Jedro

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je sodna taksa javnopravna obveznost in kot taka ne dopušča uporabe smiselne ali celo analogne uporabe določb ZST-1 glede vračila sodne takse, kjer je izrecno predpisano vračilo sodne takse.

Izrek

Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upraviteljice M. B. za vračilo sodne takse za pritožbo z dne 23. 1. 2020 (1. točka izreka) in zavrnilo predlog upnice DUTB, d. d. za vračilo sodne takse za dve pritožbi z dne 23. 1. 2020 (2. točka izreka).

2. Upnica DUTB, d. d., je zoper 2. točko izreka sklepa pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso podani pogoji za vrnitev takse, ki jo je upnik plačal za pritožbi zoper sklepa z dne 13. 12. 2019 in z dne 4. 12. 2019. Navedlo je, da ima v skladu z določbo prvega odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pravico do vrnitve plačane sodne takse le tisti, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Ocenilo je, da v danem primeru ni mogoče šteti, da je nastopila situacija, ko sodno dejanje ni bilo opravljeno. Po presoji sodišča prve stopnje se v danem primeru tudi ne more uporabiti četrti odstavek 34. člena ZST-1, saj se ta nanaša na izterjavo sodne takse (v znižanem znesku), ki ni bila plačana, zaradi česar se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže. 5. Pritožnik trdi, da tar. št. 5122 jasno določa, da se sodna taksa plača za postopek o pritožbi zoper druge odločbe ter da lahko govorimo o izvedenem postopku o pritožbi le, kadar sodišče o pritožbi odloči. V nasprotnem primeru ni mogoče reči, da je pritožbeni postopek v celoti opravljen.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v poglavju 5. Taksne tarife, kjer so določene takse v stečajnih postopkih, postopkih prisilne poravnave in postopkih prisilne likvidacije, ni predvideno znižanje takse v primeru umika pritožbe zoper druge odločbe, kot je to predvideno na primer v primeru umika pritožbe v pravdnem postopku (tar. št. 1122), umika pritožbe v postopku v zakonskih sporih, v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva in materinstva in v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok (tar. št. 1222), v postopku o delovnih in socialnih sporih (tar. št. 2122, 2222 in 2322), v postopku v upravnem sporu (tar. št. 6122, 6222), v nepravdnem postopku (tar. št. 9122, 9222, 9522, 9622 in 9722) itd. Ker je torej v nekaterih postopkih posebej predpisana (nižja) taksa v primeru, ko pride do umika pritožbe, v drugih pa ne, navedeno pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je bil v danem primeru, ko taksa za primer umika pritožbe zoper druge odločbe ni posebej predpisana, takšen tudi zakonodajalčev namen in torej ne moremo govoriti o pravni praznini. Zato ni podlage za uporabo zakonske analogije s tar. št. 1111 in 1112, za katero se zavzema pritožnik. Tar. št. 1112 pa se tudi sicer ne nanaša na pritožbeni postopek, temveč na postopek pred sodiščem prve stopnje. Tudi dejstvo, da je sodna taksa predpisana za celoten postopek pritožbe zoper sklep sodišča in ne zgolj za posamezna sodna dejanja v tem postopku, ne more biti argument za razlago, ki jo ponuja pritožnik.

7. Glede na zgoraj navedeno tudi ni možna smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 34. člena ZST-1, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je sodna taksa javnopravna obveznost in kot taka ne dopušča uporabe smiselne ali celo analogne uporabe določb ZST-1 glede vračila sodne takse, kjer je izrecno predpisano vračilo sodne takse. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne strinja z razlogi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 435/2010 z dne 16. 6. 2010, na katere se sklicuje pritožnik v podporo svojemu stališču. 9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).