku 23. člena ZKZ. Najvišji vrstni red pa je za prvi in drugi kompleks, ki se prodajata kot celota, izkazala stranka z interesom, ki je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na prvi kompleks zemljišč in na drugi kompleks zemljišč, ki se prodajajo kot celota.

24.Stranka z interesom B. B. v ločenih odgovorih na tožbi tožnika in tožnice predlaga zavrnitev tožb. Navaja, da sta se upravna organa o vseh očitkih tožnikov v zadostni meri opredelila v svojih odločbah. Tožnik je imel možnost izjave o dejstvih, pomembnih za odločitev. Izjavil se je v pisnih vlogah in na obravnavi, upravni organ pa je njegove navedbe presojal in se do njih opredelil. Tožniku očita, da ima o povsem enakih pravnih vprašanjih in dejstvih dvojna merila. Tako problematizira nesporno dejstvo, da sin stranke z interesom pomaga pri delu (kmetovanju), na drugi strani pa se tožnik v tožbi in številnih pisnih vlogah hvali, da mu pri delu - kmetovanju pomagajo žena in dva skupna otroka, pa oče tožnika. Problematizira podatke KGZS o stranki z interesom, pri tem pa spregleda, da je podatke o kmetovanju tožnika izdelala ista institucija, vse po enaki metodi kot za stranko z interesom. Stranka z interesom poudarja, da ZKZ ne daje nobene prednosti velikim kmetom pred manjšimi kmeti. Zato navedbe tožnika o tem, koliko kmetijskih površin ima kdo v posesti (je lastnik) ali jih obdeluje in podobne navedbe v tožbi niso pomembne, kaj šele odločilne.

25.Glede tožbe tožnice stranka z interesom navaja, da je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, zakaj tožnici kot prodajalki ne gre pravica, da kupca izbere ona. Ne soglaša s tožbenim navedbami, da se toženka ni opredelila do pritožbenih izvajanj tožnice.

26.Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije odgovora na tožbo ni vložila.

Dokazni sklep

27.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, priloge tožnika A1-A4 v zadevi II U 268/2022 in tožnice A1-A3 v pridruženi zadevi II U 301/2022.

28.Na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 52. člena ZUS-1 je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnika z branjem izpisa iz AJPES (priloga A7), tožnice z vpogledom zračnega posnetka iz portala GURS (priloga A8) in stranke z interesom z branjem dopisa A. A. z dne 27. 7. 2022 (priloga C2 v pridruženi zadevi II U 301/2022). Sodišče izhaja iz navedenih postopkovnih pravil, ki v upravnem sporu omogočajo le omejeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Upravni postopek je oprt na ureditev, v skladu s katero lahko upravni organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Po navedenem se eden od vsebinskih pogojev za dopustnost tožbenih novot nanaša na časovno dimenzijo nastanka dejstva ali dokaza - obstajati morajo v času odločanja na prvi stopnji. Ker nastanek listin v prilogah A7 in C2 (slednji v pridruženi zadevi II U 301/2022) datira po izdaji izpodbijane upravne odločbe, so nedovoljen dokaz. Sodišče pa je ocenilo, da je nedovoljen dokaz tudi na naroku 14. 7. 2025 predložen dokaz tožnice v prilogi A8, saj tožnica ni izkazala, da ga iz upravičenih razlogov ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica je namreč navajala, da je šele Upravno sodišče izpostavilo medsebojno oddaljenost kompleksov, ki se prodajata, upravni organ pa se pred tem s to okoliščino ni ukvarjal. Upravno sodišče je izpostavilo cilj zaokroževanja nepremičnin, tožnica pa s predloženim dokazom dokazuje, da zaradi medsebojne oddaljenosti cilj ne bo dosežen. Če je tožnica menila, da gre za dejstvo, ki je postalo relevantno šele z izdajo predhodne odločbe Upravnega sodišča v istem upravnem postopku, ji je dolžnost skrbnega ravnanja in pravočasnega uresničevanja svojih pravic v postopku nalagala, da to stori samoiniciativno v ponovljenem postopku ali pa vsaj po seznanitvi organa prve stopnje z dejstvi in okoliščinami (poziv oziroma seznanitev z dne 26. 1. 2022 in 2. 3. 2022), pri čemer je organ v pozivu z dne 26. 1. 2022 strankam dodelil rok za izjavo, pa tožnica izjave in/ali dokazov ni vložila. Iz navedenega izhaja pasivnost tožnice v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, na podlagi česar sodišče ugotavlja, da ni uspela upravičiti svoje zamude pri predložitvi obravnavanega dokaza, zato je ta nedovoljen.

K I. točki izreka

29.Tožbi nista utemeljeni.

30.Med strankami postopka ni sporno, da je tožnica A. A. kot prodajalka na oglasni deski upravne enote v prodajo ponudila nepremičnine parcele 100, 101, 102, 103 in 104 s posebnim pogojem prodaje, da se nepremičnine prodajajo izključno skupaj.4 Prav tako ni sporno, da so vse naštete nepremičnine po namenski rabi kmetijska zemljišča in da nepremičnine v naravi niso vse prostorsko povezane. Nepremičnine v naravi predstavljajo dve prostorsko ločeni enoti (kompleksa), in sicer eno enoto oziroma kompleks sestavljata parceli 103 in 104, ki sta sosednji in torej mejita druga na drugo (v izpodbijani odločbi prvi kompleks), drugo enoto pa sestavljajo prav tako sosednje parcele 100, 101 in 102 (v izpodbijani odločbi drugi kompleks). Med strankami je tudi nesporno, da je tožnik lastnik parcel 105, 106 in 107, stranka z interesom pa lastnica parcel 108 in 109, in da oba z navedenimi nepremičninami neposredno mejita na nepremičnine v prvem kompleksu. Tožnik prav tako ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da ni lastnik nobene nepremičnine, ki bi mejila na parcele iz drugega kompleksa. V upravnem sporu pa je sporno, ali stranka z interesom sploh izpolnjuje pogoje za kmeta, ali je s svojima parcelama 110 in 111 mejaš s parcelo 101, ki je del drugega kompleksa, ali stranka z interesom zemljišča obdeluje sama, tožnik pa še izpostavlja, da je potrebno upoštevati prihodke vseh družinskih članov, če je k obsegu kmetijske pridelave prispevalo več članov gospodinjstva.

31.Za odločitev o sporu je relevanten prvi odstavek 23. člena ZKZ, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev. Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: (1) solastnik, (2) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, (3) zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, (4) drug kmet, (5) kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in (6) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Po drugem odstavku 23. člena ZKZ se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, pravica do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: (1) kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, (2) kmet, ki zemljišče obdeluje sam, (3) kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe.

32.Stranka, ki uveljavlja predkupno pravico, mora po ustaljeni sodni praksi izpolnjevati pogoje za uveljavljanje predkupne pravice po 23. členu ZKZ v trenutku, ko je pogodba sklenjena,5 in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ.6 V konkretni zadevi to ne glede na trajanje postopka pomeni, da sta tožnik in stranka z interesom morala izpolnjevati pogoj za kmeta med 20. 7. 2018 in 19. 8. 2018, ko je bila ponudba o prodaji obravnavanih kmetijskih zemljišč objavljena na oglasni deski upravne enote in portalu e-uprave.

33.Organ prve stopnje je ugotovil, da je bil stranki z interesom priznan status kmeta z odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 330-400/2016-5 z dne 6. 6. 2016, tožniku pa z odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 321-180/98-149 z dne 28. 8. 1988. Odločba o priznanju statusa kmeta je ugotovitvenega oziroma deklarativnega značaja.7 S tem soglaša tudi pravna teorija.8 Ugotovitvena (deklarativna) odločba namreč ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu samem. Kot taka (praviloma) učinkuje od nastanka pravno pomembnih dejstev (ex tunc), to je od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ugotovljenega) pravnega stanja (statusa kmeta). Njen retroaktivni učinek izhaja iz narave stvari; gre za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo pred njeno izdajo. Vendar pa odločba o priznanju statusa kmeta, katere izdaja je za več let časovno odmaknjena od ponudbe za nakup kmetijskih zemljišč, ni odločilna, saj ne temelji na presoji izpolnjevanja pogojev za status kmeta v obdobju, ko mora stranka, ki uveljavlja predkupno pravico, izpolnjevati pogoje za uveljavljanje predkupne pravice. Ker je v konkretni zadevi odločilno, ali sta ponudnika izpolnjevala pogoj kmeta po določbah ZKZ leta 2018, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ta dejstva kljub obstoju navedenih odločb ugotavljal.

34.Tožbeno je sporno, ali je upravni organ pravilno ugotovil obstoj pogojev za kmeta za stranko z interesom. Pogoji, pod katerimi se oseba šteje za kmeta v smislu določb ZKZ, so določeni v določbah 24. člena ZKZ in drugega odstavka 111. člena ZKZ. V skladu s 24. členom ZKZ je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; - ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena; - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (prvi odstavek 24. člena ZKZ). Kaj je kmetijska dejavnost in kaj je pomemben dohodek, je opredeljeno v drugem odstavku 24. člena ZKZ. Ta kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po ZKZ šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ker so se pogoji presojali v letu 2018, je organ prve stopnje zavzel pravilno stališče, da je za izpolnjevanje pogojev za kmeta (med drugim) pomembna vrednost kmetijskih pridelkov v letu 2017 v povezavi z zakonsko predpisanim deležem letne povprečne plače v istem obdobju, ki je nesporno znašal 13.011,12 EUR.

35.Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku ni izrecno nasprotoval ugotovitvi organa prve stopnje, da stranka z interesom v relevantnem obdobju izpolnjuje pogoje za kmeta po določbah ZKZ, čeprav poskuša tožnik v tožbi prikazati drugače. Po odpravi odločbe o odobritvi pravnega posla9 je tožnik v vlogi z dne 14. 12. 2021 navajal, da je zakonodajalec z uzakonitvijo ZKZ imel namen, da kmetijska zemljišča gredo tistim, ki bodo z njimi aktivno kmetovali. Trdil je, da je stranka z interesom upokojenka in ni več aktiven kmet, saj ni več kmetijsko zavarovana in njeno kmetijo obdeluje sin E. E., ki pa ima registrirano samostojno dejavnost. Po seznanitvi organa prve stopnje z uspehom dokazovanja z dne 26. 1. 2022 v smislu 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP je tožnik v vlogi z dne 3. 2. 2022 trditve, da stranka z interesom ni aktivni kmet, ponovil in še dodal, da je stranka z interesom stara 80 let, na berglah, vprašanje je, če ima sploh izpit za traktor. V slednji vlogi se je tožnik izrekel tudi o potrdilu KGZS z dne 24. 11. 2021, na katerega se je prvostopenjski organ skliceval v seznanitvi. Navajal je, da bi bilo potrebno preveriti, na podlagi katerih listin je potrdilo izdano, potrdilu pa je očital pavšalnost glede navedb o govejih pitancih, subvencijah in grozdju ter zneskih. Predlagal je postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki "naj poda izvedensko mnenje glede navedb v tej smeri".10 Sodišče sprejema kot pravilno odločitev organa prve stopnje, ki dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca ni sledil. Pavšalnost je namreč očitek, ki velja za povzete navedbe tožnika v slednji vlogi, poleg tega pa niti navedbe, ki so dovolj konkretne, nimajo podlage v obravnavnem potrdilu. Sodišče namreč ugotavlja, da je KGZS v potrdilu navedla, da njeni podatki temeljijo na zbirni vlogi 2021 in je torej jasno, iz katerega vira je črpala podatke. Prav tako je v potrdilu navedeno število govejih pitancev in konkretne vrednosti kmetijske proizvodnje za goveje pitance in grozdje, nadalje je določno naveden znesek subvencije. Iz potrdila izhaja, da je stranka z interesom v letu 2020 dosegla bruto vrednost kmetijske proizvodnje v višini 41.027,01 EUR. Tožnik konkretizirano ni ugovarjal ugotovljeni vrednosti kmetijske proizvodnje in tudi ni podal nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi uspel vzbuditi dvom v pravilnost podatkov. Kljub tožnikovim očitkom o pavšalnosti podatkov o dohodku iz kmetijske dejavnosti za leto 2020 pa tožnik v navedeni vlogi ni postavil pod vprašaj ugotovitev upravnega organa o dohodku iz kmetijske dejavnosti za leto 2017, ki so v konkretni zadevi relevantni pri presoji statusa kmeta, čeprav je na podlagi predhodnega postopka vedel, da je upravni organ tako za tožnika kakor za stranko z interesom štel, da sta v relevantnem obdobju imela status kmeta. Tožnik zatrjuje, da stranka z interesom ni "aktiven kmet", kar pa povezuje z vprašanjem, ali stranka z interesom kmetijska zemljišča obdeluje sama ali po drugih. Kot bo pojasnjeno, ta okoliščina v konkretni zadevi ni pravno pomembna.

36.Bistvenega pomena za presojo, ali je stranka z interesom (in prav tako tožnik) izpolnjevala pogoje za kmeta, je dohodek iz kmetijske dejavnosti, in sicer dohodek v letu 2017 in ne v letu 2020, na katerega se nanaša potrdilo, ki mu je tožnik v upravnem postopku odrekal verodostojnost. Kot je že pojasnjeno, to izhaja iz zahteve, da mora ponudnik pogoje za predkupnega upravičenca izpolnjevati v času sprejema ponudbe, kar je bilo leta 2018, iz pravnega pravila v drugem odstavku 24. člena ZKZ pa izhaja, da se dohodek iz kmetijske dejavnosti ugotavlja v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev. Iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da se te okoliščine zaveda tudi tožnik, saj v tožbi sam kot pogoj za status kmeta izpostavlja prihodke v letu 2017.

37.Sodišče ugotavlja, da tožnik šele v tožbi podaja navedbe, s katerimi oporeka verodostojnosti dokaza, na katerega je prvostopenjski organ oprl svoje ugotovitve o dohodkih iz kmetijske dejavnosti za stranko z interesom za leto 2017. Gre za potrdilo KGZS z dne 8. 10. 2018, iz katerega je razvidno, da je v letu 2017 na kmetiji stranke z interesom dosežena vrednost kmetijskih pridelkov, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in državne pomoči, v skupni višini 36.400,00 EUR. Sodišče poudarja, kar izpostavlja tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik osebno navzoč na ustni obravnavi 14. 11. 2018, na kateri je organ strankam predstavil vsebino vseh pridobljenih listin, med drugim tudi vsebino potrdila KGZS z dne 8. 10. 2018. Prav tako je organ stranke na ustni obravnavi seznanil, da glede na podatke potrdil KGZS šteje, da tožnik in stranka z interesom, ki jima je bil v preteklosti status kmeta priznan z odločbama, še nadalje izpolnjujeta pogoje za status kmeta. Nadalje je prvostopenjski organ tožniku vročil seznanitev z dejstvi in dokazi z dne 14. 11. 2018, v kateri se organ med drugim sklicuje tudi na potrdilo KGZS z dne 8. 10. 2018 in navaja dohodek in kmetijske proizvodnje, ki ga dosega stranka z interesom ter ugotavlja, da stranka z interesom še naprej izpolnjuje pogoje za kmeta. Nenazadnje tudi iz (kasneje odpravljene) odločbe organa prve stopnje št. 330-714/2018-12 z dne 11. 12. 2018 izhaja, da je organ vrednost kmetijske proizvodnje za leti 2017 tako za tožnika kot stranko z interesom ugotavljal na podlagi potrdil, ki ju je pridobil od KGZS. V navedeni odločbi, ki je bila tožniku vročena, je povzel vsebino potrdil z dne 8. 10. 2018 in 24. 10. 2018, s katerima je organ dokazoval svoje ugotovitve glede izpolnjevanja pogojev za kmeta za oba ponudnika. Tako ni dvoma, da je bil tožnik že pred izdajo izpodbijane odločbe s obstojem navedenega potrdila z dne 8. 10. 2018, z njegovo vsebino in pomenom pri ugotavljanju predkupne pravice strank seznanjen, vendar vse do izdaje izpodbijane odločbe ni podal navedb, s katerimi bi nasprotoval verodostojnosti (pravilnosti) podatkov iz te listine.

38.ZUP določa, da mora uradna oseba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne (prvi odstavek 138. člena ZUP). Uradna oseba lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki še niso bila navedena, pri čemer uradna oseba odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (prvi in drugi odstavek 139. člena ZUP). Dolžnost navajanja dejanskega stanja, na katerega opira svoj zahtevek, in predlaganja dokazov pa ima tudi stranka (140. člen ZUP). Stranka pa ima tudi možnost navajanja vseh relevantnih dejstev, ki utegnejo vplivati na odločitev, se izreči o predlogih in dokazih in se izreči o uspehu dokazovanja (146. člen ZUP). Upravni organ je v konkretni zadevi ravnal v skladu s citiranimi pravili in je ugotavljal dejstva v zvezi z dohodki iz naslova kmetijstva za tožnika in stranko z interesom in v ta namen zbiral dokaze.

39.Dejstva, v konkretni zadevi taka, ki se nanašajo na pridobivanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, primernimi za ugotavljanje dejstev. V upravnem postopku po določbi 10. člena ZUP velja načelo proste presoje dokazov. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ. Katera dokazna sredstva so primerna, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Sodišče nima pomislekov, da je kot primerno dokazno sredstvo mogoče uporabiti tudi potrdilo KZGS ob predpostavki, da vsebuje za odločitev relevantne podatke.11 Nenazadnje v konkretni zadevi na potrdilu KGZS temelji tudi ugotovitev, da je pogoje za kmeta v relevantnem obdobju izpolnjeval tožnik, pa tožnik o verodostojnosti potrdila, ki se nanaša nanj, ne izraža pomislekov. Tožnik v upravnem postopku vse do izdaje izpodbijane odločbe ni ugovarjal konkretnim podatkom, ki izhajajo iz potrdila z dne 8. 10. 2018. Ob tem, ko je upravni organ za leto 2017 sam zbral primerne dokaze za dokazovanje dejstev glede izpolnjevanje pogojev za kmeta za stranke, ki so uveljavljale predkupno pravico, stranke pa dokazom niso nasprotovale in niso izpodbijale pravilnosti podatkov ter še manj predlagale svoje dokaze, s katerimi bi dokazovale drugačne trditve, je organ prve stopnje svojo odločitev pravilno gradil tudi na potrdilih KGZS. Dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi in s katerimi poskuša vzbuditi dvom v pravilnost podatkov, na katerih temelji potrdilo, se nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1, 59. člen ZUS-1), zato jih sodišče ni upoštevalo. Tožnik, izrecno pozvan na naroku 14. 7. 2025, naj pojasni razloge, zaradi katerih teh dejstev ni navajal že pred izdajo izpodbijane odločbe, je namreč pojasnil, da je tožnik glede na tedanjo sodno prakso menil, da bo upravni organ oba sklopa zemljišč v prodaji štel kot enovito celoto, vendar je Upravno sodišče v predmetni zadevi spremenilo stališče. Iz povzetih navedb izhaja, da je opustitev navajanja pravno pomembnih dejstev glede kmetijske proizvodnje stranke z interesom v letu 2017 posledica tožnikovega neskrbnega ravnanja. Tožnik je očitno do določene faze upravnega postopka menil, da status kmeta stranke z interesom ne ogroža njegovih interesov glede nakupa predmetnih zemljišč, ko pa je ugotovil, da temu ni tako, pa kljub pisnemu pozivu upravnega organa z dne 26. 1. 2022 ter seznanitvi z dne 2. 3. 2022 ni oporekal dejstvom in dokazom, ki se nanašajo na status kmeta oziroma kmetijsko dejavnost stranke z interesom v letu 2017. Iz navedenega tako izhaja, da je opustitev navajanja dejstev v upravnem sporu posledica tožnikovega neskrbnega ravnanja in ne opravičljivih razlogov.

40.Sodišče se strinja s tožnikom, da je dolžnost upravnega organa pravilna uporaba materialnega prava, zato mora ugotavljati tista dejstva, za katera na podlagi izbire in razumevanja pravne norme meni, da so pravno pomembna. Iz tega vidika je upravni organ v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ zavezan k ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Tožnik pravilno opozarja, da se za pomemben dohodek (poleg prihodkov iz naslova ukrepov kmetijske politike) šteje vrednost kmetijskih pridelkov oziroma proizvodnje in ne morebiti izkupiček od prodaje. Vendar pa tožnik zmotno meni, da organ prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotavljal vrednosti kmetijske proizvodnje, temveč je citiral potrdilo KGZS o izkupičku od prodaje. Res prvostopenjski organ v prvem odstavku na 7. strani odločbe navede, da iz potrdila z dne 8. 10. 2018 izhaja, da je znašal prihodek iz kmetijske proizvodnje v letu 2017 36.400,00 EUR, vendar to ni ključno. Organ prve stopnje v drugih delih obrazložitve (zadnji odstavek na 6. strani odločbe, nadaljevanje prvega odstavka na 7. strani odločbe, drugi in tretji odstavek na 7. strani odločbe) operira z vrednostjo kmetijske proizvodnje, kar je skladno s potrdilom, iz katerega izhaja, da se je ugotavljala vrednost kmetijske proizvodnje in ne izkupiček od prodaje. K temu sodišče dodaja, da je vrednost kmetijske proizvodnje stranke z interesom v letu 2017 za več kot 23.000,00 EUR presegla zakonsko predpisan delež (2/3) letne povprečne plače za leto 2017, kakor tudi, da je bilo z upravno odločbo iz leta 2016 ugotovljeno, da je tudi leto prej stranka z interesom izpolnjevala pogoje za kmeta po ZKZ. Sodišče zato sodi, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je stranka B. B., tako kot tožnik, ob sprejemu ponudbe izpolnjevala pogoje za kmeta po določbah ZKZ. Tega v upravnem postopku nespornega dejstva tožnik s tožbo v upravnem sporu ni uspel izpodbiti. Sodišče dodaja, da tožnik v upravnem postopku postavitve izvedenca ni predlagal v zvezi z vrednostjo kmetijske proizvodnje stranke z interesom v letu 2017, kakor trdi v tožbi, temveč v zvezi z izpodbijanjem potrdila iz leta 2021, ki se nanaša na kmetijsko proizvodnjo leta 2020, ki pa glede na določbe ZKZ ni relevantno obdobje za ugotavljanje predkupne pravice. V upravnem sporu pa dokazov za svoje navedbe, ki se nanašajo na dohodek iz kmetijske dejavnosti, prav tako ni predlagal.

41.Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je z vidika izpolnjevanja zakonskih pogojev za kmeta po določbah ZKZ nepomembno, ali oseba zemljišča obdeluje izključno sama ali s pomočjo drugih oziroma ali je oseba aktivni kmet, kot navaja tožnik. V smislu ZKZ pogoj za kmeta izpolnjuje oseba, ki (poleg drugih pogojev) zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ) oziroma ki poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ), kakor pravilno pojasni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi. Tožnik v tožbi ponavlja svoje trditve iz upravnega postopka, da zemljišča stranke z interesom dejansko obdeluje njen sin E. E. s temi navedbami pa potrjuje ugotovitve, da stranka z interesom izpolnjuje tudi zakonski pogoj glede obdelave svojih zemljišč. Sodišče pripominja, da bi tožnikove trditve utegnile biti pomembne le pri presoji pravice do nakupa, ko je ob enakih pogojih več kmetov uvrščenih na isto mesto. Drugi odstavek 23. člena ZKZ namreč določa, da imajo v tem primeru pravico do nakupa po vrstnem redu: (1) kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; (2) kmet, ki zemljišče obdeluje sam; (3) kmet, ki ga določi prodajalec. Kot bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju, uporaba citirane določbe v konkretni zadevi ne pride v poštev, vendar pa je upravnosodna praksa tudi glede tega vprašanja zavzela stališče, da zahteva, da kmet zemljišče obdeluje sam, ne izključuje pomoči članov kmetijskega gospodarstva.

42.Tožnik ugotovljenega statusa kmeta stranke z interesom ne more uspešno izpodbijati niti z navedbami v VI. točki tožbe, da če je k obsegu kmetijske proizvodnje prispevalo več članov gospodinjstva, se morajo upoštevati tudi prihodki drugih članov gospodinjstva, ki so obdelovati zemljišča, prihodek iz kmetijstva pa se mora deliti med vse člane gospodinjstva, ki prispevajo k opravljanju kmetijske obdelave. Za takšno naziranje tožnika namreč ni podlage v ZKZ, ki v 24. členu jasno določa pogoje za kmeta, pri čemer v drugem odstavku 24. člena določa, kaj se šteje za kmetijsko dejavnost in kaj se šteje za pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti.

43.Ni sporno, da sta tako tožnik kot stranka z interesom z nepremičninami v svoji lasti neposredna mejaša nepremičnin v prvem kompleksu. Tožnika nadalje ne izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega organa, da med parcelama 110 in 118 v lasti stranke z interesom in nepremičninami drugega kompleksa v naravi poteka neasfaltirana ozka dovozna pot s parcelo 112 v lasti Občine Gornja Radgona. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010 sprejelo stališče, da se za kmeta mejaša po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ šteje tudi kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo na poti. Temu stališču je sledila sodna praksa, ki je glede tega vprašanja sedaj enotna in ustaljena. Sodišče zavrača trditve tožnika, da je glede predkupne pravice v boljšem položaju kot stranka z interesom, ker obdeluje GERK-e, ki neposredno mejijo na nepremičnine v drugem kompleksu. Gre namreč za pravno nepomembno dejstvo, saj jezikovna razlaga 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ne dopušča nobenega dvoma o tem, da se za kmeta mejaša šteje le tisti kmet, ki na zemljišča, ki se prodajo, meji z zemljišči v svoji lasti. Predkupni upravičenec tako ne more biti kmet, ki na zemljišča, ki se prodajajo, meji z zemljiščem, ki ga ima v najemu oziroma zakupu oziroma, ki ga uporablja na kakšni drugi podlagi. Tožnika tako v smislu določb ZKZ ni mogoče šteti kot mejaša z drugim kompleksom, saj je nesporno, da na ta kompleks ne meji z zemljišči v svoji lasti. Ne glede na navedeno sodišče tožniku in tožnici, ki navajata, da je stranka z interesom glede drugega kompleksa v slabšem položaju (v primerjavi s tožnikom, ki meji neposredno z GERK-om), ker se med zemljišči v njeni lasti in kompleksom nahaja cesta, pojasnjuje, da bi bilo njuno stališče zmotno tudi v primeru, če bi tožnik na zemljišča v drugem kompleksu neposredno mejil z lastnimi zemljišči. Glede na zgornje stališče Vrhovnega sodišča sta v smislu prvega odstavka 23. člena ZKZ tako kmet, katerega zemljišče meji neposredno na prodajano zemljišče, kot tudi kmet, katerega zemljišče je od prodajanega zemljišča ločeno z javno potjo, namenjeno uporabi zemljišča, uvrščena na isto prednostno mesto, kar je izrecno poudarjeno v zadevi Vrhovnega sodišča X Ips 273/2014 z dne 10. 3. 2015. Drži pa, da se v sodni praksi ta okoliščina presoja pri uporabi drugega odstavka 23. člena ZKZ, vendar v primeru, ko en kmet mejaš na prodajano zemljišče z zemljiščem v svoji lasti meji neposredno, drug pa preko javne poti. Obravnavani primer pa ni tak, saj tožnik v razmerju do zemljišč drugega kompleksa ni kmet mejaš.

44.Tožnik tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami o površini zemljišč v lasti in uporabi, s katerimi posamezna stranka meji na prodajana zemljišča. Poleg tega da gre tudi v tem delu za nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1, 52. člen ZUS-1), v zakonu ni podlage za uporabo t. i. pretežnostnega merila (da bi imel prednost tisti mejaš, ki na prodajane nepremičnine meji z večjo površino zemljišč ali na daljši mejni črti). Tožnikovo stališče ni podprto niti z upravnosodno prakso. Gre za nerelevantne navedbe, četudi bi bile podane pravočasno.

45.Kot je že pojasnjeno, sodišče tokrat drugič presoja v zadevnem upravnem postopku odobritve pravnega posla. V prvem postopku upravnega spora, v katerem je bila prvotno izdana odločba upravne enote odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava izpostavilo, da so predmet prodaje parcele, ki ne tvorijo enega zaokroženega kompleksa, temveč dva med seboj ločena zaokrožena kompleksa. Takšna prodaja ni v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso, vendar pa je zaradi prostorske ločenosti parcel pogoj "kmet mejaš" potrebno presojati za vsak zaokrožen kompleks posebej, saj je le na ta način možno uresničiti namen zakonske ureditve predkupnih upravičencev, to je zaokroženost zemljišč in smotrno gospodarjenje, za kar je dolžan skrbeti upravni organ po uradni dolžnosti.

46.V ponovljenem upravnem postopku je upravni organ ugotovil, da tožnik in stranka z interesom z nepremičninami v svoji lasti neposredno mejita na zemljišča v prvem kompleksu. Glede zemljišč drugega kompleksa je ugotovil, da med njimi in nepremičninama v lasti stranke z interesom leži (ozka, dovozna, neasfaltirana) javna pot, pri tem pa je sledil ustaljeni sodni praksi, da zemljišča zgolj zaradi tega, ker poteka med njimi pot, ki služi prehodu med temi zemljišči, ne izgubijo lastnosti sosednjih zemljišč in je stranko z interesom pravilno štel za kmeta mejaša tudi glede tega kompleksa. Upravni organ je izhajal iz ugotovitve, da se vsa zemljišča (oba kompleksa) prodajata skupaj, zato je določil predkupnega upravičenca za vsak kompleks posebej. Upravni organ je odobril pravni posel med tožnico in stranko z interesom, ker je ugotovil, da ta z zemljišči v svoji lasti meji na zemljišča v obeh kompleksih, medtem ko tožnik z zemljišči v svoji lasti meji le na zemljišča v prvem kompleksu. Tožnik temu stališču oporeka in opozarja, da se vsa zemljišča prodajajo kot celota, zato šteje kot zmotno stališče organa prve stopnje, da ima tožnik manj vreden status in vztraja, da sta s stranko z interesom v enakovrednem položaju.

47.Sodišče je že ob prejšnjem odločanju poudarilo, da noben predpis ne omejuje prodajalca, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne, svobodne poslovne volje. Pogoj ponudbe, da se zemljišča prodajajo izključno skupaj, ni v nasprotju z ZKZ oziroma namenom tega zakona, prav tako je določitev ene cene za vsa v prodajo ponujena zemljišča dovoljena po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je v presoji prodajalca, ali bo prodajal zgolj posamezne nepremičnine ali pa bo oblikoval paketno prodajo več nepremičnin. Kadar se odloči za slednje, je na njem, da poleg ekonomskih vidikov take prodaje nosi tudi pravne posledice omejitev, ki jih nalagajo predpisi.

48.Z izpodbijano odločbo je upravni organ sledil naziranju sodišča iz sodbe II U 260/2019-17 z dne 10. 11. 2021, da je zaradi prostorske ločenosti obeh kompleksov pogoj "kmeta mejaša" treba presojati za vsak zaokrožen kompleks posebej. Vrhovno sodišče se sicer do tega vprašanja še ni opredelilo, sodna praksa upravnega sodišča pa ni enotna.

49.Sodišče tudi ob ponovnem odločanju vztraja pri svojih prvotnih naziranjih, da iz cilja in namena prednostne pravice nakupa, ko gre za kmeta mejaša, izhaja, da pojma "mejiti" v primerih, ko ponudnik meji samo na določena zemljišča (enote, komplekse), ni mogoče širiti na zemljišča, ki so prostorsko ločena. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023, v katerem se sicer ukvarja z zlorabo predkupne pravice, navaja, da je kot temeljna namena ZKZ v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči mogoče povzeti varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč in s tem povezano socialno - ekonomski položaj kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo. Iz navedenega sklepa nadalje izhaja, da je v postopku odobritve pravnega posla treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status.

50.Z istim namenom je v ZKZ umeščena predkupna pravica, ki pomeni omejitev lastninske pravice, ko gre za promet s kmetijskimi zemljišči, s ciljem zagotavljanja smotrnega izkoriščanja kmetijskih zemljišč, ki je povezan tudi z gospodarskim, socialnim in ekološkim interesom skupnosti. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih izhaja, da zaradi navedenega daje ZKZ pri pridobivanju kmetijskih zemljišč prednost tistim, ki so kmetje in so gospodarsko in socialno odvisni od teh zemljišč in ki tudi zagotavljajo pridelavo hrane, ohranjanje in izboljšavo teh zemljišč v skladu z okoljskimi cilji in možnostmi, zagotavljajo poselitev podeželja in njihov razvoj. S predkupno pravico nakupa so v prednostnem položaju določene osebe (kmetje), ki naj bi zagotavljale varstvo in obdelanost kmetijskih zemljišč ter njihovo smotrno ekonomsko in ekološko rabo. Vrstni red prednostnih upravičencev je razumen, saj daje prednost tistemu, ki je bolj povezan s kmetijskim zemljiščem in je njegov socialni položaj od njega odvisen.

51.Sodišče po navedenem meni, da je v ospredju predkupne pravice varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, kar ni nujno povezano z zaokroževanjem kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanjem lažje in bolj ekonomične obdelave, vendar pa je ravno ta vidik poudarjen pri enem od predkupnih upravičencev, to pa je ravno kmet mejaš, ki ima zaradi te lastnosti prednost pri nakupu pred drugim kmetom. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice kmeta mejaša je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je s svojimi zemljišči fizično povezan s prodajanim zemljiščem in mu bo bližina zagotavljala lažjo in bolj ekonomično obdelavo. Iz tega vidika je razumna razlaga, da je potrebno predkupno upravičenje izkazati v razmerju do vsake prostorsko ločene nepremičnine oziroma kompleksa nepremičnin, ki so prodajajo v paketu. Drugačno stališče, da v primeru paketne prodaje prostorsko ločenih kmetijskih zemljišč, zadostuje že izkaz predkupnega upravičenja do ene od več prostorsko ločenih nepremičnin oziroma kompleksov, lahko pripelje do zaobida namena ZKZ.

52.Sodišče se strinja s tem, da tako naziranje pomeni oteženo paketno prodajo prostorsko ločenih nepremičnin, vendar pa tudi z vidika odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 meni, da je njegovo stališče pravilno. Vrhovno sodišče se je v navedeni zadevi sicer ukvarjalo s paketno prodajo nepremičnin z različnimi statusi (kmetijsko zemljišče, gozd), sodišče pa v njej izpostavlja, da se mora prodajalec v primeru paketne prodaje poleg pozitivnih vidikov take prodaje zavedati tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. Zato je razumno šteti, da je prodajalec ob taki prodaji nase prevzel tudi tveganje za morebitno neuspešnost posla zaradi povezovanja različnih pravnih omejitev. Vrhovno sodišče meni, da lahko upravni organ odobri pravni posel le, če je glede na pravno podlago upravičena oseba glede nakupa obeh vrst zemljišč ista, sicer pa je treba odobritev zavrniti.

53.Po vsem navedenem po presoji sodišča z vidika pravilne uporabe materialnega prava pri prostorsko ločenih zaokroženih kompleksih ne zadostuje predkupno upravičenje zgolj glede ene ali dela prodajanih nepremičnin (drugače kot je to pri prostorsko povezanih nepremičninah), saj bi takšno razumevanje lahko vodilo do obida namena zakona ter tudi do morebitnih zlorab vrstnega reda predkupne pravice, določene v zakonu. S tem po presoji sodišča prodajalčeva pravica do zasebne lastnine ni prekomerno omejena, saj se prodajalec za takšno prodajo odloči sam, kot je izpostavilo že Vrhovno sodišče, v tem primeru nosi tudi pravne posledice morebitne neuspešnosti pravnega posla zaradi obstoja pravnih omejitev.

54.Po povedanem ni mogoče slediti tožbenim navedbam tožnika in tožnice, da bi moral upravni organ opraviti vsaj ločeno presojo glede odobritve pravnega posla za posamezni kompleks, saj takšno postopanje nasprotuje volji tožnice kot prodajalke po prodaji vseh nepremičnin skupaj in za enotno ceno. Tožnica, ki se v obravnavani situaciji v tožbi zavzema za rešitev, da bi se en kompleks prodal kupcu, ki meji na kompleks in ga izbere tožnica kot prodajalka (torej tožniku D. D.), drugi pa bi se mimo njene volje prepustil drugemu kupcu, ki meji na ta kompleks (torej stranki z interesom B. B.), je to možnost sama izključila s prodajnimi pogoji, saj ni določila cene za posamezni kompleks, temveč enotno ceno za vse nepremičnine. Prodajni pogoji tako nasprotujejo prodaji, za katero se tožbeno zavzemata tožnika. Organ prve stopnje je zato ravnal prav, ko je ugotavljal, ali kateri od ponudnikov, ki so uveljavljali predkupno pravico, le-to izpolnjuje v razmerju do obeh kompleksov. Ker v konkretni zadevi stranka z interesom izpolnjuje predkupno pravico kot kmet mejaš do obeh v paketu prodajanih kompleksov nepremičnin, tožnik pa zgolj glede enega, je pravilna odločitev o odobritvi pravnega posla med tožnico in stranko z interesom in posledično zavrnitev odobritve pravnega posla med tožnico in tožnikom. V takih okoliščinah, ko tožnik predkupnega upravičenja z istim vrstnim redom ni izpolnjeval v razmerju do vseh nepremičnin, tožnik in stranka z interesom nista uvrščena na isto mesto glede predkupne pravice, zato ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 23. člena ZKZ. Zaradi navedenega so v zadevi nepomembna dejstva in posledično tudi tožbeni ugovori, ki se navezujejo na uporabo navedenega določila, in sicer da stranka z interesom zemljišč ne obdeluje sama, da je upokojenka in ima drug vir dohodkov ter da je tožnica kot kupca izbrala tožnika.

55.Sodišče zavrača tudi tožbene trditve tožnikov, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka. V navedeni zadevi se je dejansko stanje ugotavljalo v posebnem ugotovitvenem postopku. Značilnost tega postopka je, da uradna oseba glede na okoliščine zadeve odloča, katera dejstva se bodo ugotavljala in katera dejanja se bodo opravila, odredi vse, kar je treba, za opravo dejanj, za zbiranje dokazov, določi vrstni red dejanj, roke za izvedbo. Namen tega postopka, poleg ugotavljanja pravno pomembnih dejstev in okoliščin, je tudi, da se strankam omogoči uveljavljanje in zavarovaje njihovih pravic in pravnih koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). V okviru tega pooblastila ZUP za nekatere zadeve zapoveduje, za druge pa omogoča opravo ustne obravnave (prvi odstavek 154. člen ZUP). Ker je v postopku sodelovalo več strank z nasprotujočimi si interesi, je bila oprava ustne obravnave v obravnavani zadevi obvezna. Ni sporno, da je prvostopenjski organ kontradiktorno ustno obravnavo opravil 14. 11. 2018, preden je izdal svojo prvo (kasneje odpravljeno) odločbo o odobritvi pravnega posla. Sodišče ne soglaša s tolmačenjem tožnika, da bi moral organ prve stopnje po odpravi prejšnje odločbe o odobritvi pravnega posla ustno obravnavo opraviti znova. Procesna dejanja, opravljena v postopku, zgolj zaradi odprave odločbe ne izgubijo svoje veljave. To seveda ni ovira, da ne bi organ v ponovljenem postopku vnovič opravil ustne obravnave, če bi bilo to koristno za razjasnitev stvari, vendar je treba šteti, da je bilo zahtevi po obligatorni izvedbi ustne obravnave zadoščeno že s tem, ko je bila ta opravljena 14. 11. 2018. To stališče ima oporo tudi v tretjem odstavku 163. člena ZUP, ki določa, da za izvedbo pisnih dokazov, ki se predložijo pozneje (po opravljeni ustni obravnavi), ni treba znova razpisati ustne obravnave, pač pa je treba dati stranki možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Poleg tega opustitev obvezne ustne obravnave sama po sebi ni uvrščena med absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP.

56.Tožnik se na obligatornost izvedbe ustne obravnave sklicuje v zvezi s dokaznim predlogom, podanim v vlogi z dne 3. 2. 2022, v kateri je predlagal zaslišanje stranke z interesom.

Njeno zaslišanje je predlagano v zvezi s podajo izjave z dne 27. 12. 2021, na katero se je organ prve stopnje skliceval v seznanitvi z dne 26. 1. 2022. Gre za izjavo stranke z interesom o tem, da ji je kmetijstvo glavna in edina dejavnost, s katero se preživlja. Sodišče ocenjuje, da organ ni kršil postopkovne določbe prvega odstavka 154. člena ZUP, ker ni sledil predlogu tožnika za opravo ustne obravnave, saj se ta opravi, kadar je stranko treba slišati. Kot je sodišče v tej sodbi že obrazložilo, pa je vprašanje, ali kmetijska dejavnost predkupnemu upravičencu pomeni edino ali glavno dejavnost, relevantno šele, ko mora organ uporabiti kriterije iz drugega odstavka 23. člena ZUP. Uporaba teh pa ni prišla v poštev, saj je stranka z interesom kot kmet mejaš edina izkazovala predkupno upravičenje v razmerju do obeh prodajanih kompleksov in torej ni prišlo do situacije, ko bi bilo ob enakih pogojih več kmetov uvrščenih na isto mesto. Tega stališča sodišča tožnik ne more omajati s sklicevanjem na sodno prakso ESČP in Ustavnega sodišča glede izvedbe glavne obravnave v sodnem postopku, saj sta vloga in položaj upravnega organa in sodišča različna, prav tako so drugačna procesna pravila glede izvedbe ustne oziroma glavne obravnave.

57.Sodišče pa se strinja s tožnikom, da mora dati upravni organ stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ta dolžnost organa oziroma pravica stranke izhaja že iz načela zakonitosti (9. člen ZUP), ki je izpeljano v določbah 138. in 146. člena ZUP. Vendar pa tožnik nima prav, da je pravico do izjave mogoče uresničevati zgolj z izvedbo ustne obravnave, saj tretji odstavek 146. člena ZUP določa, da se pravica do izjave zagotavlja na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik. Ni kršeno načelo zaslišanja strank in pravica do izjave, če se organ v odločbi opira na dejstva in dokaze, ki jih ni obravnaval na ustni obravnavi, če je dal strankam možnost, da se o dejstvih in dokazih izjavijo pisno.

58.Izhajajoč iz navedenih postopkovnih določb je le delno utemeljen očitek tožnika o postopkovnih kršitvah, ki bi jih naj organ prve stopnje storil, ker kot dokaza (na ustni obravnavi) ni obravnaval pisnih izjav B. B. z dne 27. 12. 2021 in 9. 1. 2022, potrdila KGZS z dne 24. 12. 2021 in seznama parcel, zbirnih podatkov po dejanski rabi in razrednih bonitetah, pridobljenih iz Centralne baze zemljiškega katastra. V konkretni zadevi je namreč uradna oseba v ponovljenem postopku strankam zagotovila možnost sodelovanja v postopku na način, da je z dopisom z dne 26. 1. 2022 stranke seznanila z uspehom dokazovanja in jih pozvala v vložitvi izjave, po vloženih izjavah pa je z dopisom z dne 2. 3. 2022 pojasnila svoja stališča glede izjav strank. V seznanitvi z dne 26. 1. 2022 je organ prve stopnje stranke seznanil tudi z dokazi, predloženimi po strankah, in z uporabo preiskovalnih pooblastil, da je torej po uradni dolžnosti pridobival določene listine. Med drugim se je skliceval na pisni izjavi B. B. z dne 27. 12. 2021 in 9. 1. 2022, da je kmetijstvo glavna in edina dejavnost, s katero se preživlja, kakor tudi na potrdilo KGZS z dne 24. 12. 2021, pri čemer je povzel bistveno vsebino listin. Na tak način je organ stranke seznanil z zbranimi dokazi in jim omogočil pravico do izjave. Drži, da organ omenjenih dokazov strankam ni vročil, vendar je stranke seznanil z obstojem in njihovo vsebino. V kolikor je tožnik menil, da mu je s tem odvzeta ali okrnjena pravica do izjave, je imel možnost organ pozvati, da mu listine vroči, česar ni storil, prav tako pa mu je seznanitev z obstojem dokazov omogočala, da zaradi učinkovitega varstva svojih pravic v postopku uveljavi tudi pravico do informiranja (pregled dokumentov), ki stranki omogoča seznanitev z vsemi dokumenti v zadevi (82. člen ZUP). Ravno to postopkovno možnost pa je tožnik uresničil, saj iz njegove izjave z dne 3. 2. 2022 izhaja, da se je po prejemu seznanitve zglasil pri upravnem organu in kopiral potrdilo KGZS z dne 24. 12. 2021. Isto možnost je imel tožnik glede izjav stranke z interesom z dne 27. 12. 2021 in 9. 1. 2022, pa je ni izkoristil. Po navedenem je organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku omogočil seznanitev z obravnavanimi listinami in mu dal možnost, da se o njih izreče, zato ni kršil določb ZUP, ki izhajajo iz načela zaslišanja stranke. Sodišče dodaja, da gre za listine, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva v zadevi, kar je sodišče že pojasnilo.

59.Drugačna pa je situacija glede seznama parcel, zbirnih podatkov po dejanski rabi in razrednih bonitetah, pridobljenih 27. 12. 2021 iz Centralne baze zemljiškega katastra. Na te listine se upravni organ v izpodbijani odločbi opira, ko ugotavlja, da nepremičnine v tožničini lasti ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Sodišče ugotavlja, da te listine tožniku, ki uveljavlja postopkovno kršitev, niso bile vročene, niti ni prvostopenjski organ tožnika pred izdajo odločbe seznanil, da je te dokaze pridobil. V tem delu je bil postopek pred organom prve stopnje nezakonit, vendar pa je sodišče v svojem postopku to kršitev odpravilo tako, da je listine z dopisom z dne 14. 5. 2025 strankam vročilo v izjavo.

60.Sodišče se ne strinja s tožnikoma, da izpodbijana odločba ni obrazložena. Katere sestavine mora obsegati upravna odločba, da bi dosegala standarde obrazloženosti, določa prvi odstavek 214. člena ZUP, v skladu s katerim obrazložitev obsega: (-) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (-) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (-) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (-) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (-) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (-) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v svoji odločbi navedel razloge o tem, čemu ni vnovič opravil ustne obravnave, zaslišal stranke z interesom in izvedel po tožniku predlaganega dokaza z izvedencem, zato tožnikovi tožbeni očitki o neobrazloženosti teh postopkovnih odločitev niso utemeljeni. Tožnici, ki očitke o neobrazloženosti naslavlja na drugostopenjsko odločbo, sodišče pojasnjuje, da je lahko predmet presoje v upravnem sporu le tisti upravni akt, s katerim organ odloči o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke, to pa je v konkretni zadevi odločba organa prve stopnje. Odločba organa druge stopnje, s katero je pritožba zavrnjena, zato ne more biti predmet izpodbijanja in sodne presoje pravilnosti in zakonitosti. Res pa je, da presoja zakonitosti akta, ki jo opravi sodišče, pomeni presojo izreka izpodbijanega akta, ta presoja pa lahko vključuje različne razloge in utemeljitve, ki so lahko navedeni v obrazložitvi prvostopenjskega akta, obrazložitvi akta druge stopnje ali drugje v spisu upravne zadeve, ki ga pridobi sodišče v upravnem sporu, ali izhajajo iz ugotovitev sodišča na glavni obravnavi itn.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba vsebuje tako dejanski kot pravni del obrazložitve, meni pa, da je sklepni del, ki bi naj vseboval razloge, zakaj je ob soočenju dejanskega stanja zadeve in materialnih predpisov sprejeta odločitev o odobritvi pravnega posla s stranko z interesom in ne s tožnikom, skopo obrazložen. Organ utemeljuje sprejeto odločitev s sklicevanjem na sodbo upravnega sodišča II U 260/2019-17 z dne 10. 11. 2021, katere bistvene poudarke in pravno stališče o uporabi materialnega prava predhodno povzame. Kljub drugačnemu stališču tožnice pa sodišče ocenjuje, da je organ druge stopnje v tem delu razloge prvostopenjskega organa dopolnil in v prvem odstavku na 13. strani svoje odločbe pojasnil, da so razlogi za odobritev pravnega posla s stranko z interesom (in posledično zavrnitev pravnega posla s tožnikom) v tem, da se nepremičnine obravnavajo kot celota in je le stranka z interesom tista, ki pogoj kmeta mejaša izpolnjuje v razmerju do obeh medsebojno ločenih kompleksov zemljišč. S tem je sledil pravnemu mnenju sodišča o tem, kako je potrebno v primeru paketne prodaje zemljišč na različnih lokacijah razlagati izpolnjevanje predkupne pravice.

61.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, postopkovno kršitev, storjeno pred izdajo izpodbijanega akta, pa je v sodnem postopku samo odpravilo. Sodišče je zato obe tožbi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

62.Tako tožnik kot tožnica sta v zadevi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je zato odločilo, da tožnik in tožnica krijeta vsak svoje stroške postopka.

K III. točki izreka

63.Odločitev o stroških stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom B. B. nastopa v upravnem postopku na strani toženke, torej na strani stranke, ki je v sporu uspela, saj tožbama ni bilo ugodeno, za kar se je zavzemala tudi stranka z interesom.

64.V odgovoru na tožbo, vloženem v posamezni zadevi pred združitvijo v enoten postopek, je stranka z interesom priglasila stroške postopka po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), na naroku 14. 7. 2025 pa je vložila stroškovnik, v katerem je priglasila pavšalni znesek stroškov po ZUS-1. Ker se je sodišče po obrazloženem glede povrnitve stroškov stranki z interesom oprlo na določbe ZPP, je upoštevalo stroške, ki so priglašeni v skladu z OT. Sodišče je stranki z interesom priznalo po 500 točk kot nagrado za sestavo posameznega odgovora na tožbo (druga alineja 1. točke tar. št. 34 OT, saj gre za neocenljivo zadevo), in še nadaljnjih 20 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse (1020 točk) ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 612,00 EUR. Od skupnega zneska je stranka z interesom upravičena do 22 % davka na dodano vrednost, ki znese 134,64 EUR. Stranka z interesom je tako upravičena do povrnitve potrebnih stroškov v skupnem znesku 746,64 EUR. Prisojeni znesek stroškov morata prizadeti stranki povrniti tožnika v roku 15 dni, šteto od dne, ko jima je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).

65.Sodišče stranki z interesom ni priznalo po 100 točk kot priglašene nagrade za študij dokumentacije, saj je nagrada za to opravilo vključena v nagradi za sestavo odgovora na tožbo, zato posebna nagrada po 2. točki tar. št. 43 OT ni utemeljena.

-------------------------------

1Vse nepremičnine, ki jih sodišče obravnava v predmetni sodbi, se nahajajo v katastrski občini C., zato sodišče v nadaljevanju obrazložitve v izogib ponavljanju naziva katastrske občine ne bo več navajalo.

2Sodišče meni, da tožnik meri na 2. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ.

3Tožba je vpisana pod II U 301/2022, s sklepom II U 268/2022-16 z dne 22. 2. 2023 pa je združena v skupno obravnavanje in odločanje z zadevo II U 268/2022 in se vodi pod slednjo številko.

4Navedeno izhaja iz ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, v kateri je izrecno navedeno, da se zemljišča prodajajo kot celota, cena pa je enotna za vse nepremičnine skupaj. Prav tako je tožnica na ustni obravnavi v upravnem postopku izjavila, da kmetijska zemljišča prodaja kot celoto, to pa je potrdila tudi s tožbenimi navedbami.

5Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot določa prvi odstavek 21. člena ZKZ.

6Primerjaj VSRS sklep X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, UPRS sodba I U 24/2020-34 z dne 8. 3. 2022.

8.Primerjaj UPRS sodba I U 42/2020-34 z dne 8. 3. 2022, 23. točka, UPRS sodba I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017, 10. točka, UPRS sodba I U 478/2017 z dne 19. 4. 2018, 12. točka, UPRS sodba I U 650/2012 z dne 27. 8. 2013, 9. točka.

9.Dr. Erik Kerševan in dr. Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 310.

10.Organ prve stopnje je v zadevi o odobritvi pravnega posla prvič odločil z odločbo št. 330-714/2018-12 z dne 11. 12. 2018, vendar je UPRS s sodbo II U 260/2019-17 z dne 10. 11. 2021 navedeno odločbo odpravilo in zadevo organu prve stopnje vrnilo v ponovni postopek.

11.Sodišče ne soglaša z upravnim organom, da za navedbe, podane po odpravi upravne odločbe št. 330-714/2018-12 z dne 11. 12. 2018 velja prekluzija navajanja novih dejstev. Prekluzija v upravnem postopku velja le za pritožbeno stopnjo, iz določb ZUP pa ne izhaja, da bi bilo navajanje novih dejstev in novih dokazov na prvi stopnji časovno omejeno, zato je potrebno po odpravi odločbe organa prve stopnje v ponovnem postopku dovoliti in obravnavati tudi tista dejstva in dokaze, ki jih stranke pred ponovnim odločanjem niso navajale.

12.Temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa, glej sodbo UPRS I U 345/2016 z dne 7. 7. 2015, sodbo UPRS II U 84/2022-41 z dne 20. 6. 2023 in sodbo UPRS I U 1339/2022-23 z dne 4. 3. 2025.

13.Sodba UPRS I U 1543/2022-23 z dne 11. 12. 2024, 20. točka obrazložitve.

14.Po prvem odstavku 103.a člena Zakona o kmetijstvu je grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) strnjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva.

15.Tožnik je že v upravnem postopku na ustni obravnavi dne 14. 11. 2018 navajal, da z GERK-i, ki jih ima v najemu, meji na vse parcele, ki se prodajajo.

16.Glej sodbo UPRS II U 259/2017-17 z dne 11. 7. 2018.

17.Glej sodbo UPRS II U 95/2021-21 z dne 28. 11. 2023.

18.Sodba VSRS X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, sodba UPRS I U 625/2020-31 z dne 29. 3. 2022, sodba UPRS II U 459/2022-18 z dne 11. 11. 2024.

19.Stališče sodišča v sodbi II U 260/2019-17 z dne 10. 11. 2021 je podprto s sodbo I U 1001/2019-40 z dne 6. 5. 2021 in mu sledita še sodba UPRS II U 395/2019-24 z dne 6. 4. 2022 in sodba UPRS II U 459/2022-18 z dne 11. 11. 2024. V zadevi UPRS I U 1055/2021-20 z dne 26. 1. 2023 pa je sodišče pri presoji paketne prodaje prostorsko nepovezanih zemljišč ocenilo, da bi omejitev paketne prodaje zemljišč le predkupnemu upravičencu, ki bi upravičenje izkazoval do vseh prodajanih nepremičnin, pomenila prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine in bi paketno prodajo oteževala oziroma onemogočala.

20.V zadevi X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023 je revizijsko sodišče sprejelo stališče, da je upravni organ vezan na presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper nov akt upravnega organa, izdan v ponovljenem postopku. Drugačno ravnanje upravnega organa in Upravnega sodišča pomeni nedopusten poseg v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

21.EPA 804 - III, Poročevalec št. 23/03 z dne 2. 4. 2003.

22.Prim. s sodbo VSRS X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010.

23.Tako lahko v primeru paketne prodaje prostorsko ločenih nepremičnin pride do situacije, ko bo npr. solastnik ene nepremičnine imel predkupno upravičenje vseh v paketu prodajanih nepremičnin pred kmetom mejašem ali drugim kmetom, čeprav se morebiti s kmetijsko dejavnostjo sploh ne ukvarja. Ali pa bosta v enakem položaju kmeta, od katerih eden meji zgolj na eno parcelo oziroma kompleks v okviru paketne prodaje, drugi pa na vsako med seboj ločeno enoto oziroma nepremičnino.

24.Glej opombo števila 22.

25.Tožnik sam v vlogi z dne 14. 12. 2021, vloženi v upravnem postopku, opozarja, da je ponudba prodajalke enovita, celota, zato je ni mogoče deliti na več delov.

26.V razmerju do drugega kompleksa pa tožnik izpolnjuje predkupno upravičenje kot drug kmet, ki je nižje rangiran kot kmet mejaš.

27.Tožnik v tožbi zatrjuje, da bi morala biti glavna obravnava (pravilno ustna obravnava) v upravnem postopku opravljena zaradi zaslišanja udeležencev postopka, vendar je iz spisovne dokumentacije upravnega spisa razvidno, da je tožnik predlagal zgolj zaslišanje stranke z interesom.

28.E. Kerševan in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, stran 22.

29.Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 23, 23/1, 24, 24/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.