Jedro

Dela z lopato ni mogoče šteti za nevarno delo, ker ne gre za delo, iz katerega bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico, ampak gre za povsem običajno delo, ki ga z običajno skrbnostjo lahko opravlja vsak povprečen človek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 32.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od omenjenega zneska od dne 14. 9. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki znesek 1.763,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se razlogi izpodbijane sodbe med seboj izključujejo in so protispisni. Nesporno se je tožnik poškodoval pri delu pri toženi stranki. Takšno delo ni običajno in zaradi teže snovi, ki je na lopati, predstavlja nevarno dejavnost. Vsako delo na gradbišču je nevarna dejavnost. Teža materiala na lopati je bila pretežka, zato je prišlo do tožnikove poškodbe. Zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je protispisen, saj iz zaslišanja tožnika ter na podlagi izvedenih dokazov in njegove zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je kritičnega dne poškodoval pri delu in da je poškodbe utrpel v delovni nesreči. V tej smeri izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma si le-ta med seboj nasprotujejo, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje, glede na okoliščine konkretnega primera, pravnemu standardu „nevarna dejavnost“ ni dalo prave vsebine. Tožena stranka za nastalo škodo tožniku odgovarja tako po objektivnem kot tudi po krivdnem principu ugotavljanja odškodninske odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval na delu pri toženi stranki. Ko je z lopato nalagal material na samokolnico je začutil, da mu je počila kost v levem zapestju. Utrpel je škodo, v posledici česar v obravnavani zadevi vtožuje odškodnino.

Tožba torej izvira iz zatrjevanega odškodninskega razmerja med tožnikom in toženo stranko kot njegovo delodajalko. Odškodninska odgovornost tožene stranke zato temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, po tem ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka tožniku za vtoževano škodo ne odgovarja niti po krivdnem niti po objektivnem načelu. Ugotovilo je, da ni šlo za nesrečo pri delu za katero bi bil odgovoren delodajalec.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru odgovornosti tožene stranke ni mogoče presojati po objektivnem načelu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dela z lopato ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ker ne gre za dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, prav tako tudi ne za dejavnost, pri opravljanju katere je lahko ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Kot pravilno pa sprejema tudi njegovo nadaljnje stališče, da gre pri delu z lopato za povsem običajno delo, ki ga z običajno skrbnostjo lahko opravlja vsak povprečen človek. Okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bila teža materiala na njegovi lopati pretežka, tudi če bi bila podana, ne uspe omajati navedenega zaključka sodišča prve stopnje, saj je povsem logično, da vsak delavec sam presodi, koliko materiala bo naložil na lopato. Okoliščin, ki bi omogočile drugačen sklep od navedenega, pa tožnik niti zatrjeval ni. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče napraviti zaključka, kot ga navaja tožnik v pritožbi, da je vsako delo na delovnem gradbišču označiti za nevarno dejavnost, zgolj iz razloga, ker gre za opravljanje fizičnega dela, ki je izpostavljeno vremenskim vplivom. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat zapisalo oceno o tem, kdaj je neka dejavnost nevarna oziroma, kdaj neka aktivnost vsebuje elemente povečane nevarnosti za udeležence. Večkrat je tudi poudarilo, da je treba pravni standard nevarne dejavnosti in nevarne stvari presojati glede na konkretne okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na podlagi ugotovljenih okoliščin primera pravilno zaključilo, da tožnikovo delo ne dosega standarda nevarne dejavnosti, za kar je navedlo tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišča strinja. Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavani zadevi za tožnikovo vtoževano škodo tudi na podlagi krivdnega načela ugotavljanja odškodninske odgovornosti ne more odgovarjati. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca specialista kirurga dr. V.S. ugotovilo in s temi dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišča strinja in sprejema razloge, ki jih je le-to navedlo v njihovo utemeljitev, da je tožnik že pred kritičnim dogodkom utrpel nezaraščen zlom čolničaste kosti levega zapestja ter da pri tožniku ni šlo za poškodbo pri delu, pač pa le za pojav bolečin v okvarjenem levem zapestju, pri čemer je šlo le za normalno fizično obremenitev tožnika. Izvedenec je podal takšno mnenje po pridobitvi tožnikove medicinske dokumentacije. Svoje jasno izraženo stališče iz pisne ekspertize pa je dodatno potrdil tudi na zaslišanju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno povsem utemeljeno oprlo na navedene ugotovitve izvedenca in na njem gradilo zaključek, da v tožnikovem primeru ni šlo za nesrečo pri delu, za katero bi bil odgovoren delodajalec. Na pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni, ker naj bi iz zaslišanja tožnika in izvedenih dokazov ter priložene tožnikove zdravstvene dokumentacije izhajalo nasprotno, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre vendarle za dokazno oceno izvedenih dokazov, katero je sodišče prve stopnje opravilo in utemeljilo, in katero, kot je bilo že navedeno, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.