Jedro

Sodišče druge stopnje meni, da glede na okoliščine konkretnega primera pločnik, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim, še ustreza zahtevam, da ga lahko „normalno pazljiv pešec prehodi brez težav.“. Če pritožba zatrjuje, da je bila tožnica še posebej skrbna, lahko toliko manj očita toženkama, da sta odškodninsko odgovorni za opustitev krpanja luknje (oz. pločnika); hoja po pločniku, ki ga je tožnica prehodila že večkrat, kritičnega dne (3.3.2010) pa ob približno 12.00 uri; ob normalni vidljivosti; ki je dovolj širok, da vzporedno hodi več ljudi; na katerem se sicer nahaja vidna luknja, ki je v premeru manjša od stopala tožnice, nekaj cm globoka le v ožjem delu in ob kateri se nahaja še druga, manjša poškodba, namreč za „normalno pazljivega pešca“ ne predstavlja nobenih težav. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in prvotoženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je od tožencev zahtevala nerazdelno plačilo 4.000,00 EUR ter pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženke v znesku 38,20 EUR ter drugotoženca v znesku 617,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma pritožba povzema dejanske okoliščine dogodka ter izpovedbo tožnice in priče M.K.. Pritožba navaja, čemu so zmotne ugotovitve in naziranja sodišča prve stopnje, da bi morala biti tožnica še posebej pozorna in skrbna ter pazljiva. Poudarja, da mora biti pločnik v takšnem stanju, da povprečnemu uporabniku omogoča varno hojo brez povečane oziroma posebne skrbnosti in pazljivosti. Hoja po pločniku ni takšna dejavnost, ki bi od pešca zahtevala posebno skrbnost, pozornost oziroma pazljivost, zato je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Prav od izvajalca gospodarske službe se zahteva, da stori vse, da so javne površine vzdrževane, urejene in čiste ter za uporabnika varne, pri tem pa mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Iz fotografij pa je jasno razvidno, da izvajalec javne službe s takšno skrbnostjo ni ravnal, saj je pločnik na kraju nezgode na več mestih poškodovan, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V tem delu sodba ni obrazložena, saj sodišče ni navedlo pravne podlage, iz katere bi izhajala obveznost pešca, da pločnik uporablja s posebno skrbnostjo. Ugotovitev, da tožničina hoja ni bila niti povprečno skrbna in pazljiva, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in sodišče ne pojasni, na podlagi katerih dokazov je prišlo do tega zaključka. Iz ugotovitev, da je tožnica pri hoji bila pozorna na ostale pešce, ki so ji prihajali nasproti oziroma so hodili pred njo, kaže oziroma potrjuje, da je hodila še posebej skrbno. Ugotovitve sodišča so tudi sprte s stanjem v katerem je bila tožnica, saj je splošno znano, da so ženske v času visoke nosečnosti še posebej previdne in pozorne. Sodišče je v celoti prezrlo izpovedbo tožnice, da so ji drugi pešci zakrivali pogled na pločnik in da luknje pred padcem ni videla. Nadalje pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne pojasni, kakšno skrbnost naj bi tožnica opustila oziroma kakšna je skrbna hoja. Protispisne so ugotovitve sodišča, da bi naj tožnica pločnik dobro poznala, ker je izpovedala, da je po tej ulici šla večkrat, v točki 8. obrazložitve pa sodišče navaja, da bi naj tožnica izpovedala, da bi naj bila luknja na tem delu ulice že več kot leto dni. Tožnica pa je na obravnavi izpovedala, da je praviloma hodila po vzporedni ulici oziroma po obrežju Drave, kar je potrdil tudi priča K. Izpovedala pa je tudi, da je bila luknja na tem delu ulice še več kot leto dni po nezgodi, kar je sodišče spremenilo v navedbo: „... že več kot leto dni.“ Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da tožnica ni dokazala, da je stopila v luknjo in padla na ravni površini. V tem delu je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso navedeni razlogi, prav tako je ta ugotovitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer izpovedbo tožnice in priče K. V zvezi z drugotoženko je napačna ugotovitev in v nasprotju s priloženimi dokazi, da tožnica ni dokazala, da je za vzdrževanje javne površine na pločniku na Koroški cesti odgovorna drugotoženka, zaradi česar ni podana pasivna legitimacija. Drugotožena namreč v odgovoru na tožbo ni zanikala, da je dolžna skrbeti za pločnik na katerem je prišlo do nezgode, še več, to dejstvo je na poravnalnem naroku izrecno priznal pooblaščenec drugotoženca. Da je ugotovitev napačna, izhaja tudi iz priložene listinske dokumentacije, in sicer pogodbe z dne 20. 2. 1998. Tožnica je v spis predložila tudi pogodbo iz leta 2003 ter predlagala, da drugotoženec vloži takšno pogodbo za leto 2010, česar drugotoženka ni storila, tega pa ji tudi ni naložilo sodišče. Iz predložene police s strani prvotoženke jasno izhaja, da je podana pasivna legitimacija obeh toženih strank, saj je na polici navedeno, da zavarovanje krije odškodninske zahtevke, ki izvirajo iz dejavnosti vzdrževanja cest, javne razsvetljave, pločnikov ob cestah, urejanja zelenic, popravila in čiščenja kanalizacijskega omrežja. Sodišče bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožnice in naložiti drugotožencu, da predloži pogodbo za leto 2010. Ker sodišče ni pojasnilo, čemu tega ni storilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, pri čemer pritožba poudarja, da je v tožbi zatrjevala tudi objektivno odgovornost toženke. Iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja pasivne legitimacije tožencev ali zaradi neobstoja njune odškodninske odgovornosti. Napačna je ugotovitev sodišča pri sklicevanju na zdravstveno dokumentacijo UKC , iz katere naj ne bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz poškodbenega lista z dne 3. 3. 2010 je jasno navedeno, da je tožnica padla in si poškodovala desni gleženj. Odločitev sodišča je v nasprotju z utečeno sodno prakso, kot to izhaja iz zadeve I Cp 452/2012 Višjega sodišča v Mariboru. Sodišče je očitno odločalo izven glavne obravnave, saj je zadnja obravnava v zadevi bila razpisana 27. 12. 2013, datum sodbe pa je 25. 2. 2014. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo prvotoženka navaja razloge zaradi katerih meni, da je pritožba neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da pritožba uveljavlja deset (10) absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP ter dve (2) absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno kopičenje in ponavljanje razlogov, nekritično umeščanje v posamezne vrste zatrjevanih kršitev, ne zastavlja zgolj vprašanja strokovnosti zastopanja, temveč posega v temeljna načela postopka in sicer prepovedi zlorabe pravic (11. čl. ZPP) ter obveznosti strank, da pripomorejo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Natančneje, gre za primer zlorabe pravic, ki ga teorija uvršča v skupino izkoriščanja procesnih pravic zaradi oteževanja postopka(1). Uveljavljanje skupno dvanajstih (12) absolutno bistvenih kršitev določb postopka in to zoper sodbo, ki v dejanski podlagi ter materialnopravni presoji ni posebej zahtevna, je iz navedenih razlogov nesprejemljivo. Sodišče druge stopnje je zato, ker gre za osamljen primer ocenilo, da takšnega ravnanja ni potrebno sankcionirati še z denarno kaznijo (tretji odst. 11. čl. ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednja odločilna dejstva (vse povzeto iz tč. 9. obrazložitve): - tožnica se je poškodovala dne 3.3.2010, ko je hodila po pločniku na Koroški cesti v smeri Glavnega trga v Mariboru, vzporedno z njo je hodil njen mož; - do padca je prišlo okoli 12.00 ure, vidljivost je bila dobra; - tožnica je hodila:“...po pločniku, katerega je dobro poznala, saj je sama izpovedala, da je po tej ulici šla večkrat...“; - do padca je prišlo zato, ker je tožnica stopila v „luknjo“.

8. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago uporabilo določilo prvega odst. 131. čl. OZ ter določbe 44. čl. Zakona o javnih cestah in Odloka o občinskih cestah (tč. 7. obrazložitve). Izhajajoč iz teh pravnih podlag ter na podlagi zgoraj povzetih dejstev, je sodišče zaključilo (vse povzeto iz tč. 9. obrazložitve): - da bi morala biti tožnica pri hoji:“...še posebej pozorna.....glede na njene osebne okoliščine(2) še posebno skrbna, torej pazljiva.....da tožničina hoja ni bila povprečno skrbna.....še biti bolj pazljiva in skrbna in svojo hojo prilagoditi zunanjim razmeram, biti pozorna na hojo.....“; - da ni dokazala, da je kritičnega dne padla na javni površini; - da tako manjka:“....eden izmed temeljev odškodninske odgovornosti - nedopustno oz. protipravno ravnanje toženih strank, s tem pa ni podane vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo“.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je kot materialnopravno podlago uporabilo določilo prvega odst. 131. čl. OZ(3). Res je, kar poudarja pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da:“...predstavlja pločnik z luknjami in neravninami nevarno stvar v smislu 149. čl. OZ.“. Toda pravilna uporaba materialnega prava sodi tudi v uradni pritožbeni preizkus, pri čemer je sodišče vezano na ugotovljena odločilna dejstva (pod predpostavko, da ni podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da luknja v pločniku, glede katere je tožnica v tožbi zatrjevala, da je bila:“....velika 20*20 cm in globoka 5-8 cm“ ne ustreza pravnemu standardu:“....stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico....“. Uporaba strožje, objektivne odgovornosti (drugi odst. 131. čl. OZ) je izjema od citiranega splošnega pravila, zato so sodišča zavezana k restriktivnemu vsebinskemu napolnjevanju tega pravnega standarda. Da luknja v pločniku (o njenem obsegu in globini več v nadaljevanju) ni nevarna stvar, izhaja tako iz splošne(4) kot posebne (pločnik)(5) opredelitve pojma nevarna stvar.

10. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni natančneje ugotavljalo obsega in globine luknje na pločniku. Tožnica je v tožbi trdila, da gre za obseg 20*20 cm ter globine 5-8 cm; zaslišana kot stranka je izpovedala, da je bila luknja globoka približno 10 cm, premera približno 20 cm, enako je izpovedal njen mož, zaslišan kot priča; kot dokaz je predložila tudi fotografije (A 6). Iz teh fotografij izhaja, da se luknja nahaja približno na sredini pločnika; da je pločnik zelo širok; da se v bližini luknje nahaja še ena poškodba asfalta, nekoliko večjega premera, a manjše globine; da je luknja le v samem središču nekoliko globlja, celotna površina luknje pa je manjša od celotnega stopala tožnice; da na pločniku drugih poškodb ni. Tretja alineja 358. čl. ZPP(6) omogoča sodišču druge stopnje, da v primeru, če so izpolnjene predpostavke iz te določbe, dopolni dejansko stanje na seji senata. Sodišče druge stopnje je na seji senata citirane fotografije (ogledne predmete, ki so bile predložene že v postopku pred sodiščem prve stopnje in to s strani tožnice, ter so jih stranke torej lahko obravnavale), dokazno ocenilo in zaključilo, da opisane ugotovitve, skupaj s povzetimi dejanskimi zaključki (8. čl. ZPP - načelo proste presoje dokazov(7)) ne utemeljujejo obstoja predpostavke protipravnega ravnanja toženk, natančneje, opustitev krpanja takšne luknje, ne utemeljuje obstoja navedene materialnopravne predpostavke.

11. Sodišče druge stopnje zavrača tudi vse preostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija oz. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, s katerimi so se dokazovala zatrjevana dejstva, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi metodološki napotek iz 8. čl. ZPP, sodišče druge stopnje pa je, kar je tudi že pojasnilo, dopolnilo dokazno oceno. Pritožba še posebej izpostavlja zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem tožnice kot stranke in sicer glede okoliščine ali je tožnica po tem pločniku šla že večkrat in da je bila luknja po nezgodi še leto dni po pločniku. Del izpovedbe tožnice, ki ga pritožba izpostavlja, se glasi:“....da sem pred tem škodnim dogodkom po tej ulici, na tem delu šla večkrat, da pa se nisem nikoli „zavzela“ za luknjo, da pa je bila ta luknja sigurno na tem delu ulice še več kot leto dni.....“(citirano iz l.št. 39). Sodišče druge stopnje je že poudarilo vsebino načela proste presoje dokazov, ki kot napotek vsebuje tudi sintetično oceno vseh dokazov skupaj ter upoštevaje tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Tudi če bi dokazno ocenilo zgolj izpovedbo tožnice in zanemarili okoliščino zanesljivosti tega dokaznega sredstva, iz njene izpovedbe jasno izhaja, da je „...na tem delu šla večkrat....“; izkustveno pa je povsem jasno, da omenjena luknja in iz fotografij razvidno stanje okoli nje, niso mogle nastati čez noč, ampak v posledici dalj časa trajajočih vplivov iz okolja; bistveno je torej, da je bilo stanje pločnika na tem delu pred nezgodo zaznavno brez posebnih naporov in za to pravdo nepomembno, koliko časa po nezgodi je bilo takšno stanje ohranjeno.

12. Materialnopravno razlago pa potrjuje tudi novejša sodna praksa hierarhično najvišjega sodišča v državi. Razen že citirane odločbe VSRS, je slednje v novejši sodni odločbi(8) (Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo(9), da bi lahko presodilo pravilnost materialnopravne presoje) še nekoliko zaostrilo stališča o neobstoju odškodninske obveznosti: „Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica padla, ko je pri poskakovanju z ene noge na drugo ter zaradi neravnega terena poti izgubila ravnotežje. Pot, na kateri je do poškodbe prišlo, je starejša ter je je zaradi slabše kvalitete materiala in zaradi delovanja naravnih sil na določenem delu nadpovprečno poškodovana. Vendar pa ta ugotovitev še ne zadošča za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bi bila pretirano stroga. Iz ugotovljenega dejanskega stanja res izhaja, da pot ni bila (zadosti) vzdrževana (v smislu odprave poškodb poti), vendar sama opustitev vzdrževanja poti še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke oziroma upravljavca pohodne površine. Kljub temu, da pot glede na standarde v gradbeni stroki ni urejena in vzdrževana, jo po ugotovitvi sodišča druge stopnje normalno pazljiv pešec pot prehodi brez težav. To dejstvo kaže, da je kljub opustitvi rednega vzdrževanja poti, ta za povprečnega človeka (še) predstavljala normalno pohodno površino, brez za pešca nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. Višinska razlika na poškodovani površini res ni bila (točno) ugotovljena, kot to poudarja tožnica, vendar pa to ni bilo odločilno in sklepanje o njeni (ne)bistvenosti omogočajo že v spis vložene fotografije, na katere se pri ugotovitvah poškodb sporne poti sklicujeta tudi sodbi sodišč druge in prve stopnje in tako predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe. Toženi stranki oziroma zavarovanki tožene stranke zaradi navedenega ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, s tem pa tudi ne krivde za nastanek tožničine škode (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika).“.

13. Sodišče druge stopnje je namenoma citiralo nekoliko daljši del obrazložitve te sodbe zato, da bi tožnici odgovorilo na dvoje pomembnih pritožbenih navedb. Prva je poudarjanje njenega stanja (nosečnosti); v citirani odločbi je bila oškodovanka bistveno bolj gibalno ovirana („tožnica je v letu 2005 utrpela ishemično možganski inzult zaradi embolije, ki je bila posledica prirojene srčne napake, in spastično hemiparezo, zato je njena hoja tipično spastična, pri hoji se nagiba v desno ter desno nogo rotira nekoliko navzven. Hodi lahko sama, prav tako sme izvajati preskoke z leve na desno nogo ter je pri tem stabilna.“), pa je sodišče kljub temu v celoti zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Druga je strnjena v njeno poudarjanje, da je hodila še posebej skrbno, upoštevaje tudi njeno nosečnost ter da sodišče ni obrazložilo, iz katere pravne podlage izhaja obveznost pešcev, da uporabljajo pločnike s povečano skrbnostjo; pločnik mora biti v takšnem stanju, da povprečnemu uporabniku omogoča varno uporabo. Sodišče druge stopnje meni, da glede na okoliščine konkretnega primera pločnik, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim, še ustreza zahtevam, da ga lahko „normalno pazljiv pešec prehodi brez težav.“. Če pritožba zatrjuje, da je bila tožnica še posebej skrbna, lahko toliko manj očita toženkama, da sta odškodninsko odgovorni za opustitev krpanja luknje (oz. pločnika); hoja po pločniku, ki ga je tožnica prehodila že večkrat, kritičnega dne (3.3.2010) pa ob približno 12.00 uri; ob normalni vidljivosti; ki je dovolj širok, da vzporedno hodi več ljudi; na katerem se sicer nahaja vidna luknja, ki je v premeru manjša od stopala tožnice, nekaj cm globoka le v ožjem delu in ob kateri se nahaja še druga, manjša poškodba, namreč za „normalno pazljivega pešca“ ne predstavlja nobenih težav. S tem standardom se v odškodninskem pravu praviloma ugotavlja vrsta krivde (oblike malomarnosti), pri čemer je potrebno poudariti, da se merila za presojo predpostavk protipravnosti in malomarnosti, zelo zbližujejo(10).

14. Slovenska pravna stroka se (dosedaj) ni poglobljeno ukvarjala s takšnimi primeri, čeprav je v sodni praksi vse več takšnih zahtevkov, temelječih na padcih ljudi na različnih površinah. Sodišče druge stopnje lahko kot dodaten argument k pritožbenim navedbam, v katerih tožnica zatrjuje, da ni bila pozorna na to kje hodi, ker je bila pozorna na druge pešce in zato luknje ni videla, opozori na razlago, ki je uveljavljena v avstrijski sodni praksi in literaturi. Vrhovno sodišče Republike Avstrije (OGH)(11) je tako v svojih odločbah večkrat izreklo, da je moč od vsakega pešca zahtevati, da gleda, kje (kod) hodi(12); ta obveznost velja tudi za hojo po pločnikih ali v lokalih. Tako kot v citiranem primeru, tudi tožnica sama v pritožbi priznava, da ni gledala, kod hodi, zato je tudi izhod njene pravde enak kot za avstrijskega oškodovanca.

15. Iz vseh povzetih navedb oz. razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v obrazložitvi sodbe izhaja, da ni podana nobena izmed dvanajstih uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni imelo nobenih težav s preizkusom sodbe sodišča prve stopnje; tudi brez izvedbe dodatnega dokaza (ocena predloženih fotografij A6) je imela sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so zadoščali za zavrnitev tožbenega zahtevka, res pa je, da bi sodišče prve stopnje lahko samo vložilo nekoliko več napora v ugotavljanje dejanskega stanja in bi bili razlogi še prepričljivejši. Tudi glede preostalih zakonskih predpostavk oz. njihovih kombinacij, ki jih opredeljuje 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP, ni kršitev, zato ta pritožbeni razlog ni podan. Še manj utemeljen je očitek o obstoju kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka, pri čemer je bistveno, da se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje, torej ne izvaja dokazne ocene, kajti kršitev slednje je samostojen, ločen pritožbeni razlog; zato očitek, da obstoji nasprotje med razlogi sodbe in izpovedjo tožnice oz. dokazno oceno pogodbe, v to kršitev sploh ne sodi.

16. V skladu s prvim odst. 360. čl. ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostuje ugotovitev, da ni podana ena izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske obveznosti; ker sodišče druge stopnje pritrjuje že temu razlogu, mu ni potrebno presojati tistih pritožbenih navedb, s katerimi se grajajo nadaljnji, dodatni razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (nedokazanost padca; kdo je pasivno legitimiran za vzdrževanje pločnika). Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zaradi njene neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. čl. ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih(13). Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da prvotoženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 103,104. Op. št. (2) : V postopku je bilo nesporno, da je bila tožnica noseča in sicer v 8. mesecu.

Op. št. (3) : „Kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“.

Op. št. (4) : „Nevarna stvar je tista, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo.“; Sodba VSRS II Ips 715/2007 z dne 11.9.2008. Op. št. (5) : „Na podlagi povzete tožničine izpovedi in fotografije je pritožbeno sodišče podalo drugačno oceno, kaj pomeni dvig roba ene od plošč od 1,5 do 2 cm nad ostali nivo pohodne površine. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, da taka poškodba plošče ne pomeni nevarne stvari ali mesta, ki bi utemeljevalo objektivno odgovornost v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ)“; Sodba in sklep VSRS II Ips 19/2009 z dne 27.1.2011. Op. št. (6) : „- če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje;“.

Op. št. (7) : „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ Op. št. (8) : Sodba VSRS II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014. Op. št. (9) : Sklep II DoR 318/2012 z dne 29.11.2012. Op. št. (10) : Jadek Pensa D., OZ s komentarjem, 1.knjiga, Ljubljana 2003, str. 670,671. Op. št. (11) : Citirano iz odločbe 4Ob249/07g z dne 14.2.2008; Op. št. (12) : Za nemškega jezika veščega v originalu:“Der Oberste Gerichtshof sprach überdies wiederholt aus, dass von jedem Fussgänger zu verlangen ist „vor die Füsse zu schauen“. Diese Verpflichtung gilt auch auf dem Gehsteig oder in einem Geschäftslokal.“.

Op. št. (13) : Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.