Jedro

Ker je prišlo do prenehanja služnosti po samem zakonu, v ravnanju tožene stranke ni podana protipravnost njenega ravnanja in zato ni podana njena odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik in toženi stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili toženi stranki tožniku nerazdelno dolžni plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 dalje in mu povrniti nastale pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, da tožnik po služnostni poti ne vozi že od leta 1991 in da njegova parcela 553 že od takrat dalje ni več obdelana. Tožnik je zatrjeval, da mu oba toženca preprečujeta prehod po služnostni poti, česar toženi stranki nista prerekali in tako tožnik po služnostni poti ne more voziti zaradi tega, ker je ta preozka. Zato je sodišče zaključilo, da je z ravnanjem toženih strank s tem, ko sta tožniku preprečilo vožnje s kmetijsko mehanizacijo po služnostni poti, podana protipravnost njunega ravnanja, zaradi tega pa tožnik njive, katero je imel pred letom 1991 obdelano, ni mogel več obdelovati, zaradi česar mu je v vtoževanem obdobju nastala določena materialna škoda. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati višino nastale škode in da je sam pripomogel k temu, da škode ne bi bilo, oziroma, da bi bila ta manjša, če bi se s svojo mehanizacijo do svoje nepremičnine vozil po občinski cesti. Tožnik je vtoževal izgubo na dohodku in sicer od 1. 6. 2006 dalje do vložitve tožbe, ki jo je ocenil za vsako leto po 800,00 EUR, skupaj 4.000,00 EUR in škodo zaradi spremembe rabe zemljišča za to obdobje po 2.200,00 EUR za vsako leto, skupaj za pet let je 11.000,00 EUR. Ker pa se dejanska raba tožnikove nepremičnine v vtoževanem obdobju ni z ničemer spremenila od rabe, katera je bila ugotovljena s sodbo P 127/2005 in za kar je bila tožniku že prisojena odškodnina, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku škoda zaradi spremenjene rabe ni nastala. Glede zahtevka za vzpostavitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni opredelil višine škode, kar bi po presoji sodišča vendarle lahko storil in vsaj v pavšalnem znesku ocenil višino stroškov za vzpostavitev v prejšnje stanje. Sodišče je zaključilo, da tožnik zahtevka v tej zvezi ni postavil. Glede izgube na dohodku, in sicer od 1. 6. 2006 dalje do vložitve tožbe, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi se tožnik kljub oviram s spretnejšo vožnjo lahko peljal po občinski cesti in je sam opustil skrbnost, da se ni vozil po občinski cesti in obdeloval zemljišča in je s tem, ko je vztrajno zavračal vožnjo po občinski cesti z izgovorom, da tam ne more peljati, kar se je v tem postopku ugotovilo, da ne drži, v celoti vplival na to, da mu je škoda nastala. Toženima strankama je tako uspelo dokazati, da je vsa škoda zaradi izgube na dohodku, ki je tožniku nastala, nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, pri tem pa je kot materialnopravno podlago uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338. ZPP. Po mnenju pritožbe je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in tudi povsem neustrezna. Po mnenju pritožbe je sodišče nesprejemljivo favoriziralo toženi stranki, posledično je zavrnilo pomembne dokazne predloge tožeče stranke in jih je opredelilo kot nepotrebne. Sodišče bi moralo v postopek pritegniti še drugega izvedenca, konkretno tudi izvedenca cestnoprometne stroke. Namesto tega pa napadena sodba ne vsebuje drugega, kot zgolj nepotrebno teoretiziranje. Vse dokazne predloge je tožeča stranka predlagala pravočasno, kljub temu pa jih sodišče prve stopnje ni izvajalo. Tožeča stranka je vložila tožbo ravno iz razloga nezmožnosti uporabe služnosti poti, izključno iz razlogov na strani toženih strank. Tožeča stranka je uveljavljala izgubo na dohodku ter škodo zaradi spremembe rabe zemljišča. Svoj zahtevek je po višini tudi konkretizirala in sicer na dan vložitve tožbe, saj ji ni bilo znano, koliko časa bo prvostopno sodišče potrebovalo, da bo izdalo sodbo. Gre za škodo, ki je nastala tudi tekom sodnega postopka. Tožnik je imel pravico razširiti svoj tožbeni zahtevek. Izvedenec pa ni odgovoril na njegovo vprašanje, da naj oceni tudi škodo, nastalo po dnevu vložitve tožbe. Prav tako ni odgovoril na vprašanje, koliko stroškov bi bilo potrebnih za sanacijo parcele v prvotno stanje. V tem primeru ni šlo za primer informativnega dokaza. Izvedenec bi moral podati izračun razlike vrednosti med travnikom in neplodnim. Dejstvo je, da k škodi, ki sta jo povzročili toženi stranki, tožeča stranka ni z ničemer prispevala. Ob tem mora tožeča stranka poudariti, da je prvostopno sodišče povsem zanemarilo dejstvo, da je bila situacija v naravi ob vložitvi tožbe povsem drugačna, kot pa se je izkazala kasneje, tekom sodnega postopka. Le-ta se je namreč spremenila, izključno iz razloga, ker si je tožeča stranka želela urediti sporno razmerje na miren način. Tako je dne 14.3. 2012 tudi prišlo do poseka drevesa - jablane, ki je močno segala v občinsko pot. Navkljub poseku drevesa jablane, pa je tožeči stranki še vedno s svojo mehanizacijo dejansko onemogočeno uporabljati občinsko pot. Tožeča stranka poudarja, da je vložila tožbo za plačilo ravno iz razloga nezmožnosti uporabe služnostne poti, izključno iz razlogov na strani toženih strank. Sodišče bi tožeči stranki moralo prisoditi tudi nastalo škodo od 1. 6. 2006 dalje, ki je na dan vložitve tožbe po mnenju tožeče stranke predstavljala znesek 15.000,00 EUR. Glede kasnejše, tekom sodnega postopka, ugotovljene škode, pa je imela tožeča stranka možnost in čas ter vso pravico razširiti svoj tožbeni zahtevek najkasneje do konca glavne obravnave. Omenjena pravica je bila tožeči stranki onemogočena in sicer izključno zaradi prvostopnega sodišča, katero je z vztrajnim zavračanjem dokaznih predlogov tožeče stranke, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožeči stranki praktično onemogočilo sodelovati v postopku. Potrebne višine izkazane škode, sodišče torej sploh ni ugotavljalo. Dejstvo je, da k škodi, ki sta jo povzročili toženi strank, tožeča stranka ni z ničemer prispevala. Ob tem mora tožeča stranka poudariti, da je prvostopno sodišče povsem zanemarilo dejstvo, da je bila situacija v naravi ob vložitvi tožbe povsem drugačna, kot pa se je izkazala kasneje, tekom sodnega postopka. Le-ta se je namreč spremenila, izključno iz razloga, ker si je tožeča stranka želela urediti sporno razmerje na miren način. Tožeča stranka je dokazala, da s svojo mehanizacijo ni zmogla poti do svoje parcele, tožeča stranka se je ves čas neuspešno ukvarjala z izterjavo odškodnine, sodišče prve stopnje bi moralo spregledati edino sprejemljivo dejstvo, da če vožnja ni mogoča, pač ni mogoča. Kakršnegakoli soprispevka tožeči stranki z ničemer ni mogoče očitati. Je pa res, da toženi stranki nista storili ničesar, da bi tožeči stranko omogočili dostop do njene parcele, bodisi po služnostni trasi, bodisi kjerkoli drugje. Izvedenec kmetijske stroke se je povsem brez ustrezne usposobljenosti spuščal v vprašanja iz področja izvedenstva cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje bi moralo brez najmanjšega odpora slediti z dne 12. 9. 2007 pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Celju P 127/2005 z dne 4. 10 2006 ter povzeti ugotovitev, da občinska cesta ni sposobna za vožnjo, ker ni bila utrjena. Tožeča stranka pa se ne more pripeljati izključno po občinski poti od svoje hiše, do svoje nepremičnine, saj mora v primeru, če hoče peljati po zadnjem delu občinske ceste, pri tem voziti po zemljišču drugih lastnikov, pri tem pa ni jasno, ali ti drugi lastniki tožniku dovoljujejo vožnjo ali ne. Sodišče bi lahko tudi v celoti povzelo obrazložitev in ugotovitve izvedenca kmetijske stroke J. L. na strani 13 in 14 sodbe P 127/2005. Slednjo bi lahko v celoti povzelo, saj gre za izveden dokaz. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo splošnih življenjskih pravil, niti pravil logičnega mišljenja. Ni izpeljalo ustrezne dokazne ocene, pri čemer je nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju toženih strank bi tožnik lahko obdeloval svoje zemljišče in sicer tako, da bi uporabljal isto občinsko pot, kot jo uporabljajo tudi drugi občani. Tožnik pa s svojim bratrancem I. vseskozi dela na tem, da se občinska trasa ne bi uporabljala, saj je sedaj in to po ogledu kraja dogajanja z izvedencem, nasipal občinsko traso ob svoji hiši v višini 80 cm in tako naredil dobesedno skakalnico, prav tako pa vseskozi njegov bratranec tik ob občinski cesti sadi razno drevje in grmičevje, kar vsekakor vpliva na prevoznost ceste, kar pa je izvedenec B. tudi ugotovil, ob ogledu kraja dogajanja. Tožnik in njegov bratranec delujeta povezano, v smeri zaprtja občinske ceste. Odgovor še navaja, da je dejstvo, da do sedaj v vseh pravnomočno zaključenih sodnih postopkih, na katere se sklicuje tožeča stranka, nihče ni opravil preizkusa prevoznosti občinske ceste in tako je sklicevanje tožnika na izvedensko mnenje Č. in L. brezpredmetno in tako, kot je bilo izpostavljeno s strani tožene stranke ravno zaradi tega razloga nesprejemljivo. Navedbe tožeče stranke v zvezi z mnenjem izvedenca B., pa so po mnenju tožene stranke ne samo neprofesionalne in nesprejemljive, temveč celo žaljive za izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožnik vidi v tem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožeča stranka ni predlagala, da se npr. mnenje izvedenca kmetijske stroke dopolni z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke in ker takšnega dokaznega predloga ni podala, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno imenovati še tega drugega izvedenca. Prav tako tožeča stranka ni predlagala ogleda kraja prevoznosti ceste s strani sodišča. Tožeča stranka je predlagala le ogled že prisojene služnostne trase, za katero pa je trdila, da zaradi ravnanja toženih strank ni prevozna. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je mnenje izvedenca kmetijske stroke, kateri je bil postavljen v tem konkretnem postopku strokovno in prepričljivo in zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca iste stroke, pravilna. Pravilna je tudi odločitev za zavrnitev dokaza z branjem izpovedi prič L. in Č., ki sta bila izvedenca v prejšnjih postopkih, saj je bila v drugih postopkih upoštevna druga trditvena podlaga in obseženo je bilo drugo časovno obdobje.

6. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer najprej za plačilo škode zaradi spremembe rabe zemljišča v vtoževanem obdobju, saj je sodišče na podlagi mnenja izvedenca ocenilo, da se dejanska raba zemljišča zaradi petletnega neobdelovanja parc. št. . k.o. P., od junija 2006 do junija 2011, ni spremenila, glede na to, da je že leta 2006 predstavljala v naravi neplodno, oziroma zaraščaj. Da je bilo zemljišče že leta 2000 v pušči, izhaja tudi iz sodbe P 125/2005. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi se njegova nepremičnina v letih od 2000 dalje, do vložitve tožbe, v čemerkoli spremenila, oziroma celo poslabšala, da bi mu zaradi tega lahko nastala škoda tudi v vtoževanem obdobju zaradi spremenjene rabe. Ker se torej dejanska raba tožnikove nepremičnine v vtoževanem obdobju ni v ničemer spremenila, od rabe, katera je bila ugotovljena s sodbo P 127/2005 in za kar je bila tožniku že prisojena odškodnina, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku škoda zaradi spremenjene rabe ni nastala. Prav tako je neutemeljena pritožba v zvezi z zavrnitvijo plačila stroškov za sanacijo, glede vzpostavitve predmetne nepremičnine v prejšnje stanje. V tej zvezi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dejansko vtožuje škodo, ki mu še sploh ni nastala, saj vzpostavitve v prejšnje stanje še ni izvedel. 311. člen ZPP določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Tožnik pa tudi ni opredelil višine škode in v tej zvezi sploh ni postavil nobenega denarnega zahtevka, na katerega bi bilo sodišče vezano. Prav tako niti v pavšalnem znesku ni ocenil višine stroškov za vzpostavitev v prejšnje stanje. Tožnik tudi ni postavil denarnega zahtevka za škodo, katera naj bi mu nastajala tudi po vložitvi tožbe in sicer od 23. 6. 2011 naprej. Tožbenega zahtevka v tej zvezi tožnik denarno ni postavil, sodišče prve stopnje pa je dolžno odločati v okviru postavljenih zahtevkov tožeče stranke (prvi odstavek 2. člena ZPP).

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre odškodnina za plačilo izgube na dohodku in sicer od 1. 6. 2006 dalje do vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo prvega odstavka 131. člena OZ. Po tej določbi je tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je škoda nastala po krivdi toženih strank. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je občinska cesta dovolj široka tudi v predelu, v ovinku mimo svinjaka O. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanje občinske ceste identično že od leta 2001 dalje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik ravno zato, da bi dokazal, da se v tem delu ne da peljati, manever dodatno otežil z načinom svoje vožnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da če bi tožnik dejansko svoje nepremičnino resnično želel obdelovati, bi napravil vse, da bi to lahko naredil, sploh pa takrat, ko se je občinska cesta uredila. Že takrat je namreč vedel, da po obstoječi situaciji služnostne poti ne more več voziti, kot tudi to, da tudi v bodoče ne bo mogel. Sam tožnik je tudi izpovedal, da je občinska cesta v stanju, kakršnem je danes, že od leta 2001, sam pa ni nikogar opozoril, da tam težko vozi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je vztrajno zavračal vožnjo po občinski cesti, z izgovorom, da tam ne more peljati, kar se je v tem postopku ugotovilo, da ne drži, v celoti vplival na to, da mu je škoda nastala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženima strankama uspelo dokazati, da je vsa škoda zaradi izgube na dohodku, ki je tožniku nastala, nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Zaradi pomanjkanja ugotovitve povzročitve škode, kot enega od elementov za krivdno odgovornost, je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialno pravno pravilno zavrnilo.

8. Iz tožbenih navedb in odgovornih navedb tožene stranke pa izhaja, da je tožnik v celoti opustil vožnjo po služnostni trasi, kot mu je bila sicer prisojena s sodbo, izdano dne 17. 6. 1994, opr. št. P 649/93. Služnost se tudi nikoli ni vknjižila v zemljiško knjigo. V pravdni zadevi P 127/2005 je s sodbo z dne 4. 10. 2006 tožniku bila prisojena odškodnina, vendar je dejansko stanje glede nezmožnosti voženj po služnostni trasi takrat bilo drugačno od sedanjega stanja, katerega je ugotavljalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in samega tožnika ugotovilo, da tožnik po služnostni poti ne more voziti, zaradi tega, ker je ta preozka. Vsi, v postopku zaslišani so enotno izpovedali, da tožnik po služnostni poti ne vozi. Kot izhaja že iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 127/2005 se tožnik po tej poti ne more voziti že od leta 1991 in njegova parcela 553 že od takrat dalje ni več obdelana. Pritožnik je izpovedal v tem postopku, da je svojo nepremičnino nehal obdelovati leta 1990, ko so mu toženci zaprli pot. Tožnik je 22. 2. 1996 s pravnomočno odločbo pridobil služnost na navedenih parcelah, sedaj last drugotožene stranke, vendar pa sta toženi stranki ugovarjali, da četudi, je tožnik služnost pridobil, je potrebno upoštevati, da je ta prenehala zaradi triletnega neizvrševanja. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo izpostavili, da zato, ker je preteklo več kot tri leta, ko tožnik svoje pravice ni izvrševal in to pred vložitvijo tožbe, saj sta se po navedbah tožnika toženi stranki uprli njenemu izvrševanju, je služnost prenehala po samem zakonu, in je torej prišlo do osvoboditve služnosti. Tožena stranka je na te navedbe navedla le to, da služnostna pravica ni ugasnila in da ima brez dvoma interes obdelovati svoje nepremičnine, kar mu je zaradi ravnanj toženih strank onemogočeno. Ker tožnik že več kot tri leta ne uporablja služnostne trase in sta se toženi stranki uprli njenemu izvrševanju (toženi stranki sta služnostno traso tako zožili, da je neprevozna - navedbe toženih strank na list. 16 spisa), je med strankama, glede na nadaljnji potek pravde to postalo nesporno in tožnik teh dejstev ni zanikal, je zato treba te navedbe toženih strank šteti kot neprerekana dejstva in za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Po določbi 1. alineje prvega odstavka 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ ) stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Glede na podano trditveno podlago toženih strank se tako izkaže, da je prišlo do takoimenovane osvoboditve služnosti nepremičnin, last toženih strank, po katerih je tožniku bila prisojena služnost vožnje. Ker pa je prišlo do prenehanja služnosti, tako ni podano protipravno ravnanje toženih strank, saj je do osvoboditve služnosti prišlo že na podlagi samega zakona, zato toženima strankama ni mogoče očitati, da sta tudi v spornem obdobju, kot ga zatrjuje tožnik, ravnali protipravno, s tem, ko sta tožniku preprečili vožnjo s kmetijsko mehanizacijo po služnosti poti in zaradi tega tožnik njive, katero je imel pred letom 1991 obdelano, ni mogel več obdelovati. Glede na obrazloženo tudi ni podan naslednji element, takoimenovane subjektivne odškodninske odgovornosti toženih strank, to je protipravnost ravnanja toženih strank, saj je zaradi neizvrševanja služnosti s strani lastnika gospodujočega zemljišča, to je tožnika in zaradi ravnanja toženih strank, prišlo na podlagi samega zakona do prenehanja služnosti in tako ravnanja toženih strank, ki sta se služnosti voženj tožnika uprli in jih le-ta ni več izvrševal, ni protipravno. Toženi stranki sta tako dokazali, da ni njunega protipravnega ravnanja in zato ni podana njuna odškodninska odgovornost, v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ in je tožbeni zahtevek treba v celoti zavrniti tudi iz tega razloga.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP in 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tudi toženi stranki sami trpita stroške za svoj odgovor na pritožbo, saj v tem odgovoru zgolj ponavljata razloge za odločitev sodišča prve stopnje in v njih še navajata določene navedbe v zvezi s stanjem po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in zato odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).