Jedro

Tožniki in pokojnica so živeli v življenjski skupnosti, ki je bila enaka skupnemu življenju ožjih družinskih članov (prvi odstavek 201. člena ZOR). O teh okolnostih obstoje v sodbah nižjih sodišč potrebne dejanske ugotovitve. Življenjska skupnost bratov in sester je bila torej izenačena z življenjsko skupnostjo ožjih družinskih članov, v katero sicer spadajo zakonec, otroci in starši. Izpodbijana sodba s tem v zvezi ugotavlja, da je smrt, ki je iztrgala eno od članic te skupnosti, povzročila ne le veliko žalost, marveč tudi veliko moralno dezorganizacijo v širšem pomenu. Čim pa je tako, pa je treba višino odškodnine za duševne bolečine bratu in sestrama pokojnice odmeriti v skladu z merili, ki veljajo za prisojo pravične denarne odškodnine ožjim družinskim članom pokojnega. To pravno izhodišče pa je sodišče druge stopnje relativiziralo s starostjo prizadetih, ker se je ob starosti 72 let "pokojnica že bližala naravnemu izteku življenja", tožniki pa so ob njeni smrti bili tudi že stari (65, 79 in 82 let). Navedeno izhodišče s stališča pravne presoje ni v celoti sprejemljivo. Ugotovljena tesna povezanost pokojne s sestrama in bratom je imela zaradi njene smrti posledico ne samo na ekonomskem delovanju njihove družinske skupnosti, temveč tudi - po ugotovitvah sodišča druge stopnje - veliko žalost in moralno dezintegracijo. To pa pomeni, da je bilo sicer uravnoteženo življenje članov skupnosti tudi na čustvenem področju porušeno.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tudi pritožbi toženih strank zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženi stranki morata tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 19.171,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnikom vsakemu po 800.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine, ki jih prestajajo zaradi smrti svoje sestre.

Pritožbama toženih strank pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 600.000,00 SIT za vsakega od tožnikov ter ustrezno spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških. V ostalem je navedeni pritožbi zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, bi mogle kvečjemu prispevati k zvišanju dosojene odškodnine, ne pa k njenemu znižanju. S pokojno sestro so namreč tožniki živeli v družinski skupnosti in v veliki medsebojni navezanosti. Prav pokojna M. L. je bila tvorni član te življenjske skupnosti. Gre za specifično situacijo, ki narekuje posebno obravnavo zadeve. Prav starost tožnikov je tisti element, ki je povzročil zaradi smrti sestre še hujše duševne bolečine.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, tedanji javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Po stališču revizije naj bi v izpodbijani sodbi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato, ker pri sojenju ni bila upoštevana "specifična narava problema", ki je sicer v njenih razlogih ugotovljena. Taka kritika ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je namreč omenjeno specifičnost - dolgotrajno življenjsko skupnost brata in sester, ki so živeli kot družina - upoštevalo v okviru določbe drugega odstavka 201. člena ZOR, vendar pa je višino odškodnine zaradi duševnih bolečin ob sestrini smrti relativiziralo zaradi dejanskih ugotovitev o njihovi visoki starosti. Razlogi izpodbijane sodbe si tako niso v medsebojnem nasprotju.

Vendar pa ima revizija prav, da ob ugotovljeni dejanski podlagi dosojene odškodnine ob sojenju na drugi stopnji ni bilo treba zniževati. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine upoštevalo v pravi meri in z odmero odškodnine v znesku 800.000,00 SIT vsakemu od tožnikov zadostilo določbi 200. člena ZOR o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, predvsem inštitutu njene pravičnosti. Tožniki in pokojnica so živeli v življenjski skupnosti, ki je bila enaka skupnemu življenju ožjih družinskih članov (prvi odstavek 201. člena ZOR). O teh okolnostih obstoje v sodbah nižjih sodišč potrebne dejanske ugotovitve. Življenjska skupnost bratov in sester je bila torej izenačena z življenjsko skupnostjo ožjih družinskih članov, v katero sicer spadajo zakonec, otroci in starši. Izpodbijana sodba s tem v zvezi ugotavlja, da je smrt, ki je iztrgala eno od članic te skupnosti, povzročila ne le veliko žalost, marveč tudi veliko moralno dezorganizacijo v širšem pomenu. Čim pa je tako, pa je treba višino odškodnine za duševne bolečine bratu in sestrama pokojnice odmeriti v skladu z merili, ki veljajo za prisojo pravične denarne odškodnine ožjim družinskim članom pokojnega. To pravno izhodišče pa je sodišče druge stopnje relativiziralo s starostjo prizadetih, ker se je ob starosti 72 let "pokojnica že bližala naravnemu izteku življenja", tožniki pa so ob njeni smrti bili tudi že stari (65, 79 in 82 let). Navedeno izhodišče s stališča pravne presoje ni v celoti sprejemljivo. Ugotovljena tesna povezanost pokojne s sestrama in bratom je imela zaradi njene smrti posledico ne samo na ekonomskem delovanju njihove družinske skupnosti, temveč tudi - po ugotovitvah sodišča druge stopnje - veliko žalost in moralno dezintegracijo. To pa pomeni, da je bilo sicer uravnoteženo življenje članov skupnosti tudi na čustvenem področju porušeno. Visoka starost je po življenjskih izkušnjah dodatni element, ki je doživljanje smrti poglobil, po drugi strani pa bodo tožniki prav zaradi svoje starosti svoje duševno ravnotežje veliko težje vzpostavljali.

Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine, povezane s starostjo prizadetih, upoštevalo v pravih okvirih. Na prvi stopnji dosojena odškodnina je zato primerna in ni razlogov za njeno zniževanje. V tem obsegu je revizijsko sodišče po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je pritožbi toženih strank v celoti zavrnilo kot neutemeljeni. Po povedanem pa revizijsko sodišče ne najde podlage za zvišanje odškodnine preko zneska, dosojenega pri sodišču prve stopnje. Višja odškodnina bi ne dosegla namena iz 200. člena ZOR, niti bi ne bila v skladu z višino odškodnin, ki so bile dosojene v podobnih primerih.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka je s svojo revizijo delno uspela (njen revizijski uspeh je po presoji revizijskega sodišča polovičen), zaradi česar ji morata toženi stranki povrniti polovico njenih revizijskih stroškov, ki v celoti predstavljajo znesek 38.342,00 SIT. Višina tega zneska je odmerjena v skladu z določili odvetniške tarife.