Jedro

Za tožnika se je ugotovilo, da je zoper njega na podlagi 96. člena Schengenske izvedbene konvencije (Konvencije) razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Ukrep so razpisali švicarski varnostni organi, zaradi različnih kaznivih dejanj, in sicer zaradi posedovanja ukradenega blaga, ponarejanja uradnih dokumentov, kršenja Zakona o prepovedanih drogah ter vožnje pod vplivom alkohola. Tožena stranka se je pred izdajo dovoljenja za prebivanje tujca pravilno posvetovala z razpisnico ukrepa in s strani švicarskih organov pridobila odgovor, da ne želi, da se tožnik nahaja na ozemlju schengna in prav tako ne želi, da se imenovanemu izda dovoljenje za prebivanje na schengenskem ozemlju. Glede na določbo 1. odstavka 25. člena Konvencije pogodbenica upošteva interese pogodbenice, ki je ukrep razpisala. V obravnavani zadevi tožnik ob podaji prošnje humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti ni uveljavljal, zato tožena stranka dovoljenja tožniku za prebivanje, upoštevaje interes pogodbenice, na tej podlagi ni mogla izdati. Pravilno pa je postopala, ko je glede na namen vložitve prošnje upoštevala tudi dolžino tožnikovega prebivanja v državi in presojala njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS, ob dejstvu, da je poročen s slovensko državljanko, prav tako pa tudi, ali bi tožnikovo prebivanje pomenilo nevarnost za javni red in varnost RS.

Vsakdo, ki želi prebivati v zanj tuji državi se mora seznaniti s pravnim redom države in ukreniti vse, da bo njegovo bivanje v državi formalno urejeno. Zato že ravnanje tožnika, ko svojega statusa prebivanja ni ustrezno uredil, kaže na to, da obstaja utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Tožena stranka je na podlagi tožnikovih ravnanj pravilno sklepala, da pri njem obstaja vzorec obnašanja, ki kaže, da pravnega reda RS ne bo spoštoval. Tožnik nasilja nad svojo soprogo ni zanikal, dejstvo, da so se med njima zadeve uredile, pa na odločitev in presojo sodišča ne vpliva. Tožena stranka je vse opisane okoliščine pri svoji odločitvi pravilno ocenila, prav tako tudi, da zaradi neizdaje dovoljenja finančno oziroma socialno stanje družine ne bo ogroženo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zaradi molka Upravne enote Ljubljana ter odločila, da se prošnja v zadevi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana zakoncu A.A., rojenemu ... 11. 1969, državljanu Republike Srbije, zavrne. Iz obrazložitve sledi, da je B.B. dne 31. 7. 2006 pri Upravni enoti Ljubljana vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, za svojega zakonca, A.A. Na podlagi podatkov uradnih evidenc sodišč in na podlagi podatkov iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256/III členu Kazenskega zakonika (KZ) na pet mesecev zapora, pogojno za dve leti. Hkrati je bil prvostopni upravni organ na podlagi obvestila policije obveščen, da ima tožnik v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS) razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije (v nadaljevanju Konvencija) s strani švicarskih varnostnih organov, zato je prvostopni organ pri Oddelku Sirene, Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije Generalne policijske postaje pridobil dodatne informacije države razpisnice ukrepa oziroma podatke o zabeleženem ukrepu zavrnitve vstopa. Iz navedenih podatkov je bilo ugotovljeno, da so ukrep zavrnitve vstopa zoper tožnika razpisali švicarski varnostni organi zaradi različnih kaznivih dejanj, in sicer zaradi posedovanja ukradenega blaga, ponarejanja uradnih dokumentov, kršenja Zakona o prepovedanih drogah ter vožnja pod vplivom alkohola. Ukrep je razpisal kanton Bern, velja pa od 14. 3. 2005, z neomejenim rokom veljavnosti. Glede na določbo 1. odstavka 25. člena Konvencije se je prvostopni organ posvetoval s pogodbenico, ki je ukrep razpisala. Švicarski varnostni organi so jasno izrazili svoje stališče, da ne želijo, da se tožnik nahaja na ozemlju schengna in prav tako ne želijo, da se imenovanemu izda dovoljenje na schengenskem ozemlju. Tožena stranka je za izdajo dovoljenja presojala tudi z vidika uresničevanja pravice do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci, državljani tretjih držav. Ugotovila je, da tožnik pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za družinskega člana ni imel izdanega veljavnega dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Pri odločanju o prošnji za izdajo dovoljenja je presojala tudi njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za tožnika povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja. Tehtala je tudi izrečen ukrep prepovedi vstopa v schengensko območje glede na storjena kazniva dejanja. Presodila je, da tožnik ne preživlja nobenega družinskega člana, pri ugotavljanju, ali bi njegovo prebivanje pomenilo nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije pa je upoštevala predvsem naravo storjenih kaznivih dejanj in obnašanja tožnika po storjenem kaznivem dejanju. Ne glede na višino kazni, ki mu je bila dosojena za storitev kaznivega dejanja po členu 256/III KZ, je kot pomembno okoliščino ugotovila, da je bil tožniku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja s strani švicarskih varnostnih organov že leta 2005 zabeležen ukrep prepovedi vstopa v schengen. Poleg tega je bil tožnik tudi večkrat obravnavan za nasilje v družini in sicer za nasilno vedenje do svoje žene B.B. Tožnik sam je podal tudi pisno izjavo, da je v Slovenijo prišel ilegalno 1. 5. 2005. Tožena stranka tako ugotavlja, da se je tožnik še pred vložitvijo zahteve za izdajo zadevnega dovoljenja nezakonito nahajal na območju Republike Slovenije, zaradi česar sledi, da obstaja utemeljen sum, da se imenovani tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Presojala je tudi tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja. Upoštevala je določbe Ustave Republike Slovenije in določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) in zaključila, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da je omejitev te pravice mogoča, če je to potrebno za zavarovanje javne varnosti ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Pravica do zasebnega in družinskega življenja je tožniku z zavrnitvijo prošnje le začasno omejena, ni pa onemogočena, saj si tožnik lahko uredi življenje na tak način, da bo lahko prebival skupaj s soprogo. Tožnika je o ugotovljenih dejstvih seznanila in mu dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnikove ugovore je zavrnila in presodila, da se prošnja tožnika zavrne.

Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo in navaja, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne subsumcije dejstev in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka tendenciozno prikazala dejstvo, da je tožnik nezakonito bival v Republiki Sloveniji od 1. 5. 2005 do 31. 7. 2006, kar pa ne drži. V Republiko Slovenijo je 1. 5. 2005 res vstopil ilegalno, vendar pa se od takrat naprej ni nezakonito nahajal na območju Republike Slovenije, razen nekaj mesecev med koncem azilnega postopka in vložitvijo prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi poroke. Ni namreč vedel, da njegov status še ni v zadostni meri urejen s samo poroko. Prošnja za mednarodno zaščito je bila sicer zavrnjena, sodnega varstva pa ni sprožil, ker je menil, da je s poroko njegov status legaliziran. Zato ni pravilna odločitev, da obstaja utemeljen sum, da se tožnik tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu. Nerealna je tudi trditev, da tožnik ponavlja istovrstna kazniva dejanja in da gre pri tem za kazniva dejanja, ki pomenijo veliko družbeno nevarnost. Takšno razlogovanje pomeni napačno subsumcijo in napačno uporabo materialnega prava. V primeru ponarejanja listin je šlo obakrat samo za uporabo kopije vozniškega dovoljenja. Po navedbah tožnika je bil za to dejanje obsojen leta 2007, kar bi pomenilo, da je petmesečna obsodba pogojno za čas dveh let med tem že prestana in se ne bi smela več upoštevati. Poleg tega pa gre za kaznivo dejanje, ki ne predstavlja velike družbene nevarnosti, zato je nesorazmerna s sankcijo zavrnitve izdaje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka tudi ni izvedla testa sorazmernosti s tehtanjem dobrin. Diskriminatorno in arbitrarno pa je tudi razlogovanje, da gre soproga tožnika lahko živeti k njemu na Kosovo. Neurejen status v Sloveniji mu tudi onemogoča obiskati obolelo mater na Kosovu. Nedopustno je tudi razlogovanje, da tožnik ne preživlja nobenega družinskega člana, zaradi česar tožena stranka dvomi, da bi zavrnitev izdaje dovoljenja imela finančne oziroma socialne posledice za njegovo družino. Nadalje pojasnjuje, da so se odnosi med zakoncema po krizi povsem uredili in že dolgo spet živita skupaj na ženinem naslovu. Navaja tudi, da za petletno zavlačevanje pri izdaji odločbe z izgovarjanjem na potekajoče kazenske postopke ni bilo nikakršnega zakonitega razloga.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. ali 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V kolikor bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, bi to pomenilo težko popravljivo škodo ne le v formalnem pogledu, ampak v pogledu pravice do zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja vsebinske razloge za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

K 1. točki izreka: Odločitev tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 15. člena Konvencije, ki določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujca, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. V zadevi ni sporno, da je bila za tožnika, skladno s citirano določbo Konvencije, preko registra tujcev, narejena preverka v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS), pri čemer se je ugotovilo, da je zoper njega na podlagi 96. člena Konvencije razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Ukrep so razpisali švicarski varnostni organi, v kantonu Bern, zaradi različnih kaznivih dejanj, in sicer zaradi posedovanja ukradenega blaga, ponarejanja uradnih dokumentov, kršenja Zakona o prepovedanih drogah ter vožnje pod vplivom alkohola. Tožena stranka se je pred izdajo dovoljenja za prebivanje tujca pravilno, v skladu z določbo 1. odstavka 25. člena Konvencije, posvetovala z razpisnico ukrepa in s strani švicarskih organov pridobila odgovor, da ne želi, da se tožnik nahaja na ozemlju schengna in prav tako ne želi, da se imenovanemu izda dovoljenje za prebivanje na schengenskem ozemlju. Glede na določbo 1. odstavka 25. člena Konvencije pogodbenica upošteva interese pogodbenice, ki je ukrep razpisala. Interes Švice, da se tožnik ne nahaja na območju schengna, ter da se mu ne izda dovoljenje za prebivanje, je nedvoumen. Nadalje je v citiranem členu določeno, da se dovoljenje za prebivanje izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. V obravnavani zadevi tožnik ob podaji prošnje humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti ni uveljavljal, zato tožena stranka na podlagi citiranega določila dovoljenja tožniku za prebivanje, upoštevaje interes pogodbenice, na tej podlagi ni mogla izdati. Pravilno pa je postopala, ko je glede na namen vložitve prošnje upoštevala tudi dolžino tožnikovega prebivanja v državi in presojala njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, ob dejstvu, da je poročen s slovensko državljanko, prav tako pa tudi, ali bi tožnikovo prebivanje pomenilo nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo presojo, da se tožniku dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, zato se nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče tudi sledi presoji tožene stranke, da je še pred izdajo odločbe počakala na pravnomočnost zadev v kazenskih postopkih in sicer v zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III K 83/06, zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehanja meje ali ozemlja, pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, kjer je bil vložen predlog zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 164. členu KZ in pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer je bil v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1. Zato ni utemeljen očitek tožnika, da je postopek tekel nerazumno dolgo. Sicer pa je tožnik zavaroval svoje pravice, ko je vložil tožbo zaradi molka organa. Iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1377/2010-13 z dne 6. 4. 2011 izhaja, da je sodišče tožbi tožnika ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni od pravnomočnosti izdati in tožeči stranki vročiti odločbo o pritožbi zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z dne 31. 7. 2006 pri Upravni enoti Ljubljana vloženo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca – družinskega člana državljanke Republike Slovenije. Tožena stranka je v skladu z napotilom sodišča izdala izpodbijano odločbo dne 27. 6. 2011, s tem pa ni bistveno prekoračila roka za odločitev.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je zanemarljivo dejstvo, da je po zaključku azilnega postopka v Republiki Sloveniji bival nezakonito. Tožnik ravnanje utemeljuje s tem, da je bil v dobri veri, da si je status bivanja uredil že s poroko s slovensko državljanko. To po mnenju sodišča ni opravičljivo. Vsakdo, ki želi prebivati v zanj tuji državi se mora seznaniti s pravnim redom države in ukreniti vse, da bo njegovo bivanje v državi formalno urejeno. Zato že ravnanje tožnika, ko svojega statusa prebivanja ni ustrezno uredil, kaže na to, da obstaja utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prav tako na pravilno sklepanje tožene stranke kažejo tožnikova ravnanja v zvezi s kazenskimi postopki. Tožniku je že Švica razpisala ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje zaradi posedovanja ukradenega blaga, ponarejanja uradnih dokumentov, kršenja Zakona o prepovedanih drogah ter vožnje pod vplivom alkohola. Kljub temu pa je tudi po izrečenem ukrepu s kaznivimi dejanji nadaljeval. Tožnik bi se moral zavedati, da mu bo njegovo ravnanje onemogočilo pridobitev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Višina kazni in čas pogojne obsodbe pa v tej zadevi nista niti pomembna, saj o tožnikovi prošnji ni bilo odločeno na podlagi 43. člena ZTuj-1. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih ravnanj pravilno sklepala, da pri tožniku obstaja vzorec obnašanja, ki kaže, da pravnega reda Republike Slovenije ne bo spoštoval. Tožnik nasilja nad svojo soprogo ni zanikal, dejstvo, da so se med njima zadeve uredile, pa na odločitev in presojo sodišča ne vpliva. Tožena stranka je vse opisane okoliščine pri svoji odločitvi pravilno ocenila, prav tako tudi, da zaradi neizdaje dovoljenja finančno oziroma socialno stanje družine ne bo ogroženo. Iz upravnega spisa niti iz tožbenih zatrjevanj ne izhaja, da bi tožnik edini preživljal družino. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da pravica do zasebnega in družinskega življenja niti po Ustavi Republike Slovenije, kot tudi ne po EKČP ni absolutna pravica. Poleg tega nihče ne more brez urejenega statusa prebivanja prebivati v nobeni tuji državi. V kolikor pa si statusa v (tuji) državi ne uredi, si (mora) skupno življenje organizira(ti) na drugačen način, da družina ostane skupaj.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po 3. odstavku istega člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo zanjo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da ni utemeljena, je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe.