Jedro

Čeprav tožnica v tožbi ni posebej predlagala izvedbe dodatnih dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so podana nasprotja med mnenjem osebne zdravnice in mnenjem izvedenskih organov tožene stranke, izvesti dodatne dokaze, predvsem dokaz z določitvijo sodnega izvedenca. Šele na tej podlagi bi ugotovilo vsa dejstva, da bi lahko odločilo o upravičenosti tožnice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo v celoti prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2010, v dokončni odločbi ... št. ... z dne 9. 11. 2010 pa drugo točko izreka, s katerim je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnici je prisodilo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence od 17. 2. do 1. 6. 2010 v znesku 407,65 EUR ter toženi stranki naložilo, da zapadle zneske za navedeno obdobje izplača v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnica zahtevala priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek prekoračilo, ker je priznalo pravico do dodatka za najtežje prizadete upravičence. To pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, posledica je zmotna uporaba materialnega prava. Obseg neogibne potrebe po pomoči in postrežbi drugega je z dnem 17. 2. 2010 določilo le na podlagi lastnih ugotovitev, navedeno pa ne izhaja iz mnenj medicinskih strokovnjakov. Pri zdravstvenih težavah, kot jih ima tožnica, je ocena upravičenosti do dodatka možna šest mesecev po nastanku akutne bolezni, kar je ustaljena izvedenska praksa tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 27. 10. 2010 izhaja, da je potrebno tožnico ponovno pregledati šest mesecev po nastanku možganske kapi z upoštevanjem novejše medicinske dokumentacije o funkcionalnem in psihičnem stanju. Na podlagi vloženega zahtevka z dne 17. 11. 2010 je tožena stranka pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb priznala za čas od 1. 6. 2010 dalje. Za ugotovitev neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi je potrebno strokovno medicinsko znanje. V dvomu bi sodišče moralo postaviti izvedenca, opustitev pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 243. člena ZPP. Dejstvo, da ima tožnica stalni urinski kateter ni razlog, da potrebuje 24-urni nadzor svojcev ter stalno nego zdravstvenega tehnika. Stalni urinski kateter se menjava približno na en mesec ali še dlje, ostale negovalne aktivnosti v zvezi z uporabo katetra pa ne zahtevajo stalne nege strokovnega pomočnika. Pogoji za priznanje pravice po Sklepu o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence oz. po določbi tretjega odstavka 141. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso izpolnjeni.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, tožena stranka se je zaradi bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 2. člena v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena in 357. členom ZPP pritožila. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe. Iz zapisnika naroka dne 14. 2. 2011 namreč izhaja, da je tožeča stranka zahtevala priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo le za opravljanje vseh življenjskih opravil od 17. 2. 2010 dalje, kar je osnovna pravica po prvem odstavku 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje, da je sodišče prve stopnje pravico do dodatka od 17. 2. 2010 priznalo vsaj preuranjeno. ZPIZ-1 v 261. členu določa pristojnost izvedenskih organov tožene stranke pri ugotavljanju dejanskega stanja v postopku odločanja o pravicah iz zavarovanja. Izvedenska mnenja o potrebi po stalni pomoči in postrežbi dajejo izvedenski organi zavoda, ki so po tretjem odstavku omenjenega člena invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. V postopku pri toženi stranki so mnenje o zdravstvenem stanju tožnice podali štirje medicinski strokovnjaki, dva specialista splošne medicine in dva specialista psihiatra. Iz predloga osebne zdravnice, priloženega v upravnem spisu izhaja, da je tožnica utrpela možganski infarkt ter da boluje za druge vrste vaskularno demenco, je popolnoma nezmožna opravljati osnovne življenjske potrebe, nepokretna in tudi izpolnjuje ostale pogoje po sklepu o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98).

Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko samo in na podlagi zaslišanja tožničine skrbnice popolno in pravilno ugotovilo ali, za katero obdobje in v kakšnem obsegu so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V postopku v socialnih sporih mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembne za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 62. člena ZDSS-1). Tožnica v tožbi in na naroku ni posebej predlagala izvedbe dokazov, kljub temu pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nasprotja med predlogom osebne zdravnice in ugotovitvami izvedenskih organov tožene stranke potrebno razčistiti s poglobljeno izvedbo dokazov, ne pa le z zaslišanjem tožničine skrbnice. Tožena stranka v pritožbi opozarja na doktrino, ki ima pomen tudi za enakopravno obravnavanje zavarovancev, po kateri se stanje zavarovancev in s tem potrebo po pomoči in postrežbi pri bolnikih po ICV ugotovi šest mesecev po nastanku bolezni oziroma po zaključeni rehabilitaciji. To ne pomeni, da zdravstveno stanje tožnice ni bilo že ob odpustu iz bolnišnice 17. 2. 2010 takšno, da ni bilo pričakovati izboljšanja in bi bilo lahko podlaga za priznanje pravice, vendar je ta dejstva popolnoma in po resnici mogoče ugotoviti le z natančnejšim zaslišanjem izvedencev, ki so sodelovali v postopku pri toženi stranki oziroma s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista nevrologa ali psihiatra. V ponovljenem postopku bo sodišče odpravilo naštete nepravilnosti in po strokovni preveritvi tožničinega zdravstvena stanja v spornem obdobju, ponovno odločilo.

Zaradi bistvene kršitve določb postopka s prekoračitvijo tožbenega zahtevka in ker je potrebno dokazni postopek dopolniti z izvedbo novih dokazov, sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, zato je na podlagi 355. člena in 357. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.