Jedro

Vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor kot tudi inšpekcijski zavezanec so pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Na to odločbo pa je upravni organ vezan, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora teh okoliščin ne ugotavlja sam, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njegovo odločbo. To pomeni, da v postopku za odmero nadomestila, kakor tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom, ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorja oz. inšpekcijskega zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da mora tožnik kot investitor nelegalne gradnje platoja za šotorsko skladišče s parc. št. 274/6, 277/2 in 277/3 vse k.o. … plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 4.324,32 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 157. členu nalaga, da mora investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni moče ugotoviti pa lastnik zemljišča, plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Organ o tem odloči po uradni dolžnosti na podlagi inšpekcijske odločbe. V obravnavani zadevi iz inšpekcijske odločbe z dne 20. 5. 2013 izhaja, da se nelegalna gradnja nahaja v območju kmetijskih zemljišč, kjer po določbah odloka gradnja objektov ni dopustna. Zaradi seznanitve stranke z višino izračuna nadomestila je upravni organ stranko večkrat pozval, da se oglasi pri njem. Dne 26. 11. 2014 se je pri organu zglasil pooblaščenec investitorja. Pooblaščenec investitorja ni podal nobene izjave. Pri izračunu nadomestila je upravni organ tudi upošteval določbe Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila brez sprememb, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 6/14. Navedena sprememba se namreč ne upošteva v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo spremembe.

2. Tožena stranka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl na odločbo gradbenega inšpektorja, ki je postala pravnomočna dne 21. 6. 2013 ter iz katere izhaja, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, kakor tudi vrsta in velikost nezakonito postavljenih objektov. Prav tako je prvostopni organ pravilno ugotovil stopnjo degradacije in pravilno izračunal vrednost nadomestila na podlagi kriterijev določenih z uredbo. V primeru navedenega nadomestila gre za kazen za črno graditeljstvo, ki jo je treba plačati tudi v primeru odstranitve objekta ali legalizacije objekta. Takšno stališče izhaja iz obsežne sodne prakse. V zadevi je tako bistveno, da sta inšpekcijski zavezanec in nedovoljeni poseg ugotovljena s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, ki je v obravnavanem primeru postala pravnomočna. Določba 156.a člena ZGO-1 pa se nanaša na odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov pri nelegalnih gradnjah, ne pa za odmero in obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Dejstvo je, da je gradnja brez gradbenega dovoljenja nezakonita, kar ima za posledico med drugim tudi odmero navedenega nadomestila.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da ga je upravni organ navedel kot investitorja izvedenega nedovoljenega posega v prostor, pri tem pa ni pojasnil kdo je investitor, zato je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Upravni organ bi namreč moral primarno ugotoviti, kdo je investitor objekta oz. tožnika pozvati, da se o tem opredeli. Dejanski investitor gradnje pa je družba A. d.o.o., kar izhaja iz predloženih računov. Tožnik tako nikoli ni bil investitor. Inšpekcijski organ v inšpekcijski odločbi tudi ni pojasnil, zakaj objekti ne ustrezajo kriterijem enostavnega objekta. Posledično je tudi prišlo do napačnega izračuna nadomestila, saj se za nedovoljeno gradnjo, ki jo predstavlja enostavni objekt, upošteva faktor 0,5. V zadevi ni sporno, da so objekti postavljeni na območju kmetijskih zemljišč po občinskem prostorskem aktu, pri čemer pa občina Gorišnica nima sprejetega občinskega prostorskega načrta, zato veljajo do tedaj veljavni prostorski akti, kar bi morala upravna enota upoštevati pri izdaji odločbe. Predlaga, da sodišče izpodbijajo odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet tega spora se nanaša na odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pravna podlaga navedene obveznosti je določena v 157. členu ZGO-1, ki določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek). Vrsta in stopnja degradacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnost uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden poseg (drugi odstavek). Kriterije za izračunavanje višine nadomestila in način plačila pa določa Vlada Republike Slovenije z uredbo (tretji odstavek). Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 7. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora predstavlja vrsto sankcije v primeru nedovoljenega posega v prostor, saj je določba 157. člena ZGO-1 umeščena v poglavje o inšpekcijskem nadzorstvu v okviru podrazdelka, kjer so urejene druge sankcije. Za nastanek navedene obveznosti je tako bistvena okoliščina, da je bil poseg izveden brez ustreznega upravnega dovoljenja, torej nezakonito. Navedeno pomeni, da v takšnih primerih gre za dva ločena upravna postopka. V prvem postopku pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

8. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor-Murska Sobota, Inšpekcijska pisarna Ptuj z dne 20. 5. 2013 ugotovljeno, da je tožnik - inšpekcijski zavezanec na zemljiščih s parc. št. 277/3, 277/2 in 274/6, vse k.o. … gradi gramozni plato za šotorsko skladišče tlorisne velikosti cca 3000 m2. Narejeno je komprimirano gramozno nasutje debeline cca 20 cm. Pri navedenem objektu po ugotovitvah gradbenega inšpektorja ne gre za gradnjo enostavnih objektov, zato bi moral investitor pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje. Navedena odločba je bila v skladu s 146. členom ZGO-1 izvršljiva, prav tako pa je bila tudi pravnomočna dne 21. 6. 2013. 9. Vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor, kot tudi inšpekcijski zavezanec, so torej pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Na to odločbo pa je upravni organ, pristojen za gradbene zadeve vezan, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila teh okoliščin ne ugotavlja sam, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njegovo odločbo. To pomeni, da v postopku za odmero nadomestila, kakor tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom, ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorja oz. inšpekcijskega zavezanca. Tožnik pa v tem postopku navaja prav takšne ugovore, to je, da ni investitor ter da gre za enostavne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.