Jedro

Zapis o prikazu neke lastnosti glede na lastna razumevanja je lahko le mnenje ali komentar, dokler ne vsebuje konkretnih obvestil in podatkov. Postopek po določbi 9. in 14. člena ZJG je omejen na izpodbijanje konkretnih navedb in informacij.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka objavila v naslednji številki časopisa ... v enakem ali enakovrednem delu časopisa, kot sta bila objavljena članka na strani 1 in strani 2 dne 11.1.1995 odgovora tožeče stranke z navedbo, da gre za objavo na podlagi sodbe in z vsebino, ki je v celoti navedena v izreku sodbe. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v danem primeru niso izpolnjeni pogoji po 9. členu zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94), ker gre pri obeh člankih, zaradi katerih se zahteva objavo odgovora, za mnenje in ne za informacijo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki strankino sposobnost tožeče stranke opredeljujejo glede na določbo 1. in 2. odstavka 77. člena ZPP, torej s stališča izjemnosti, s pravnim učinkom le za to pravdo. Sicer pa se v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe o tem, da gre v spornih člankih, objavljenih dne 11.1.1995, za informacijo, zaradi česar zahtevek na objavo odgovora temelji na 9. členu zakona o javnih glasilih. Izraz informacija ima širši pomen, saj ne zajema le poročanja o dejstvih, temveč tudi mnenja oziroma ideje. Trditev v članku, da tožeča stranka napada svobodo tiska, je gotovo take vrste informacija. Končno pa je tožena stranka v spornih člankih navedla tudi žaljive vrednostne ocene o tožeči stranki. Slednja se je z zahtevo po objavi odgovora poslužila pravice, ki jo lahko uveljavlja v civilnem pravdnem postopku, ki omogoča širše in ne restriktivno obravnavanje, kakršno je dopustno v kazenskem postopku. Tožena stranka je torej v spornih člankih povedala in sporočila prikaz neke lastnosti tožeče stranke glede na lastna razumevanja. Ker je te trditve navedla prek medija za informiranje ljudi, preko katerega so trditve prešle v javnost, je nedvomno mogoče govoriti o informacijah, ki pa morajo biti med drugim tudi resnične (24. člen zakona o javnih glasilih).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz revizijskih navedb ni razvidno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP so očitane izpodbijani sodbi. Glede na vsebino revizije bi bilo mogoče sklepati, da gre za očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (informacija - komentar - mnenje) ali morda za njihovo nejasnost (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa tudi s takšnim širokim razumevanjem revizije opisanih očitkov ni mogoče sprejeti. Izpodbijana sodba je jasna in razumljiva in jo je mogoče preizkusiti. Do bistva dejanske in pravne problematike se je logično opredelila z upoštevanjem vseh dejstev dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi revizijski očitek v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Navedene kršitve je mogoče na revizijski stopnji upoštevati le v okviru druge točke 1. odstavka 385. člena ZPP, torej le tiste, ki so storjene pred sodiščem druge stopnje. Takih kršitev pa ni. V obrazložitvi svoje odločbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena ter navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 375. člena ZPP). Ravnanja v nasprotju s to zakonsko določbo sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati. Do odločilnih pritožbenih navedb se je namreč v celoti opredelila.

Ker je sposobnost biti stranka, torej nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju, med pravdo tožeči stranki bila podeljena, se sicer postavlja vprašanje njenega revizijskega interesa v tej smeri. Ne glede na to pa obvelja, da ima po 9. členu zakona o javnih glasilih (ZJG) vsakdo, ki meni, da je z objavo infomacije prizadeta njegova pravica ali interes, pravico do objave odgovora z možnostjo vložitve tožbe (14. člen ZJG). Zakon o javnih glasilih je tako treba šteti kot poseben predpis, ki določa, da je v pravdi zaradi objave odgovora lahko stranka tudi pravni subjekt, ki ni pravna oseba, to pa omogoča razlago določbe 77. člena ZPP v korist tožeče stranke.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravica do popravka in odgovora (40. člen ustave RS) kot posledica pravice svobode izražanja (39. člen ustave) je ustavno zagotovljena pravica s konkretizacijo v določbi 9. člena ZJG. Vendar pa že ustava (40. člen) pravico do popravka in odgovora omejuje na objavljeno infomacijo ali obvestilo. Tudi določba 9. člena ZJG pravico do objave odgovora veže na poprej v javnem glasilu objavljeno informacijo. Pri tem pa svoboda izražanja (39. člen ustave) zajema poleg svobodnega širjenja vesti tudi svobodno izražanje mnenj. V javnih glasilih izražena mnenja in komentarji, kolikor ne vsebujejo navedbe konkretnih dejstev (informacij), s katerimi je prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, torej nimajo za posledico obveznosti objave odgovora ali popravka. Opredelitev v javnem glasilu objavljenega članka pa je v tej smeri tudi dejansko vprašanje. Sodišči nižje stopnje sta pri tem ugotovili, da informacijo s stališča navedbe dejstev v spornih člankih predstavlja le sporočilo, da je tožeča stranka v neki drugi zadevi vložila tožbo proti glavnemu uredniku časopisa ... Ta informacija pa pravic in interesov tožeče stranke ne prizadeva. Vse ostalo je pravilno ocenjeno kot komentar in mnenje tožene stranke o opisanem ravnanju tožeče stranke. V tem pogledu revizija celo zaide sama s seboj v nasprotje - po eni strani trdi, da je tožena stranka "sicer mogoče izpovedala neko mnenje", po drugi strani pa, da je to informacija. Zapis o prikazu neke lastnosti glede na lastna razumevanja je lahko le mnenje ali komentar, dokler ne vsebuje konkretnih obvestil in podatkov. Slednjega pa v spornih člankih ni, niti tega tožeča stranka naravnost ne zatrjuje. Konkretizacijo pojma (časopisne) informacije posredno vsebuje tudi določba 13. člena ZJG. Gre za takšno navedbo, ki jo je mogoče preveriti, saj je med drugim odgovorni urednik prost obveznosti objave odgovora, če se resničnost informacije ugotovi s pravnomočnim aktom samostojnega državnega organa. Postopek po določbi 9. in 14. člena ZJG je torej omejen na izpodbijanje konkretnih navedb in informacij, ki pa jih v spornih člankih ni mogoče zaslediti.

Neutemeljeno revizijo je zaradi tega revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (uradni list RS, št. 1/91-I).