Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v zneskih 4,960.000,00 SIT (nepremoženjska škoda) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter 222,30 SIT (premoženjska škoda) z zakonitimi zamudnimi obrestmi za posamezne zneske, ki sestavljajo omenjeni seštevek. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora povrniti tožniku 1,064.152,00 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je ugodilo le pritožbama pravdnih strank proti odločitvi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti stroške v znesku 284.725,70 SIT, v ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti ter na spremembo izreka o pravdnih stroških, ki so za tožnika prenizko odmerjeni. Tudi odškodnina po posameznih postavkah ni odmerjena v skladu z dejanskim obsegom tožnikove škode. Tako tožnik v reviziji ponovi opis številnih poškodb, ki jih je utrpel in na podlagi mnenj izvedencev sklepa, da je utrpel katastrofalno škodo z ugotovljeno visoko stopnjo invalidnosti. Pred škodnim dogodkom je tožnik bil ustvarjalen v vsakem smislu, zaradi posledic škodnega dogodka pa je za vsako delo nesposoben. Od škodnega dogodka je preteklo tudi več kot 15 let, kar bi bilo treba upoštevati pri odmeri odškodnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo, ni v skladu z dejanskimi ugotovitvami, ki so bile podlaga za pravno presojo o obsegu nastale škode in odškodnini zanjo (200., 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Škoda kot porušenje telesne in duševne integritete oškodovanca do mere, ko gre za spremenjeno osebnost, močan padec intelektualnih sposobnosti, hudo telesno invalidnost s popolno vezanostjo na tujo pomoč in podobno, je katastrofalna; vendar pa niti tožbena trditvena podlaga, niti vsebina kasnejših tožnikovih vlog, niti ocena izvedenskih mnenj ne omogočajo sklepanja o taki škodi. Revizijska trditev o tožnikovi invalidski upokojitvi je novota, izražena v reviziji (s posledico uporabe določbe 387. člena ZPP). To dejstvo pri sojenju do pravnomočnosti sodbe ni bilo zatrjevano.

Opis tožnikovih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti (dejanske ugotovitve o tem slone na mnenjih izvedencev kirurga, otorinolaringologa in psihiatra) kaže na sicer znaten obseg škode, ki pa ga ni mogoče uvrstiti med zelo velike škode. Tožnik je po poškodbi bil 13 dni hospitaliziran in je od tega teden dni moral strogo mirovati v postelji. Hude telesne bolečine je prestajal skupno le 4 dni, neprestane zmerne 13 dni, lahke telesne bolečine pa dva meseca.

Dodatno težavo so predstavljale vrtoglavice s siljenjem na bruhanje. Kljub spremljajočim nevšečnostim, ki so razvidne predvsem iz mnenja otorinolaringologa, bi ne bilo v skladu s sodno prakso, ki stremi za približno enakim obravnavanjem približno enakih škod, če bi iz tega naslova dosojena odškodnina presegla na nižjih stopnjah priznani znesek 1,000.000,00 SIT. To velja tudi za prestani strah za izid zdravljenja, ki ni bil tako intenziven in dolgotrajen, da bi omogočal zvišanje odškodnine iz tega naslova preko dosojenega zneska 200.000,00 SIT.

Odškodnina, ki je tožniku bila dosojena zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 2,500.000,00 SIT, pa glede na obseg trajnih posledic spada med višje odškodnine iz tega naslova. Po podatkih, ki slede iz izvedenskih mnenj, ima tožnik opazne posledice na telesnem in duševnem poročju (gluhost desnega ušesa z izpadom ravnotežne funkcije na desni strani s posledično izgubo sposobnosti za delo v ropotu in na višini, čustvene in kognitivne motnje z okvarjeno miselno in voljno funkcijo), vendar je - po dosedaj zbranih podatkih - sposoben opravljati natakarsko delo. Zloraba alkohola pa ni le posledica možganske poškodbe; izvedenec psihiater jo je upošteval v kontekstu že poprejšnjega toženčevega prekomernega pitja.

Opisana dejstva kažejo, da je dosojena odškodnina tudi v seštevku zelo solidna. Zato ni mogoče še posebej upoštevati, da je tožnik na odškodnino čakal več kot 15 let. Ta kriterij tudi sicer zbledi, saj je odškodnina bila odmerjena glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje.

Revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti (393. člen ZPP). Pri tem pa je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati v obsegu zatrjevanih nepravilnosti pri odmeri pravdnih stroškov. Izrek o pravdnih stroških v sodbi se šteje za sklep (400. člen ZPP), ki pa ne predstavlja samostojnega zahtevka, ki bi ga bilo mogoče revizijsko utemeljeno izpodbijati.