Jedro

Dogovor o ari ima značilnosti realnega kontrakta, nima pa značilnosti samostojnega pravnega posla, temveč je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 298,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.439,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2018 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.918,71 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožena stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je toženec tožničinim navedbam, da je bila ara njegovemu pooblaščencu dne 26. 4. 2018 izročena v imenu in za račun tožnice, ostro nasprotoval in te navedbe prerekal v pripravljalnih vlogah z dne 15. 4. 2019, 21. 5. 2019 in 6. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila dne 26. 4. 2018 toženčevemu pooblaščencu M. G. na tožničinem domu po tožničinem sinu D. Š. izročena ara v višini 5.000,00 EUR. Ker je bilo to dejstvo med pravdnima strankama sporno, je sodišče prve stopnje s tem zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in v nasprotju z 214. členom ZPP to dejstvo štelo za priznano. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita v škodo toženca. Po nepotrebnem se je ukvarjalo z ugotavljanjem poznanstev in poslovnega sodelovanja med tožnico in tožencem pred pričetkom postopka prodaje kmetijskih zemljišč ter v tej smeri nedopustno dopustilo zasliševanje strank in priče na naroku, ob tem pa prezrlo bistveno vprašanje, to je časovni potek ravnanj vseh oseb, udeleženih pri prodaji predmetnih nepremičnin, ki izhajajo iz listin v spisu in ki potrjujejo navedbe toženca, da D. Š. dne 26. 4. 2018 zneska 5.000,00 EUR ni izročil v imenu in za račun tožnice, temveč v svojem imenu kot kupec nepremičnin. Nerelevantne so bile v postopku podane tožničine navedbe o tem, da toženčev pooblaščenec ni imel dovoljenja za opravljanje dejavnosti nepremičninskega posredovanja, da je bila družba M. d.o.o. prezadolžena, vzbujanje dvoma v to, ali je toženca pri prodaji nepremičnin zastopal M. G. ali družba M. d.o.o. ter navajanja, da toženec tožnice ni predhodno obvestil o obstoju bremen na predmetnih nepremičninah. V postopku ni bilo sporno, da je znesek 5.000,00 EUR M. G. dne 26. 4. 2018 fizično izročil D. Š., prav tako tudi ni bilo spora o tem, da je 24. 4. 2018 D. Š. po telefonu ob 14.34 uri poklical M. G. in predlagal sestanek v zvezi z nakupom predmetnih zemljišč, na podlagi česar sta se dogovorila, da se sestaneta 26. 4. 2018, prav tako pa tožnica tudi ni prerekala navedb toženca, da je D. Š. po sestanku 26. 4. 2018 obvestil M. G., da želi, da pritožnik prodajno pogodbo za nakup zemljišč sklene z družbo T. d.o.o., zato je M. d.o.o. tej družbi dne 8. 5. 2018 tudi poslala predračun z dne 30. 4. 2018. Za kupca predmetnih kmetijskih zemljišč sta toženec in njegov pooblaščenec v trenutku izročitve are utemeljeno štela D. Š. oziroma družbo T. d.o.o.. Niti tožnica niti D. Š. toženčevemu pooblaščencu ob izročitvi zneska 5.000,00 EUR dne 26. 4. 2018 nista pojasnila, da D. Š. denarja ne izroča v svojem imenu, ampak ga izroča v imenu in za račun tožnice. Tudi če bi D. Š. dne 26. 4. 2018 aro res izročil v imenu in za račun tožnice, pa je ni, bi o tem vsekakor obvestil M. G., kateremu je aro izročil. Ker tega ni storil, skladno s tretjim odstavkom 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dejanje D. Š. (izročitev are v imenu in za račun tožnice, ki naj bi jo pri tem zastopal), toženca ne more zavezovati. Nasprotno pa je bilo pravilno in korektno ravnanje M. G., ko je D. Š. in tožnici pojasnil, da pri prodaji kmetijskih zemljišč nastopa v imenu toženca, ki je bil lastnik in prodajalec predmetnih zemljišč. Šele 10. 5. 2018 je toženčevega pooblaščenca poklical D. Š. in ga obvestil, da bo izjavo o sprejemu ponudbe za nakup predmetnih nepremičnin na Upravno enoto ... oddala tožnica, ki naj bi imela status kmeta in s tem boljši vrstni red predkupnih upravičencev po ZKZ. M. d.o.o. je predračun za storitve v zvezi s svetovanjem pri nakupu zemljišč nato 31. 5. 2018 poslal tožnici. Da D. Š. are dne 26. 4. 2018 ni izročil v imenu in za račun tožnice, jasno potrjuje tudi podpis D. Š. na potrdilu o izplačilu za znesek 5.000,00 EUR. Kot sta na zaslišanju izpovedala tožnica in D. Š., sta bila na sestanku z M. G. 26. 4. 2018 prisotna oba, zato je življenjsko in logično neprepričljiva navedba priče D. Š., da je potrdilo o izplačilu podpisal zgolj zato, ker je bil takrat prisoten, čeprav ni izročil svojega denarja oziroma denarja ni izročil v svojem imenu in na svoj račun. Nerazumljiva in zmotna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je moralo biti tožencu oziroma njegovemu pooblaščencu iz okoliščin primera znano, da je D. Š. dne 26. 4. 2018 znesek 5.000,00 EUR izročil M. G. v imenu in za račun tožnice. Ravno dejstvo, da je bila na sestanku dne 26. 4. 2018 osebno navzoča tudi tožnica, pa je potrdilo o izplačilu kljub temu podpisal D. Š. in ne tožnica in niti tožnica niti D. Š. o domnevnem pooblastilnem razmerju toženčevega pooblaščenca nista seznanila, po navedbi navedbi pritožbe dokazuje, da toženčevemu pooblaščencu ni moglo biti poznano notranje razmerje in dogovori med družinskimi člani družine Š. nakupu predmetnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je z razlogovanjem v točki 19, da se je pravni posel med tožnico in tožencem ″izjalovil″ zaradi ravnanja toženčevega pooblaščenca, zmotno štelo, da je za neizpolnitev pogodbe odgovoren toženec in je zmotno uporabilo drugi odstavek 65. člena OZ in tožencu naložilo vrnitev prejete are. Vloge tožnice za odobritev pravnega posla v postopku prodaje kmetijskih zemljišč pred Upravno enoto ... ni umaknil toženec, prav tako družba M. d.o.o., ki jo je tožnica pooblastila za zastopanje v upravnem postopku s podpisom pooblastila 30. 5. 2018, vloge tožnice za odobritev pravnega posla ni umaknila iz naslova zastopanja toženca, torej po naročilu toženca kot prodajalca zemljišč v upravnem postopku. V upravnem postopku je imel toženec status prodajalca, tožnica pa status kupke prodajanih kmetijskih zemljišč. Stališče sodišča prve stopnje, da je do umika tožničine vloge za odobritev pravnega posla prišlo zaradi ravnanja toženca oziroma njegovega pooblaščenca bi pomenilo, da je toženec bodisi sam bodisi po svojem pooblaščencu lahko razpolagal z zahtevki nasprotne stranke upravnega postopka. Take procesne sposobnosti, t.j. da bi lahko ena stranka po lastni volji razpolagala z zahtevki nasprotne stranke istega upravnega postopka, po ZUP nima nihče. Umik vloge tožnice za odobritev pravnega posla je bil narejen kot procesno dejanje, ki ga je storila tožnica preko njenega pooblaščenca, ki mu je dala pooblastilo, da jo zastopa v upravnem postopku. Da je družba M. d.o.o. v upravnem postopku vlogo za odobritev pravnega posla umaknila v tožničinem imenu, v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek skupaj s stroškovno sankcijo za tožnico. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo z dopolnitvijo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi sodbe, in po v dokaznem postopku izvedenih dokazih, utemeljeno in pravilno zaključilo, da je kot pogodbena stranka na strani kupca kmetijskih zemljišč, katerih prodajalec in lastnik je bil toženec, nastopala tožnica in da je aro v višini 5.000,00 EUR toženčevemu pooblaščencu kot tožničin neposredni zastopnik v njenem imenu in na njen račun izročil tožničin sin D. Š., šlo pa je za tožničina denarna sredstva.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj določbe 214. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) ni nepravilno uporabilo, kar neutemeljeno očita pritožba. Kot med pravdnima strankama nesporno dejstvo je pravilno štelo dejstvo, da je bila dne 26. 4. 2018 na tožničinem domu po tožničinem sinu D. Š., M. G. (toženčevemu pooblaščencu) izročena ara v višini 5.000,00 EUR in v nadaljevanju pravilno opredelilo in pojasnilo, da je bilo med pravdnima strankama sporno, čigav denar je bil izročen in kdo je nastopal na strani kupca nepremičnin. Sodišče prve stopnje je torej kot nesporno dejstvo štelo le izročitev are po tožničinem sinu D. Š., M. G., kar kot nesporno nenazadnje navaja tudi pritožba.1

7. Pravilen, dokazno podprt in prepričljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ara izročena pooblaščencu toženca po tožničinem sinu v imenu in na račun tožnice. Dokazna ocena je celovita in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Temu je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v celoti zadostilo. Pri tem je upoštevalo tudi časovni potek posameznih ravnanj oseb, udeleženih pri prodaji toženčevih parcel, kar pritožba izpostavlja kot bistveno vprašanje in neutemeljeno očita, da je to vprašanje sodišče prezrlo. Ustrezno in prepričljivo se je opredelilo tudi glede dogovarjanj, da bi naj bil kupec nepremičnin družba T. d.o.o.. Izpovedi v postopku zaslišanih obeh pravdnih strank in priče je dokazno vrednotilo skladno z zgoraj navedenim metodološkim napotkom, tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Zato pritožba z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero želi prepričati, da sta za kupca predmetnih nepremičnin toženec in njegov pooblaščenec v trenutku izročitve are utemeljeno štela tožničinega sina oziroma družbo T. d.o.o. in ne tožnico, pri čemer kot nepomembne predstavlja okoliščine glede poznanstva tožnice in toženca in poslovnega sodelovanja pred pričetkom postopka prodaje kmetijskih zemljišč in le delno izpostavlja tudi določbo tretjega odstavka 70. člena OZ2, ne more izpodbiti prepričljivosti in tudi življenjske sprejemljivosti zaključkov in dokazne ocene sodišča prve stopnje v točkah 15, 16, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Četudi bi bilo pritrditi pritožbi, da zaradi v 19. točki obrazložitve opisanega ravnanja toženčevega pooblaščenca odgovornosti iz druga odstavka 65. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni pripisati tožencu, je odločitev o utemeljenosti zahtevka po vrnitvi are kljub temu materialnopravno pravilna. Dogovor o ari ima značilnosti realnega kontrakta, nima pa značilnosti samostojnega pravnega posla, temveč je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Zato je dogovor o ari akcesoren in deli pravno usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere je bila ara dogovorjena in plačana.3 Da je toženec prek svojega pooblaščenca aro prejel, ni pritožbeno prerekano, sodišče prve stopnje pa je ob zgoraj že obrazloženem pravilno zaključilo, da je bila izročena po tožničinem sinu toženčevemu pooblaščencu v imenu in za račun tožnice. Iz pritožbeno neprerekanih zaključkov sodišča prve stopnje tudi izhaja, da kupoprodajna pogodba za predmetne nepremičnine toženca s tožnico ni bila veljavno sklenjena. Zato ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih tudi dogovor o ari nima pravnega učinka, znesek, ki je bil plačan kot ara, pa ima značilnosti izpolnitve brez pravnega temelja. V takem primeru pa ima oseba, ki je denarni znesek plačala, v konkretnem primeru je to po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožnica, pravico zahtevati njegovo vrnitev po pravilih o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Očitana postopkovna kršitev ni bila storjena, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba obrazložene stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija4, pritožbo zoper stroškovno odločitev veže le na morebitni uspeh s pritožbo o glavni stvari, s katero pa ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo kot potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Ti predstavljajo pravilno priglašene odvetniške stroške za odgovor na pritožbo v višini 400 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške 2 % (člen 11/3 OT), 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR predstavlja skupaj 298,65 EUR. Ta znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.5 1 To pa tudi sicer potrjuje tudi potrdilo o izplačilu, ki ga je v spis kot dokaz svojih navedb pod prilogo B2 predložila tožena stranka in na katerega se tudi pritožbeno sklicuje. 2 V navedeni zakonski določbi je namreč določeno, da zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik. 3 Primerjaj: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 390 in 391. 4 Primerjaj točke od 23 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.