Jedro

Pritožba ni vloga, za katero bi lahko sodišče samostojnemu podjetniku oprostilo plačila sodne takse, saj ni navedena v čl. 105a/I ZPP. Sodišče prve stopnje zato kako drugače, kot je odločilo, ni ne moglo in ne smelo odločiti, saj po povedanem niti morebitno resnično slabo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke ni (bilo) opravičljiv razlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni ter se potrdita: sodba prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku pod tč. 1 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3, ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16. 2. 2006, opr. št. I Pg 365/2005-20 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke pisno izdelana vsebuje obrazložitev po čl. 324/IV Zakona o pravdnem postopku (ZPP (čl. 496/IV in V ZPP))) izreklo, (1.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 7. 7. 2005, opr. št. Ig 2005/00283 delno vzdrži v tč. 1 in 3 izreka v veljavi za znesek 41.459,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 37.450,00 SIT za čas od dne 19. 10. 2004 dalje do plačila, 3.973,00 SIT za čas od dne 19.11. 2004 dalje do plačila ter 9.325,00 SIT za čas od dne 21. 6. 2005 do dne 8. 7. 2005 in stroške izvršilnega postopka v znesku 12.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa, dne 7. 7. 2005, dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, (2.) da se v tč. 1 cit. sklep o izvršbi razveljavi v tč. 1 izreka za znesek 9.325,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 9. 7. 2005 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne kot neutemeljen, ter (3.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 13.802,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe, dne 16. 2. 2006, dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve zapisalo: “Tožeča stranka v tožbi uveljavlja plačilo terjatve po računu TK storitev v znesku 50.748,00 SIT in sicer po računu št. ... 9.325,00 SIT z rokom plačila 20. 06. 2005, po računu št. ... 3.973,00 SIT z rokom plačila 18. 11. 2004 in po računu št. ... 37.450,00 SIT z rokom plačila 18. 10. 2004. Iz dokazila o plačilu tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka znesek 9.325,00 SIT po računu ... tožeči stranki plačala dne 09. 07. 2005. Vsled tega je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 9.325,00 SIT zavrnilo, tožeči stranki pa je dosodilo plačilo zamudnih obresti za čas od zapadlosti računa to je od 21. 06. 2005 do dne plačila (čl. 378/I OZ (Obligacijskega zakonika)).

Glede terjatve po ostalih dveh računih je tožena stranka zatrjevala, da je zoper tožečo stranko uveljavljala reklamacijo računa, ker da ji tožeča stranka ni posredovala dokaznega materiala kam je bilo klicano iz njenega priključka in koliko dostopov do vstopa priključka ima T. S. Tožena stranka je svoje navedbe dokazovala z dopisi tožeče stranke iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka na njeno reklamacijo odgovorila in jo pozvala, da vloži pisni zahtevek za razčlenjeni račun, v kolikor želi preveriti seznam vseh obračunanih odhodnih klicev. Da bi tožena stranka tak zahtevek vložila, iz predloženih listin ni razvidno. Poleg tega je iz dopisov in ugovornih navedb tožene stranke razvidno, da naj bi nepooblaščene osebe dostopale do njene terminalske opreme. Za tak dostop in možnost uporabe terminalske opreme pa je odgovorna sama tožena stranka in ne operater.

Ne glede na to, pa bi tožena stranka morala svoje ugovore v zvezi s TK storitvami uveljaviti v drugem postopku – to je v upravnem postopku, ker pa je bil, kot to izhaja iz priloženih listin tožene stranke njen ugovor oziroma reklamacija zavrnjena, tožena stranka pa ni nadaljevala upravnega postopka, kot je to določeno v 129. členu Zakona o elektronskih komunikacijah. Ugovor tožene stranke glede plačila po računih št. ... in ... je zato sodišče kot neutemeljen zavrnilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

O stroških pravdnih strank je sodišče odločilo v skladu z določilom čl. 154/2 ZPP, glede na uspeh strank v tej pravdi.” Tožeča stranka se zoper zavrnilni izrek pod tč. 2 sodbe prve stopnje ni pritožila.

Tožena stranka pa z dne 28. 8. 2006 pravočasno vloženo laično pritožbo (s prilogo ...9 izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod tč. 1 in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3 iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi in “... tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne ter sodbo ustrezno spremeni oziroma z sodbo razveljavi dejanja.” V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: “Bistvena kršitev določb pravdnega postopka se je izvedla iz strani sodišča, ker ni izdalo sodbe z obrazložitvijo v zakonskem roku (496. člen ZPP) po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke. Tožena stranka je podala napoved pritožbe dne 22. 03. 2006 na Okrožnem sodišču v Celju, sodbo in sklep pa je sprejela iz tukajšnjega sodišča dne 21. 08. 2006. Zato tudi tožena stranka takšne sodbe ne more upoštevati po zakonu.” “Sodba je tudi datumsko zamaknjena nazaj na dan 16. 02. 2006, saj je bila izdana toženi stranki ob vročitvi 21. 08. 2006. Zmotno in nepopolno se je ugotovilo dejansko stanje, saj je pogodbeno razmerje med dvema pogodbenima strankama striktno določeno v obligacijskem zakoniku RS in po vpogledu v dokazno gradivo sodišče ni temeljito preučilo, zakaj je spor sploh nastal. Na našo zahtevo T. S. d.d. ni hotel izdati izpisa klicanih številk iz naše telefonske številke. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškovnika tožene stranke, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 16. 02. 2006 na tukajšnjem Okrožnem sodišču v Celju. (vpogled na tukajšnji zapisnik) Za dostop nepooblaščenih oseb do terminalske opreme kot navaja sodišče je odgovorna sama tožena stranka in ne operater. Sodišče ni uvidelo, da ima operater T. S. d.d. dostop do priključka na več vstopnih točkah na katerih lahko izvede nepooblaščen dostop in izrabi strankino zaupanje., saj ima do mojega priključka na hiši vsaj 4 vstopne postaje to (hišna omarica, sosedova omarica, razdelilna omarica v vasi, telekomunikacijski priključek v Slov. Konjicah). Sedaj mi pa opredelite, da je kriva sama tožena stranka, saj na sodišču veljajo samo dokazi.” Tožeča stranka v dne 5. 9. 2006 vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo prve stopnje.

Na stroških odgovora na pritožbo tožeča stranka priglaša: “sestava odg. na pritožbo 125 točk”; “poročilo stranki 10 točk”; “poštnina, tiskovine 500 SIT”; “taksa za odg. na pritožbo ... SIT”.

S sklepom z dne 21. 7. 2006, opr. št. I Pg 365/2005-21 pa je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na čl. 168/VI ZPP sklenilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse ne ugodi, in obrazložilo: tožena stranka je v vlogi z dne 18. 3. 2006 prosila za oprostitev plačila (sodne) takse za pritožbo s pojasnilom, da je ni sposobna plačati, ker nima sredstev in bi bilo s plačilom ogroženo njeno poslovanje; njenemu predlogu ni ugodilo, saj je tožena stranka samostojni podjetnik, zanje pa možnosti taksne oprostitve ne daje niti ZPP (čl. 168/VI) niti Zakon o sodnih taksah (ZST).

Tožena stranka z (istega) dne 28. 8. 2006 pravočasno vloženo laično pritožbo v celoti izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov “bistvenih kršitev določb pravdnega postopka” ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in “... ugodi zahtevi za oprostitev sodne takse ter sklep ustrezno spremeni oziroma z sklepom razveljavi dejanja.” V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: “Tožena stranka se s svojo dejavnostjo preživlja zato bi jo sodišče moralo oprostiti plačila sodne takse saj bi s plačilom bilo ogroženo preživljanje sebe in moje družine zato bi nastala škoda.

Splošno premoženjsko stanje stranke pa ni dobro in ne zmore teh stroškov. (168. člen ZPP) Sodišče je navedlo, da zakon ne daje možnosti samostojnemu podjetniku oprostitev sodne takse v pogledalo pa ni, da je samostojni podjetnik in posameznik ena in ista oseba. S tem je bila kršena pravica do enakopravnega sojenja po ustavi Republike Slovenije, ki zagotavlja državljanu, da se lahko brani in mu nobeden ne more braniti te pravice. Sodišče lahko poda na ustavno sodišče RS ustavni spor, če je ugotovilo kršitev zakonodaje. (2. člen, 14. člen, 15. člen, 22. člen, 25. člen ustave RS).” “Sodba ni zakonita in se ne more plačati niti sodna taksa saj se ni izdala v zakonskem roku (496. člen ZPP). Sodišče ni obravnavalo zadevo v celoti kot je bil vložen predlog za oprostitev sodne takse.

Ni pozvalo stranke za dopolnitev predloga. Sodišče je obravnavalo predlog za oprostitev sodne takse po 5 mesecih od vložitve na okrožnem sodišču in sprejema pri stranki, kar je nerazumen rok in zakonsko vprašljiv.” Pritožba zoper sodbo prve stopnje ni utemeljena.

Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (čl. 481/I, tč. 2 ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.086,46 EUR (prvotno: 500.000,00 SIT), je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (čl. 495/I ZPP).

Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme (smeta) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (čl. 458/I ZPP).

Ker se zato takšne sodbe (in sklepa) ne more izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP (relativnih kršitev postopka) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP ter o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Tudi, če bi se res “Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ... izvedla iz strani sodišča, ker ni izdalo sodbe z obrazložitvijo v zakonskem roku (496. člen ZPP) po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke.” (pa jo je, saj čl. 496(/V) ZPP (več) ne določa roka (15 dni od predložitve dokaza o plačilu sodne takse za pritožbo iz čl. 497 ZPP), v katerem mora biti sodba iz čl. 496/IV ZPP pisno izdelana (prim.: odločba Ustavnega sodišča R Slovenije, št. Up-258/03-14, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (čl. 496/II ZPP določa rok 8 dni le za pisno izdelavo sodbe iz čl. 496/I ZPP (in zato mora tudi tožena stranka takšno sodbo “... upoštevati po zakonu.”)))) ter če bi res bila “Sodba ... tudi datumsko zamaknjena nazaj na dan 16. 02. 2006, saj je bila izdana toženi stranki ob vročitvi 21. 08. 2006.” (pa ni, saj je bila (kot sodba iz čl. 496/I ZPP) izdana na glavni obravnavi z dne 16. 2. 2006 in je zato morala (tudi kot sodba iz čl. 496/IV ZPP) biti datirana s tem datumom, ne glede na to, kdaj je bil njen overjeni prepis vročen toženi stranki (dne 21. 8. 2006)), bi bili ti kršitvi prav bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP.

Druge pritožbene navedbe tožene stranke pa so pretežno (samo) izvajanja o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

V dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se po povedanem pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more in ne sme spuščati. Graja dokazne ocene namreč predstavlja očitek zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

S trditvami: “Na našo zahtevo T. S. d.d. ni hotel izdati izpisa klicanih številk iz naše telefonske številke.” ter “Sodišče ni uvidelo, da ima operater T. S. d.d. dostop do priključka na več vstopnih točkah na katerih lahko izvede nepooblaščen dostop in izrabi strankino zaupanje., saj ima do mojega priključka na hiši vsaj 4 vstopne postaje to (hišna omarica, sosedova omarica, razdelilna omarica v vasi, telekomunikacijski priključek v S. K.).”, sicer tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

Toda po čl. 337/I ZPP sme (v postopku v sporih majhne vrednosti) pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oz. predložiti) v vlogah iz čl. 451 in 452 ZPP. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti že v cit. vlogah v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče tudi zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožene stranke ne bi moglo upoštevati.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ob dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka tudi materialno pravo (cit. določbi OZ in Zakona o elektronskih komunikacijah) pravilno uporabljeno.

Sicer pa tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo, oz. jih naj ne bi uporabilo pravilno (čl. 341 ZPP).

Sodišče prve stopnje je končno upoštevalo tudi “... stroškovnik tožene stranke, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 16. 02. 2006 na tukajšnjem Okrožnem sodišču v Celju.” Od priglašenih stroškov: “sodnih taks ... 1 x po 5.700,00 SIT, stroške prihoda v C. iz S. K. in nazaj za 60 km po 62,00 SIT.” (3.720,00 SIT), torej skupaj v znesku 9.420,00 SIT, je toženi stranki odmerilo pravdne stroške glede na njen uspeh v tem gospodarskem sporu (18 % (čl. 154/II ZPP)) v znesku 1.696,00 SIT, nato pa je tako odmerjene pravdne stroške tožene stranke pobotalo s tožeči stranki prav tako glede na njen uspeh v tem gospodarskem sporu (82 %) odmerjenimi pravdnimi stroški v znesku 15.498,00 SIT.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (čl. 350/I ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 in 458/I ZPP).

Tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje ni utemeljena.

Ker po že povedanem cit. sodba prve stopnje ni nezakonita, ker ni časovno obdobje, v katerem je sodišče prve stopnje obravnavalo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, za to taksno obveznost tožene stranke niti pomembno, ker je sodišče prve stopnje nedvomno obravnavalo zadevo “... v celoti kot je bil vložen predlog za oprostitev sodne takse.” in ker, kot bo še navedeno, sodišču prve stopnje ni bilo treba “pozvati” tožene stranke k dopolnitvi njenega predloga, uveljavljena pritožbena razloga nista podana.

Sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (čl. 13/(1) ZST in čl. 168/I-III ZPP).

Ne glede na določbo čl. 13/(1) ZST oz. čl. 168/III ZPP lahko sodišče stranki plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno odplačilo (čl. 13/(2) ZST in čl. 168/IV ZPP).

Sklep o oprostitvi izda sodišče na predlog stranke (čl. 13/(3) ZST in čl. 169/I ZPP).

Toda sodišče lahko oprosti podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravne osebe le plačila taks, in sicer samo za vloge iz čl. 105.a/I ZPP, če ta nima sredstev za plačilo tak- se in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. V tem okviru lahko plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa dovoli obročno plačilo (čl. 168/V ZPP).

Vloge iz čl. 105.a/I ZPP pa so: tožba, nasprotna tožba, predlog za sporazumno razvezo, tožba, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predlog za obnovo postopka, predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za zavarovanje dokazov in predlog za poskus poravnave.

Pritožba tako ni vloga iz čl. 105.a/I ZPP; prav tako pa toženi stranki z ne oprostitvijo plačila sodne takse za pritožbo ni bila postavljena nepremostljiva ovira na poti uresničevanja pravice do sodnega varstva. Zato je tudi ta izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje namreč kako drugače, kot je odločilo, ni ne moglo in ne smelo odločiti, saj po povedanem niti morebitno resnično slabo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke ni (bilo) upravičljiv razlog za oprostitev plačila (oz. za odložitev plačila ali za obročno plačilo) sodne takse za pritožbo.

Zato je bilo treba tudi to pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/tč. 2, 366 in 353 ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka; tožena stranka njihove povrnitve ni zahtevala (čl. 165/I v zv. s čl. 163/I ZPP), njeni pritožbi pa tudi sicer nista bili uspešni (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP), in odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke zoper sodbo prve stopnje v tem gospodarske sporu ni bil potreben (čl. 165/I v zv. s čl. 155/I ZPP).