Jedro

Treba je pritrditi toženki, da spora ni mogla rešiti tako, da bi operaterju naložila storitev zagotavljanja seznama zgrešenih klicev na servisnih straneh tako, kot je zahteval tožnik, saj za to materialno pravne podlage ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo, da se A. d.o.o. Ljubljana naloži, da tožniku omogoči vpogled v seznam zgrešenih klicev na servisnih straneh, tako da bodo prikazane cele številke zgrešenih klicev. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v predlogu za rešitev spora, ki ga je vložil 22. 11. 2012, navedel, da mu A. d.o.o. na svojih spletnih straneh zgrešene klice prikaže tako, da zadnje tri številke prikrije. Po njegovem mnenju se taka omejitev, ki jo ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), nanaša na specifikacijo računa in ne na servisne strani operaterja. A. d.o.o. je v odgovoru na predlog vztrajal pri tem, da nima pravne podlage za razkritje zadnjih treh številk ter se pri tem skliceval na sedmi odstavek 91. člena ZEKom. Toženka ob sklicevanju na drugi, tretji, šesti in sedmi odstavek 91. člena ZEKom zaključuje, da iz analize določb tega člena izhaja, da mora operater uporabniku omogočiti vpogled v seznam telekomunikacijskih storitev, ki so mu bile zaračunane, kamor pa zgrešeni klici ne sodijo, kar pomeni, da A. d.o.o. zagotavlja tožniku celo več, kot mu nalagajo predpisi, kar po mnenju organa pomeni, da ker tožnik ni upravičen do same storitve dnevnika zgrešenih klicev, posledično tudi ni upravičen zahtevati, v kakšni obliki mu mora biti dnevnik zgrešenih klicev na razpolago, zato toženka v ravnanje operaterja ne more posegati.

Tožnik v tožbi navaja, da se je njegova reklamacija, posredovana operaterju, nanašala na zgrešene klice in ne na obračunane klice. V ZEKom pa ni zasledil, da bi se omejitev nanašala tudi na spletno stran, do katere lahko dostopa samo tožnik kot končni uporabnik. Po njegovem mnenju se omejitev nanaša na specifikacijo računa, česar pa v tem smislu ni nikoli reklamiral. Tožnik sodišču predlaga, naj v sporu ugotovi, da je toženka prekoračila svoja pooblastila ter se je spustila v presojanje zadeve, ki ni predmet ZEKom-B, saj ta v ničemer ne omejuje izpiska zgrešenih klicev in zato za izpisek zgrešenih klicev ne velja omejitev zakrivanja številk.

Toženka v odgovoru na tožbo ostaja pri presoji, da gre v primeru seznama zgrešenih klicev za dodatno storitev, ki jo lahko operater, če se zanjo odloči, zagotovi v poljubni obliki. Toženka tožniku sicer pritrjuje, da se omejitev zakritja številk, ki jo ureja ZEKom, ne nanaša na zgrešene klice, vendar pa meni, da v kolikor operater za seznam zgrešenih klicev določi enako obliko, kot velja za obračunane klice, da uporabnik ni upravičen zahtevati druge oblike. Takšno dodatno storitev lahko uporabnik uporablja le v obliki, kot jo operater ponuja in toženka v to ne more posegati ter je tako bila zahteva tožnika, naj naloži operaterju razkritje številk, zavrnjena. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo toženke vztraja, naj sodišče ugotovi, da je toženka prekoračila svoja pooblastila ter se je spustila v presojanje o zadevi, ki ni predmet ZEKom-B. Sodišču predlaga, naj v skladu s 66. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloči v korist tožnika ter toženki naloži, da se mu omogoči vpogled zgrešenih vsaj 20 zadnjih klicev z razkrito številko klicočega na internetu in da mu povrne takso, ki jo je moral plačati za tožbo. V naknadni pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri podanih predlogih ter še dodaja, da je operater brez obvestila ponovno začel objavljati seznam zgrešenih klicev s popolno telefonsko številko klicočega. Domneva, da je operater sprevidel svojo zmoto in odstopil od svojega vztrajanja, da zakriva številke, ker za to ni imel in nima pravne podlage.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je toženka - v okviru reševanja spora na trgu elektronskih komunikacij med operaterjem in končnim uporabnikom na podlagi 129. člena ZEKom - zavrnila tožnikovo zahtevo, da se A. d.o.o. naloži, da mu omogoči vpogled v seznam zgrešenih klicev na servisnih straneh, tako da bodo prikazane cele številke zgrešenih klicev, ob razlogovanju, da določbe ZEKom ne dajejo podlage za to, da se operaterju naloži zagotavljanje storitve vpogleda v seznam zgrešenih klicev v obliki, kot jo zahteva.

S takim zaključkom toženke se sodišče strinja. ZEKom v 91. členu določa pravico končnega uporabnika do podatkov, na podlagi katerih mu je omogočeno preverjanje in nadzor uporabe ter zaračunanega zneska, pri čemer določa minimalne elemente, ki morajo biti ločeno navedeni na (razčlenjenem) računu. Med temi podatki (minimalnimi elementi) niso navedeni podatki o zgrešenih klicih. Glede višje stopnje razčlenitve računa, ki jo nudi operater, pa je v citiranem 91. členu zakona določena omejitev, da prikazana telefonska številka ne sme omogočati razpoznave identitete klicanih in klicočih oseb (sedmi odstavek). Po mnenju sodišča pa določbe 91. člena ZEKom, tudi če se (po jezikovni razlagi) nanašajo na zagotavljanje in prikazovanje podatkov na računu, ki se izda uporabniku, lahko predstavljajo operaterju podlago za analogno ureditev v bistvenem podobnih storitev (oziroma analogno ravnanje v zvezi s takimi storitvami). Zagotavljanje podatkov o zgrešenih klicih na servisnih spletnih straneh med take storitve lahko sodi, saj namreč gre za podatke o klicih, ki niso zaračunani oziroma za pregled zgrešenih klicev, ki jih po predpisih ni mogoče (tudi če gre za klicane telefonske številke) zaračunati, niti sodišče odločujoče razlike ne najde med zagotavljanjem podatkov o (zgrešenih) klicih na servisnih spletnih straneh oziroma na računu. Da bi imel operater A. d.o.o. navedeno storitev drugače urejeno (npr. v splošnih pogojih poslovanja ali drugem aktu), pa nobena od strank ni niti v postopku pred toženko niti v tem upravnem sporu zatrjevala in izkazovala. Glede na navedeno se sodišče s toženko strinja, da spora ni mogla rešiti tako, da bi operaterju naložila storitev zagotavljanja seznama zgrešenih klicev na servisnih straneh tako, kot je zahteval tožnik, saj za to materialno pravne podlage ni.

Glede na navedeno sodišče presoja kot neutemeljene tožbene navedbe, da tožnikove reklamacije oziroma spora z operaterjem ne bi bilo mogoče reševati ob uporabi določbe 22. člena novele ZEKom-B, ki je (v letu 2010) uvedla sedanji sedmi odstavek 91. člen ZEKom (ki na računu ne dovoljuje razkritja celotne telefonske številke), ker se njegova reklamacija, ki jo je naslovil operaterju, ni nanašala na razčlenjenost računa in obračunane klice. S tem sodišče odgovarja tudi na tožbeno navedbo, da je toženka prekoračila svoja pooblastila, ker se je spustila v presojanje zadeve, ki ni predmet (22. člena) ZEKom-B. Ugovora namreč po logiki stvari ni mogoče razumeti, kot da je podan v smeri očitanja kršitve stvarne nepristojnosti toženke za odločanje v sporu, ki ga je tožnik sam predlagal v reševanje ter je toženka o njem odločala na podlagi 129. člena ZEKom (po katerem (toženka) rešuje medoperaterske in uporabniške spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost), pač pa da v tem okviru očita toženki materialno pravno- nepravilno odločitev.

Kolikor pa tožnik v odgovoru na odgovor toženke na tožbo sodišču predlaga, naj v skladu s 66. členom ZUS-1 tožbi ugodi ter toženki naloži, da se mu omogoči vpogled zgrešenih vsaj 20 zadnjih klicev z razkrito številko klicočega na internetu in da mu povrne takso, ki jo je moral plačati za tožbo, sodišče odgovarja naslednje. V 66. členu ZUS-1 je urejeno odločanje sodišča o tožbi iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, to je o tožbi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Take tožbe pa tožnik glede na tožbeno vsebino (tretji odstavek 30. člena ZUS-1) ni podal, niti taka tožba v obravnavanem primeru ne bi bila dopustna, ker ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, to je izpodbojno tožbo zoper odločbo toženke. Povrnitev takse pa je urejena v Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), in sicer za primer, če je kdo plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi če je kdo plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (36. člen), pa tudi za primer, če tožnik v upravnem sporu s tožbo uspe (Taksna tarifa, tar. št. 6.1.4., op. 6. 1., točka c); v teh primerih plačano sodno takso povrne sodišče po uradni dolžnosti, pri tožniku pa za nobenega navedenih primerov ne gre. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je operater T-2 d.o.o. ponovno pričel tožniku omogočati vpogled v zgrešene klice s popolnimi telefonskimi številkami, kar naj bi tožnik ugotovil 26. 6. 2013, pa sodišče dodaja, da dejanskega stanja v navedeni smeri ni razjasnjevalo, kajti gre za zatrjevano dogajanje v času, ki ni relevanten za odločanje sodišča (do izdaje izpodbijane odločbe) in torej za pravno nepomembne okoliščine, ki na odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.