Jedro

Kljub temu, da v izreku odločbe ni navedeno, na katero delovno mesto morajo nasprotne udeleženke iz delovnega spora sprejeti predlagatelja - upnika, in mu tako omogočiti, da se spet vrne na delo, pa je treba upoštevati, da gre za izvršitev odločbe specializiranega, delovnega in socialnega sodišča (2. točka 16. člena ZIP), ki do uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94) ni posvečal posebne pozornosti izrekom sodnih odločb, in za katere ima tudi ZIP posebna določila. Res je sicer, da v sporu ne gre za vrnitev delavca na delo, ki ga je opravljal, in da v izreku odločbe, ki naj se izvrši, niso navedeni niti posebni pogoji, ki opredeljujejo zahtevnost del, toda iz izreka o razveljavitvi sklepa z. s. Z. k. z. T. z dne 28.12.1989 vendarle izhaja, da je bilo med udeleženci postopka v delovnem sporu znano, katero delo je upnik opravljal. In ker si je pri ugotavljanju pravne vsebine izreka o sprejemu na delo mogoče pomagati tudi z obrazložitvijo odločbe, je sodišča druge stopnje prestrogo uporabilo načelo formalne legalitete, ki sicer velja v izvršilnem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (s katerim je bila ustavljena izvršba glede sprejema upnika na delo in je bil predlog zavrnjen), razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo izvršbo na podlagi odločb Sodišča združenega dela v L., opr. št. S ... z dne 17.1.1994 in Višjega delovnega in socialnega sodišča v L., opr. št. Pdp ... z dne 8.12.1995, s tem da: - I./ mora dolžnica v roku 8 dni sprejeti upnika na delo in ga razporediti na delovno mesto, ustrezno njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam, sicer se ji izreče denarno kazen v znesu 100.000,00 tolarjev, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti, in se ji bo izrekla poostrena denarna kazen; - II./ se za poplačilo 18.060,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1994 dalje (za plačilo pravdnih stroškov) in 13.965,00 tolarjev (za plačilo izvršilnih stroškov) zarubi dolžničino dobroimetje do višine navedene terjatve ter se po pravnomočnosti tega sklepa nakaže na upnikov naslov.

Pod III./ je zavrnilo upnikov predlog za izplačilo neto plače za čas od 1.1.1990 do dneva ponovnega nastopa dela v zneskih, ki bi jih prejel, če bi delal, skupaj z zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakokratnega zneska plače do dneva plačila.

Po dolžničinem ugovoru je sodišče prve stopnje temu delno ugodilo in je sklep o izvršbi v I./ točki, kjer se dolžnici nalaga, da upnika razporedi na delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, delno razveljavilo ter v tem delu ustavilo izvršbo. Obenem je odločilo o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe, ki mu ni ugodilo. Dolžnici je naložilo tudi plačilo nadaljnih stroškov izvršilnega postopka v znesku 6.650,00 tolarjev.

Po pritožbi dolžnice je sodišče druge stopnje le-tej delno ugodilo. Izpodbijani del sklepa je v prvem odstavku izreka svojega sklepa spremenilo, tako da je njenemu ugovoru delno ugodilo in je izvršbo za sprejem upnika na delo ustavilo ter predlog (glede sprejema upnika na delo), zavrnilo. Tako je sklenilo zato, ker v izvršilnem naslovu niso navedeni predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, kot je predpisano v prvem odstavku 20. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91 in RS, št. 55/92). Dolžnikova obveznost se namreč definira le kot dolžnost "predlagatelja pozvati na delo", česar ni mogoče razumeti drugače kot dolžnost sprejeti upnika na delo. Menilo je, da je obveznost premalo določna, ker je za sprejem na delo bistvena vrsta dela (t.j. navedba delovnega mesta), sicer obveznost ni individualizirana. V drugem odstavku svojega izreka je sodišče druge stopnje sklepalo še v zvezi z odlogom izvršbe in stroški izvršilnega postopka.

Proti prvemu odstavku sklepa drugostopenjskega sodišča, s katerim je bilo delno ugodeno dolžničini pritožbi in ugovoru, je Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in sicer zato, ker je sodišče zmotno uporabilo določilo prvega odstavka 20. člena ZIP in ni uporabilo določila drugega odstavka 231. člena ZIP, v zvezi z 225. členom ZIP, kar je vse vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije je izvršilni naslov primeren za izvršbo, saj vsebuje vse, v prvem odstavku 20. člena ZIP predpisane sestavine. Sam način izvršbe je posebej določen v prvem odstavku 231. člena ZIP, po katerem mora pravna oseba delavca vrniti na delo ali mu znova zaupati delo oziroma delovne naloge, ki jih je prej opravljal. Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni uporabilo tega določila, zaradi česar ni pravilno uporabilo določilo 20. člena ZIP. Zato je tožilstvo predlagalo ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Vrhovno sodišče je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) na podlagi določila 14. člena ZIP in po določilu 390. člena, v zvezi s 408. členom ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena udeležencema v postopku, ki nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V danem primeru gre v izreku izvršilnega naslova za več terjatev, od katerih je sporna le izvršitev storitve dolžnice, ki je v tem, da mora upnika oz. predlagatelja "pozvati na delo". Iz izreka izvršilnega naslova izhaja, da ne gre za upnikovo vrnitev na delo (v delovno skupnost skupnih služb), saj ga dolžnica ni "dolžna pozvati nazaj na delo" oz. ga vrniti na delo, ki ga je opravljal, marveč ga mora prevzeti na delo. Za to pa mora delavec po določilih Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izpolnjevati splošne in posebne pogoje (7. člen), ki so določeni v splošnem aktu (tretji odstavek 8. člena). Po določilih 11. in 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. SRS, št. 14/90 in 5/91 ter RS, št. 71/92) je treba v okviru tega akta in v skladu s kolektivno pogodbo skleniti pogodbo o zaposlitvi, brez katere delavec ne more začeti delati, saj je pogodba o zaposlitvi konstitutivnega pomena za nastanek delovnega razmerja.

Kljub temu, da v izreku odločbe ni navedeno, na katero delovno mesto morajo nasprotne udeleženke iz delovnega spora sprejeti predlagatelja - upnika, in mu tako omogočiti, da se spet vrne na delo, pa je treba upoštevati, da gre za izvršitev odločbe specializiranega, delovnega in socialnega sodišča (2. točka 16. člena ZIP), ki do uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94) ni posvečal posebne pozornosti izrekom sodnih odločb, in za katere ima tudi ZIP posebna določila. Res je sicer, da v sporu ne gre za vrnitev delavca na delo, ki ga je opravljal, in da v izreku odločbe, ki naj se izvrši, niso navedeni niti posebni pogoji, ki opredeljujejo zahtevnost del, toda iz izreka o razveljavitvi sklepa z. s. Z. k. z. T. z dne 28.12.1989 vendarle izhaja, da je bilo med udeleženci postopka v delovnem sporu znano, katero delo je upnik opravljal. In ker si je pri ugotavljanju pravne vsebine izreka o sprejemu na delo mogoče pomagati tudi z obrazložitvijo odločbe, je sodišča druge stopnje prestrogo uporabilo načelo formalne legalitete, ki sicer velja v izvršilnem postopku.

Ker pri uporabi določila prvega odstavka 20. člena ZIP ni upoštevalo, da ima ta zakon posebna določila za izvrševanje odločb v zvezi delovnimi spori, je utemeljena zahteva Državnega javnega tožilstva za varstvo zakonitosti, saj je kršitev lahko vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je revizijsko sodišče po določilu 394. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sklepa drugostopenjskega sodišča in mu v tem delu vrnilo zadevo, da odloči o vseh navedbah v pritožbi dolžnice.