Jedro

Da sodišče lahko ugotovi, da je bil med pogodbenima strankama sklenjen dogovor o simulaciji oziroma o načrtnem razhajanju med dejansko in navidezno voljo in namenom pogodbenikov, da ustvari navidezno stanje, mora tožeča stranka v svojih trditvah razkriti razhajanje med dejansko in navidezno voljo (obeh) pogodbenikov. Takšnih tožbenih trditev pa tožnik ni postavil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrneta tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) opr. št. SV 000/12 z dne 17. 2. 2012, delno ničen, in sicer v delu, ki presega znesek 80.000,00 USD oziroma 60.331,83 EUR in zahtevek, da naj se izvede delni izbris hipoteke z ID pravico 001 in zaznambo neposredne izvršljivosti z ID 002 na nepremičnini ID 0000 736, ki je vpisana na podlagi prej navedenega notarskega zapisa posojilne pogodbe za navedeno terjatev nad zneskom 80.000 USD oziroma 60.331,83 EUR. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.578,37 EUR.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da iz izjave toženca, ko je bil ta zaslišan na naroku 4. 6. 2021 jasno izhaja, da tožniku ni izročil zneska v višini 20.000,00 USD ob podpisu posojilne pogodbe. Na vprašanje sodišča, kdaj je tožencu izročil 20.000,00 USD je namreč navedel, da ne more vedeti datuma in da je bilo to 3 do 4 dni po notarskem zapisu. Pred samim podpisom posojilne pogodbe ni bilo govora, da bo toženec tožniku izročil 20.000,00 USD v gotovini. Iz izpovedbe notarja A. A. izhaja, da toženca pozna, tožnika pa se ni spomnil. Toženca je poznal, saj je ta redno potreboval njegove storitve. Res je podpisal posojilno pogodbo in tudi izjavo o prejemu zneska 20.000,00 USD, ki pa ga ni prejel. Ko je toženca vprašal, kaj je s tistimi 20.000,00 USD, mu je ta odvrnil, da je to za stroške, če pride do česa. Tožnik ni pričakoval, da bo znesek 20.000,00 USD kdaj dejansko predmet spora. Ko pa je toženec zoper njega predlagal izvršbo, je spoznal, da je bil prevaran in da posojilodajalec (toženec) terja vse, kar je bilo podpisano, ne pa samo tistega, kar je bilo izročeno. Sodišče prve stopnje tožniku nepravilno očita, da je obstoj stiske in težkega premoženjskega stanja zatrjeval zgolj pavšalno in neizkazano in da o tem, na kakšen način naj bi toženec izkoristil njegovo težko stanje, ni dal konkretnih navedb. V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je toženec izvedel, da je tožnik v neugodnem položaju, da je močno zadolžen, da mora z izposojenim denarjem povrniti davčni dolg, da je moral za nadaljnje preživetje obnoviti lokal, da je bil v stiski, saj mu nobena banka ne bi odobrila novega kredita, ker je bil že močno zadolžen in posledično v težkem premoženjskem stanju. Toženec je tako vedel, da bo tožnik pristal na skoraj vsake pogoje, samo da pride do denarja. Ker je sodišče prišlo do napačnega zaključka, da je tožnik v celoti prejel znesek 100.000,00 USD, se o njegovih navedbah o oderuški obrestni meri, ni posebej opredeljevalo.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 17. 2. 2012 sklenili posojilno pogodbo, s katero se je toženec kot posojilodajalec zavezal, da bo tožniku kot posojilojemalcu na njegov osebni bančni račun nakazal 100.000 USD (na dan sklenitve posojilne pogodbe 75.414,78 EUR), ta pa se mu je zavezal, da bo znesek posojila vrnil v šestih obrokih do 17. 8. 2012 s pogodbenimi obrestmi po 5 % letni obrestni meri. Hkrati sta sklenila sporazum o zavarovanju omenjene denarne terjatve s hipoteko na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (142. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Po izvedeni dokazni presoji in oceni je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki podpisali notarski zapis posojilne pogodbe in pogodbe o hipoteki potem, ko jima je notar prebral notarski zapis, jima pojasnil vsebino, pravne posledice posla ter običajna tveganja in da je toženec svojo pogodbeno obveznost izpolnil v celoti. S pogodbo se je zavezal, da bo tožniku nakazal celoten znesek na njegov osebni račun, vendar pa je po podpisu navedenega notarskega zapisa, tožniku, na njegovo prošnjo, pred notarsko pisarno izročil 20.000 USD v gotovini, nato pa sta se vrnila v notarsko pisarno, kjer sta podpisala še izjavo o izročitvi zneska, notar pa je overil tožnikov podpis na izjavi. Preostali znesek 80.000 USD je toženec nakazal tožniku 20. 2. 2012 na njegov osebni račun.

6. Tožnik s pritožbo izpodbija zgolj dokazno oceno, na kateri temeljijo zgoraj ugotovljena dejstva, ki pa ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanjo tudi v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so tožnikove tožbene trditve nekonsistentne in tudi med seboj nasprotujoče, enako pa da velja tudi za njegovo izpoved, ko je bil zaslišan kot stranka, npr. da je računal, da mu bo toženec dal 20.000 USD, pa mu jih ni dal, ali pa da je pričakoval, da mu bo toženec posodil le znesek 60.331,83 EUR, kar je 80.000 USD, pri čemer je mislil, da navedeni evrski znesek dejansko predstavlja pogodbeni znesek 100.000 USD, ker ni poznal menjalnega tečaja. Toženčevo izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepričljivejšo. Res je na prvo vprašanje sodišča, kdaj je tožniku nakazal 20.000 USD, odgovoril da 3 ali 4 dni po notarskem zapisu, vendar pa je v nadaljevanju svoje izpovedi pojasnil, da sta s tožnikom po podpisu notarskega zapisa skupaj odhajala, da je tožniku povedal, da gre na banko položiti še 20.000 USD, ki si jih je delno izposodil, da bi jih lahko položil na bančni račun, nato pa bi tožniku po vpisu plombe (za hipoteko) v zemljiški knjigi nakazal pogodbeni znesek 100.000 USD. Ko pa je tožnik zvedel, da ima znesek 20.000 USD pri sebi v gotovini, ga je prosil, da mu ga izroči, ker denar nujno rabi. Po prigovarjanju je tožniku popustil, a vztrajal, da se vrnejo v notarsko pisarno podpisat potrdilo o izročitvi navedenega zneska, kar sta tudi naredila, notar pa je tožnikov podpis na potrdilu tudi overil ob pripombi, da bi to lahko uredila že prej. Takšna toženčeva izpoved je povezana in logična, predvsem pa je podprta z listinskimi dokazi. Z dokazanostjo dejstva, da je toženec tožniku izročil celoten znesek 100.000 USD, pa je tožnikov zahtevek o delni ničnosti pogodbe zaradi njene navideznosti oziroma oderuškosti ostal brez dejstvene podpore.

7. Ne glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dokazal, da je v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost in tožniku izročil 100.000 USD, posledica takšnega zaključka pa je zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilno tudi stališče prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožnikove tožbe. Tožnik je sicer v tožbi postavljal trditve, ki se med seboj izključujejo, saj bi na njihovi podlagi lahko zahteval izpolnitev pogodbe oziroma plačilo zneska 20.000 USD1 in trditve na podlagi katerih bi lahko zahteval razveljavitev pogodbe zaradi zmote.2 Pravni zaključek o navideznost pogodbe, ki naj bi dejansko prikrivala oderuško pogodbo v njenem obrestnem delu (20.000 USD naj bi predstavljale obračunane obresti od glavnice), pa bi moral, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, temeljiti na tožbenih trditvah o dogovoru pravdnih strank o prikrivanju določenih sestavin posojilne pogodbe3 oziroma v konkretnem primeru pogodbenega določila o višini glavnice in višini obrestne mere. Navidezna pogodba (50. člen Obligacijskega zakonika, OZ) namreč temelji na sporazumu pogodbenikov, da skupno prikažeta določeno pravno razmerje, ki je le navidezno oziroma prikriva drugo pogodbeno razmerje.4 Da sodišče lahko ugotovi, da je bil med pogodbenima strankama sklenjen dogovor o simulaciji oziroma o načrtnem razhajanju med dejansko in navidezno voljo in namenom pogodbenikov, da ustvari navidezno stanje, pa mora tožeča stranka v svojih trditvah razkriti razhajanje med dejansko in navidezno voljo (obeh) pogodbenikov. Takšnih tožbenih trditev pa tožnik ni postavil. 8. Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoj strošek pritožbe, toženčev strošek odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potreben strošek, saj se v njem zgolj sklicuje na razloge iz izpodbijane sodbe.

1 Npr. s trditvijo, da je verjel tožencu, da mi bo izročil znesek 20.000 USD, pa mi jih kljub pozivom ni. 2 Npr. s trditvijo, da je bil prepričan, da mu toženec posoja 60.000 EUR, kar je 80.000 USD, ker ni poznal menjalnega tečaja USD/EUR. 3 V pravni teoriji - parcialna relativna simulacija. 4 Varanelli Luigi, Simulacija pogodbe - komentar 50. člena obligacijskega zakonika, Pravna praksa, št 42, 2005, str. 18