Jedro

Upravni organi so po uredbi Uredbi Dublin III izrecno pooblaščeni, da v tam predpisanih rokih predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, kar je namenjeno tudi hitremu nadaljevanju postopkov za mednarodno zaščito in s tem v korist prosilcev samih. Ta predpis prava Evropske unije predvideva začasno prenehanje te obveznosti le v primeru, da je skladno z nacionalnim pravnim redom vloženo pravno sredstvo pred sodiščem s suspenzivnim učinkom ali izdana začasna odredba s strani sodišča, ki ima tak suspenzivni učinek (27. člen Uredbe Dublin III), v času suspenzivnega učinka pa rok za predajo ne teče (29. člen Uredbe Dublin III).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-598/2025/45 (1221-03) z dne 14. 11. 2025, s katerim je toženka zavrgla drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi druge tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. O pravilnosti in zakonitosti prve predaje je odločilo že s sodbo in sklepom I U 923/2025-13 z dne 17. 6. 2025, s katerima je potrdilo odločitev o predaji Republiki Hrvaški. Presodilo je, da je bil prvi postopek po Uredbi Dublin III zaključen z izvedeno predajo 20. 6. 2025 in da se je tožnik še isti dan vrnil v Republiko Slovenijo in vložil 29. 8. 2025 novo prošnjo za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška je 26. 9. 2025 ponovno sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka je zato pravilno uporabila Dublinski mehanizem in ZMZ-1. Glede na navedeno po vrnitvi tožnika v Republiko Slovenijo in vložitvi nove prošnje ni šlo za identično upravno stvar, vprašanja, ki so bila že rešena s prejšnjo pravnomočno sodbo pa ne morejo biti predmet presoje v tem postopku. Zato so v obravnavani zadevi lahko predmet presoje le dejanske okoliščine približno treh ur, ki jih je tožnik po prvi predaji ponovno preživel v Republiki Hrvaški. Prva predaja je bila dejansko izvedena v šestmesečnem roku, zato je Republika Slovenija tedaj izpolnila obveznost iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III in zato ni postala pristojna država za obravnavo tožnikove prošnje. Sodišče v tem postopku tudi ne presoja pravilnosti in zakonitosti (prve) predaje, v zvezi s tem podane navedbe pa ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na novo prošnjo za mednarodno zaščito. V novem postopku so tudi na novo začeli teči roki za predajo Republiki Hrvaški.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Vztraja pri stališču, da bi morala toženka njegovo drugo prošnjo zavreči, saj je o zadevi s sklepom, št. 2142-598/2025/10 (1221-03) z dne 22. 5. 2025, že pravnomočno odločila o isti zadevi. Pritožnikova predaja, ki je bila izvedena 20. 6. 2025, pa je nezakonita, ker je bila izvedena pred pravnomočnostjo sodbe in sklepa o začasni odredbi ter brez izdaje sklepa o predaji. Posledično naj bi Republika Slovenija postala pristojna država članica za obravnavanje pritožnikove prošnje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ali da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi pretežno vztraja pri stališčih, ki jih je uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne da bi se konkretizirano opredelil do nosilnih razlogov izpodbijane sodbe, kar omejuje možnost pritožbenega preizkusa.

7.Pritožnik tako navaja, da bi moral upravni organ novo prošnjo zavreči, ker naj bi bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in ker naj bi šestmesečni rok zaradi domnevne nezakonite predaje potekel 12. 9. 2025. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila predaja 20. 6. 2025 dejansko izvedena pravočasno, pred potekom roka šestih mesecev in da je bil s tem prvi postopek predaje pravočasno končan. Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja, ali bi lahko tovrstna nezakonitost predaje sicer lahko vodila do nadaljevanja teka roka za predajo na podlagi Uredbe Dublin III, pa je v obravnavani zadevi razvidno, da predaja ni bila nezakonita. Upravni organi so po Uredbi Dublin III izrecno pooblaščeni, da v tam predpisanih rokih predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, kar je namenjeno tudi hitremu nadaljevanju postopkov za mednarodno zaščito in s tem v korist prosilcev samih. Ta predpis prava Evropske unije predvideva začasno prenehanje te obveznosti le v primeru, da je skladno z nacionalnim pravnim redom vloženo pravno sredstvo pred sodiščem s suspenzivnim učinkom ali izdana začasna odredba s strani sodišča, ki ima tak suspenzivni učinek (27. člen Uredbe Dublin III), v času suspenzivnega učinka pa rok za predajo ne teče (29. člen Uredbe Dublin III). V obravnavani zadevi pa je bila, kot pravilno poudari sodišče prve stopnje, prva predaja izvedena po izdaji sodbe in sklepa Upravnega sodišča v obravnavani zadevi, na podlagi katerih suspenzivni učinek ni bil podan. Res je sicer, da je bila predaja izvedena pred pravnomočnostjo odločitve Upravnega sodišča, vendar pa pritožnik zoper navedeno odločitev sploh ni vložil pritožbe ne takoj in ne kasneje, čeprav se je po svoji takojšnji vrnitvi večino pritožbenega roka nahajal v Republiki Sloveniji in je imel (neprerekano) dostop do svojega pooblaščenca (glej 39. točko izpodbijane sodbe).

8.Siceršnje zatrjevane nepravilnosti pri izvršitvi predaje pa očitno niso merilo za določitev odgovornosti in zato ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da (tudi) zato sploh niso predmet tega upravnega spora.

9.Prav tako niso upoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanske in pravne okoliščine, na katerih je temeljil prvi pravnomočni sklep o predaji. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno poudarilo, da je imel pritožnik ob prvi predaji na voljo učinkovita pravna sredstva, ki jih ni uporabil.

10.Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja, ali ravnanje pritožnika, ki se je isti dan ponovno nezakonito vrnil v Republiko Slovenijo in ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, šteje za zlorabo pravic, pa je očitno, da ponovna vložitev prošnje po izvršeni predaji pomeni novo dejansko stanje in nov postopek po Uredbi Dublin III, kot to pravilno pojasni sodišče prve stopnje. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi iz navedenega ravnanja ni razvidno, da bi pritožnik tedaj štel, da je bila prva predaja nezakonita in da ima pravico nadalje bivati v Republiki Sloveniji že v okviru prvega postopka po Uredbi Dublin III. Z vložitvijo nove prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila obravnavana v tem postopku, je konkludentno tudi sam sprejel, da mora začeti nov postopek. Zato so navedbe o tem, da je Republika Slovenija postala pristojna za obravnavanje njegove prošnje že zaradi neizvršitve (zakonite) predaje v predpisanem roku na podlagi prvega sklepa o predaji, s tem v očitnem nasprotju (venire contra factum proprium).

11.Pritožnik uveljavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite dokazne presoje glede drugih pogojev za obravnavanje njegove prošnje (sistemskih in individualnih okoliščin), kar je očitno neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje navedena vprašanja - v okviru relevantnih navedb in dokazov - celovito obravnavalo (45. do 55. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 27, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.