Jedro

Tudi po obrazložitvi sodišča prve stopnje pomeni videosnemanje poseg v pravico do zasebnosti, če do njega pride na javnem kraju, torej tudi v trgovini, kot je bilo v obravnavani zadevi, vendar pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih. Tako je v obravnavanem primeru v koliziji s pravico oškodovanca do zasebne lastnine, ki je prav tako zagotovljena z Ustavo RS. V obravnavanih primerih je video nadzor bil nameščen v trgovinah, nadzorne kamere so bile postavljene s strani gospodarskih družb zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb v trgovinah in obdolženi v takem, javnem prostoru, ni mogel pričakovati zasebnosti. Posnetki nadzornih kamer niso nesorazmerno posegali v njegovo pravico do zasebnosti, v konkretnem primeru pa pravica oškodovanca do zasebne lastnine, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, in njegov interes po učinkoviti zaščiti in varstvo njegovih pravic, pretehta nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Ker so bile nadzorne kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen (zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja), in ker posnetek ni nesorazmerno posegel v obdolženčevo pravico do zasebnosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da posnetki video nadzora ne predstavljajo nedovoljenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 37867/2017 z dne 12. 2. 2018 obdolženega A. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Določilo mu je posamezne kazni eno leto in šest mesecev zapora, eno leto in osem mesecev zapora, pet mesecev zapora in štiri mesece zapora, zatem pa po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, ko mu je bila odvzeta prostost, in sicer od 29. 8. 2017 od 14.10 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obdolženemu naložilo, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, opisanim v 1. točki 2 alineje izreka sodbe; in sicer v znesku 430,00 EUR v štirih mesečnih obrokih po 107,50 EUR v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan povrniti premoženjskopravna zahtevka trgovini TUŠ, Gregorčičeva ulica 29, Maribor v znesku 147,65 EUR in Tomažu Kosaniču v znesku 35,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki glede kaznivih dejanj ropa in poskusa ropa vlaga pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz previdnosti, kot to navaja v pritožbi, pa se pritožuje tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ker je napadeno sodbo glede kaznivih dejanj ropa in poskusa ropa, ki sta opisani v točki 1 prvostopnega izreka, oprlo na dokaz, ki bi moral biti iz sodnega spisa izločen. Z navedenim zagovornik nakazuje obstoj kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je pa izrecno ne navaja.

5. Kršitev je po pritožbi podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe po izločitvi posameznih dokazov iz sodnega spisa, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, in sicer pravice do zasebnosti. Gre za posnetke nadzornih kamer ter dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh neustavno pridobljenih dokazov (izvedensko mnenje z dopolnitvijo in uradni zaznamki o prepoznavi na podlagi fotografij). Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornika za izločitev dokazov je obramba vložila pritožbo, o kateri je odločilo pritožbeno sodišče, ki pa je argumente obrambe zavrnilo s skopo argumentacijo, da se z institutom eksluzije zasleduje namen vzpostavitve enakosti orožij med državo in posameznikom, medtem, ko je v tem primeru video nadzor opravljala gospodarska družba in se mora zato pravica do zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovancev. Zagovornik je mnenja, da je pritožbeno sodišče napačno opravilo tehtanje ustavnih pravic ter ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča navedenih v sodbi I Ips 6269/2015, s katerimi je to začrtalo meje in standarde presoje, ali je določene posnetke video nadzora, ki ga opravi gospodarska družba, dopustno uporabiti v kazenskem postopku, da pri tem ne bi bilo poseženo v posameznikovo ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti. Ker pritožbeno sodišče ni določno odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe zoper sklep, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevano izločitev dokazov, zagovornik ponavlja svoje argumente tudi v pritožbi zoper sodbo, in sicer: 1) ob vhodih v trgovini, v katerih sta se zgodila poskus ropa in ropa, ni ustreznih opozoril na video nadzor; 2) v samih trgovinah pa kamere niso zadosti vidne, da bi se posameznik lahko seznanil, da je poseženo v njegovo pravico do zasebnosti. Obramba se prvenstveno strinja, da je na javnem kraju pravica do zasebnosti relativizirana, vendar pa je bistvena razlika ali posameznik "nadzoruje posege v njegovo zasebnost zgolj s pogledi drugih oseb, ki so mu vidne, ali pa gre za opazovanje, ki se beleži na spominski medij in zanj posameznik sploh ne ve". Slednji podatek se namreč trajno zabeleži. Tudi na javnem kraju lahko posameznik v določenem obsegu pričakuje zasebnost, in sicer, da se ga ne bo brez opozorila in njegove vednosti snemalo. V primeru, ko jasno vidi, da se v določenem prostoru dogajanje snema, lahko opravi izbiro in v tak prostor ne vstopi in tako zavaruje svojo osebnost. Obramba obrazložitev sodišča prve stopnje razume, da je slednje sklepalo, da se posameznik, ki zanika svojo prisotnost na nekem kraju, v zvezi s katerim zatrjuje, da bi morala biti na njem zagotovljena zasebnost, ne more sklicevati na kršitev te ustavne pravice. Tako sklepanje sodišča pa ni sprejemljivo, kajti kakor hitro obdolženec prizna kaznivo dejanje, postane določen ustavno sporno pridobljen dokaz irelevanten. V obravnavanem primeru obdolženi ni mogel opraviti izbire med zasebnostjo in varnostjo, Vrhovno sodišče pa je v že citirani odločbi zapisalo, da to te izbire lahko pride, morajo biti obvestila in kamere jasno vidne. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, ogleda spornih poslovnih prostorov, da bi se prepričalo ali ustrezajo standardom za presojo, ali je bilo z videonadzornim snemanjem poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti. Ker so sami posnetki dokaz, ki je v neskladju z ustavno pravico do zasebnosti, so tudi vsi dokazi, pridobljeni na njihovi podlagi, nedopustni po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa.

6. Zagovornik nima prav. Argumente, ki jih navaja v pritožbi zoper prvostopno sodbo, je zagovornik navajal tudi v predlogu za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku dne 22. 12. 2017 in katerega je sodišče prve stopnje s sklepom II K 37867/2017 z dne 17. 1. 2018 zavrnilo. V obrazložitvi sklepa (točka 8) je zapisalo, da je Ustavno sodišče RS opredelilo zasebnost kot celoto ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega1, in ko je v nadaljevanju zapisalo, da gre za poseg v zasebnost samo takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam2. Po obrazložitvi sodišča prve stopnje navedeno pomeni, da Ustava ščiti posameznike, ki v določenem trenutku v določenem prostoru upravičeno pričakujejo svojo zasebnost. Gre za t.i. koncept pričakovane zasebnosti3, kar pomeni, da bo zasebnost, tako v prostorskem kot v funkcionalnem pogledu, varovana takrat oziroma dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in v kolikor bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tudi po obrazložitvi sodišča prve stopnje pomeni videosnemanje poseg v pravico do zasebnosti, če do njega pride na javnem kraju, torej tudi v trgovini, kot je bilo v obravnavani zadevi, vendar pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih. Tako je v obravnavanem primeru v koliziji s pravico oškodovanca do zasebne lastnine, ki je prav tako zagotovljena z Ustavo RS. V obravnavanih primerih je video nadzor bil nameščen v trgovinah, nadzorne kamere so bile postavljene s strani gospodarskih družb zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb v trgovinah in obdolženi v takem, javnem prostoru, ni mogel pričakovati zasebnosti. Posnetki nadzornih kamer niso nesorazmerno posegali v njegovo pravico do zasebnosti, v konkretnem primeru pa pravica oškodovanca do zasebne lastnine, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, in njegov interes po učinkoviti zaščiti in varstvo njegovih pravic, pretehta nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Ker so bile nadzorne kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen (zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja), in ker posnetek ni nesorazmerno posegel v obdolženčevo pravico do zasebnosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da posnetki video nadzora ne predstavljajo nedovoljenih dokazov. Navedeno po stališču prvostopnega sodišča velja tudi v primeru, ko nadzorne kamere v trgovinah morda ne bi bile zadosti vidne oziroma zanje ne bi bilo ustrezno vidnih opozoril, ker obdolženčevo pričakovanje zasebnosti v obravnavanem primeru ne bi bilo upravičljivo. V kolikor bi bilo izvajanje video nadzora v trgovinah pomanjkljivo oziroma v neskladju z določili Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da pride do trka dveh ustavnih pravic, pri čemer je samo dalo prednost varstvu pravice oškodovancev do njihove zasebne lastnine. Drugačno sklepanje bi bilo nelogično, neživljenjsko, saj bi to pomenilo, da bi v času izvrševanja kaznivega dejanja varstvo obdolženčeve pravice do zasebnosti pretehtalo nad varstvom oškodovancev do njihove zasebne lastnine. Tudi v pritožbi zatrjevana morebitna kršitev ZVOP-1, premalo vidne nadzorne kamere in odsotnost obvestil o njihovi nameščenosti, je po stališču prvostopnega sodišča lahko podlaga za prekrškovni postopek, nima pa vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, ker je vrednostna ocena, ali se posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni sodišča, ki odloča v konkretnem postopku.

7. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sklepa prvostopnega sodišča v celoti soglaša. To je izrazilo že v sklepu, s katerim je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornika zoper navedeni prvostopni sklep.4 V njem je pritožbeno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje glede zakonitosti dokaza pridobitve posnetkov nadzornih kamer z ustrezno argumentacijo opravilo test sorazmernosti o koliziji obdolženčeve pravice do zasebnosti in pravice do zasebne lastnine oškodovanca. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavne pravice obdolženca, samo po sebi ne vzpostavlja zaključka, da je potrebno tak dokaz izločiti iz spisa. Poudarilo je, da institut ekskluzije dokazov ščiti obdolženca predvsem pred neutemeljenimi posegi represivnih organov države v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku in je namenjen vzpostavitvi enakosti orožij, v obravnavani zadevi pa je video nadzor opravljala gospodarska družba oziroma zasebnik. Zato je zaključilo, da se mora varstvo obdolženčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovancev, ker obdolženec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti glede na zgoraj navedene okoliščine.

8. Zagovornik v pritožbi, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6269/2015, povzema le del jedra navedene odločbe (drugi odstavek str. 4 pritožbe). Zanemari namreč prvi del jedra, ki glasi: "Posnetki video nadzornih kamer so dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, t.j. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Ob takih izhodiščih in ugotovljenih dejstvih v predmetni zadevi, se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dalo prednost pravicam oškodovancev." V pritožbi izpuščen del jedra navedene odločbe Vrhovnega sodišča zavrača pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornik ponovno skuša prepričati, da gre pri posnetkih nadzornih kamer, nameščenih v trgovinah, v katerih je obdolženi izvršil kaznivi dejanji ropa in poskusa ropa, za nedovoljen dokaz ter pritrjuje razlogom sklepov prvostopenjskega in višjega sodišča, s katerimi je bil predlog zagovornika za izločitev dokazov neutemeljen. Ob vsem navedenem pa zagovornik prezre, da je izvedenec G. K. na glavni obravnavi dne 7. 2. 2018 (l. št. 495) poudaril, da so vsi kraji, kjer so bila izvršena obravnavana kazniva dejanja, ustrezno označeni z nalepkami, da so objekti pod video nadzorom, kot to zahteva zakon in so v skladu s Pravilnikom.

9. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena graja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ogleda spornih poslovnih prostorov, da bi se prepričalo, ali ustrezajo standardom pomembnih za presojo, ali je bilo z videonadzornim snemanjem poseženo v ustavno pravico do zasebnosti. V zvezi s tem zagovornik ne uveljavlja nobene od kršitev določb kazenskega postopka, zato je ta pritožbena izvajanja razumeti kot obrazložitev pritožbe, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar pa bo odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

10. Po obrazloženem ni podana v pritožbi zagovornika smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni podlage za zaključek, da se sodba sodišča prve stopnje v napadenem delu opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi kakega nedovoljenega dokaza. Odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti in ustavnosti pridobljenih posnetkov video nadzornih kamer je povsem skladna z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS5, ki je odločilo v podobnem primeru in na katero se sklicuje pritožba, vendar jo napačno tolmači, kot je to že bilo obrazloženo.

11. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pri kaznivih dejanjih poskusa ropa in ropa, opisanih v točki 1 prvostopnega krivdnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji in da je zanju tudi krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja:

12. Zagovornik pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja uvodoma z opozorilom o neprimerni uporabi dokaza, in sicer poročila o preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave Maribor, SKP, ki se nanaša na ogled videoposnetkov in njihovo primerjavo z zbranimi obvestili od kasnejših prič. Navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na naveden dokaz, ker je potrebna zgolj vidna zaznava, s katero sodišče samo razpolaga, razen tega pa je sodišče samo zaslišalo priče in ni potrebe po sklicevanju na policijsko poročilo. Sodišče bi namreč samo moralo avtonomno primerjati posnetke in jih presojati v luči drugih dokazov ter samo neposredno ugotavljati dejansko stanje z načelom neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Ker se je zanašalo zgolj na pisno poročilo policije in samo teh dokazov ni presojalo, je nepopolno in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje.

13. Z navedenimi stališči pritožbe ni mogoče soglašati. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obdolženi storil kaznivi dejanji, ki ju je v zagovoru zanikal, oprlo na izpovedbo priče M. B. in na videoposnetke trgovine M. B. z dne 21. 4. 2017, pri čemer obdolženi na izpovedbo priče ni imel pripomb in na izpovedbo priče I. C. ter na videoposnetke trgovine M.z dne 21. 4. 2017, glede katerih obdolženi prav tako ni imel pripomb. Nadalje jih je oprlo na izvid in mnenje izvedenca mag. G. K. in dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 28. 9. 2017, kakor tudi na mnenje, ki ga je izvedenec podal na glavnih obravnavah 7. 2. 2018 in 12. 2. 2018. Izvedenec je opravil primerjavo storilca na fotografijah, posnetih iz videoposnetka nadzornih kamer v obeh navedenih trgovinah, kakor tudi iz stavbe S.Ž. na Kurilniški ulici, M. in prišel do zaključka, da gre pri vseh posnetkih za isto osebo ter da ta oseba ustreza obdolžencu ter take svoje zaključke obširno in tehtno obrazložil. Sodišče prve stopnje je njegovo mnenje v celoti povzelo v razlogih napadene sodbe (str. 6, 7 in 8 obrazložitve). Samo je tudi opravilo pregled posnetkov nadzornih kamer, res pa je, da je svoje dejanske ugotovitve oprlo tudi na poročilo v preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave Maribor (l. št. 16), kot to navaja pritožba, vendar z navedenim ni kršilo načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi, saj je naveden dokaz izvedlo ter ga ocenilo tako kot vse druge dokaze, ki so bili izvedeni na glavnih obravnavah. Postopalo je torej povsem skladno z določbo 355. člena ZKP, po kateri sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče prve stopnje je to storilo, kar je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, v kateri navaja, kateri dokazi so bili izvedeni na glavni obravnavi (str. 4 in 5), kakšna je vsebina navedenih dokazov in kako presoja njihovo vrednost glede ugotavljanja dejstev ali je obdolženi storil kaznivo dejanje ali ne. O vsem navedenem ima sodba obširne in določne razloge in je zato pritožbena graja zagovornika neutemeljena.

14. Pritožbeno navajanje, da obramba ob vpogledu v posnetke videonadzornih kamer ne prepozna obdolženega, in da tudi iz izpovedb prič B. in C. ni mogoče izpeljati ničesar toliko oprijemljivega, da bi lahko onkraj razumnega dvoma pripisali kazniva dejanja obdolženemu S., ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Izvid in mnenje izvedenca mag. G. K., ki ga sodišče prve stopnje povzema v razlogih napadene sodbe, namreč ne dopuščata nikakršnega dvoma o tem, da je na posnetkih videonadzornih kamer, ki prikazujejo storilca obeh v pritožbi obravnavanih kaznivih dejanj, obdolženec. Na osnovi primerjave biometričnih značilnosti obdolženca in posnetega storilca, ki ga je zabeležila nadzorna kamera S.Ž. na Kurilniški ulici v M., kakor tudi posnetkov nadzornih kamer v trgovinah M. in M., kakor tudi na podlagi primerjave konstitucije storilca s konstitucijo obdolženca, posameznih telesnih značilnosti in drže (dotikanje piercinga v desnem ušesu, uporaba desnice kot dominantne roke, primerjava višine, kakor tudi oblačil storilca in obdolženca), je izvedenec prišel do zaključka, da je na posnetku obdolženec, tak svoj zaključek pa je izvedenec podrobno in strokovno argumentirano pojasnil, vsled česar sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v pravilnost njegovih ugotovitev. Izvedenec je ugotovil tudi, da je storilec v vseh treh primerih posnetkov videonadzornih kamer bil obut v športne copate z enako dolžino in širino, kot so bili športni copati zaseženi obdolženemu, sodišče prve stopnje pa je tehtno zavrnilo zagovor obdolženca, da so bili zaseženi copati last njegovega brata, in da ta nosi copate št. 38 ali 39, saj je na podlagi zapisnika o zasegu predmetov ugotovilo, da so bili obdolžencu zaseženi copati modre barve z belim podplatom in napisom Adidas, št. 8 (41 1/3), torej taki, ki ustrezajo posnetkom storilca in ugotovitvam izvedenca v zvezi z njihovo izmero. Izvedenec je povsem utemeljeno opravil primerjavo storilca s posnetkov nadzornih kamer z obdolžencem in ne 1:N, kot bi moral to po pritožbi in z navedeno metodo dela ni tehtal dokazov in jih presojal, kot to napačno tolmači pritožba. Naloga izvedenca je namreč bila, da prav s primerjavo storilca, posnetega z nadzornimi kamerami, ter obdolženca, ki je bil utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja, ugotovi, ali gre za identično osebo in nobenega razloga ni, da bi storilca s posnetkov primerjal s populacijo moških oseb s takšnimi telesnimi merami, kot jih je imel storilec. Okoliščina, da ima podobne telesne mere kot obdolženec še veliko število ljudi, namreč z ničemer ne zavrača ugotovitev izvedenca, ki na podlagi vrste v izvedenskem mnenju izpostavljenih meritev in primerjav ugotavlja, da je na posnetkih nadzornih kamer posnet obdolženec. Zato so vsi pomisleki zagovornika, ki jih s tem v zvezi izraža v pritožbi, neutemeljeni.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe izpovedbi prič M. B. in I. C. ocenjevalo predvsem z vidika opisa okoliščin, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni in samega načina izvršitve kaznivega dejanja, ne pa z vidika prepoznave obdolženca s strani prič, saj ga slednji zaradi tega, ker je storilec bil zakrit s kapo in obrazno ruto, nista mogli prepoznati. Okoliščine, da je M. B. izpovedala, da je imel ropar nek celjski ali ljubljanski naglas, kar poudarja pritožba in kar po pritožbi obdolženca izključuje kot storilca, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo kot take, ki bi povzročila dvom v to, da je kaznivo dejanje, kateremu je bila M. B. priča, storil obdolženi, saj je ugotovilo, da je bila priča zaradi ropa zelo razburjena, da je to dejanje pri njej pustilo posledice, saj je jemala pomirjevala, pa tudi na glavni obravnavi je jokala, pa je zato kot življenjsko izkustveno sprejemljivo ocenilo, da se priča točnega naglasa roparja ne spomni, zlasti še glede na število izrečenih besed storilca, ko je dejal "daj denar, daj denar". Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo zagovor obdolženca, v katerem je zatrjeval, da si je dal vstavit piercing v uho šele v času trajanja pripora, kar naj bi povzročilo dvom v mnenje izvedenca, v katerem je navajal, da se je storilec na posnetkih z značilno kretnjo roke dotikal ušesa, v katerem je imel piercing, pritožba pa s tem v zvezi ne navaja ničesar novega, temveč zgolj ponavlja zagovor obdolženca, tudi pritožbena izvajanja, da bi navedena okoliščina morala predstavljati vsaj tisti razumni dvom, ki bi moral biti bolj izražen v sodbi, niso utemeljena.

16. Ker pritožbeno sodišče torej soglaša s sodiščem prve stopnje, da je razpolagalo z dovolj trdnimi in jasnimi dokazi, s katerimi je obdolžencu dokazana storitev kaznivih dejanj poskusa ropa in ropa, in ker pritožba v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost tega dela prvostopnega krivdnega izreka, je zagovornikova pritožba podana zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

17. Odločbo o kazenskih sankcijah zagovornik graja z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejanske okoliščine kaznivega dejanja, predvsem to, kako je rop potekal in kakšna je bila protipravno pridobljena premoženjska korist. Obdolženec je namreč pridobil zelo nizko premoženjsko korist, sam način ropa pa ni bil takšen, da bi se izkazalo hujše nasilje. Šlo je zgolj za grožnjo z repliko pištole, ki pa očitno ni bila prav zelo prepričljiva, če je ena od prič brezkompromisno, kljub tej okoliščini, tekla za storilcem. Ta ni uporabil kakšnega fizičnega nasilja, udarca, strela iz pištole v podkrepitev grožnje, pa tudi ne grabljenja za oblačila trgovk in podobnega, kar bi mero nasilja povečevalo. Gotovo je bil dogodek za trgovki stresen, nekih globljih in dolgotrajnejših psihičnih posledic pa ni povzročil. Ko je sodišče upoštevalo predkaznovanost obdolženca, pa je prezrlo, da je šlo za tatvine z manjšimi izpleni in ne za neke večje kriminalne podvige, kakor tudi ne za neko nasilno kriminalno dejavnost. Zato bi sodišče lahko kazen odmerilo z uporabo zakonskega minimuma, če že posebnih olajševalnih okoliščin ne bi našlo. Izplen obdolženega, ki je drugi dve dejanji priznal, je zelo majhen, zgolj nekaj 10,00 EUR in večmesečne zaporne kazni za ta dejanja res znatno presegajo primerno kazensko sankcijo.

18. Pritožba tudi glede tega nima prav. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju teže kaznivih dejanj, stopnje obdolženčeve krivde, okoliščin, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnosti obdolženca in njegovega prejšnjega življenja, obdolžencu za storjena kazniva dejanja določilo primerne posamezne kazni zapora in v skladu s pravili o steku izreklo ustrezno enotno kazen zapora. Pri njihovi odmeri je kot olajševalno upoštevalo, da je dve kaznivi dejanji priznal, eno od kaznivih dejanj pa je ostalo pri poskusu. Kot obteževalno pa je pravilno štelo, da je že bil kaznovan, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter da v obravnavani zadevi ni šlo zgolj za enkraten dogodek, temveč je obdolženi z izvršitvijo štirih kaznivih dejanj pokazal znatno mero odločnosti in vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj. Čeprav tega, kar navaja pritožba, ni posebej vrednotilo, pa je vendarle iz višine določenih kazni in izrečene enotne kazni sklepati, da je vse te okoliščine sodišče prve stopnje presojalo v okviru presoje teže storjenih kaznivih dejanj, ki jo je kot pomembno okoliščino za izbiro in odmero kazenskih sankcij navedlo v obrazložitvi sodbe (str. 12). Obdolženi je specialni povratnik, saj je že bil obsojen za kazniva dejanja ropa, pa tudi za vrsto kaznivih dejanj velikih tatvin in tatvin, kar vse izhaja iz podatkov kazenske evidence (l. št. 90), pa zato pritožbenim izvajanjem, s katerimi zagovornik skuša minimalizirati navedeno obteževalno okoliščino, ni mogoče pritrditi. Priča M. B. je v svoji izpovedbi opisala posledice, ki jih je kaznivo dejanje obdolženca pustilo pri njej in te niso nikakor neznatne, kot to skuša prikazati pritožba, kar je razvidno tudi iz njenega pričanja na glavni obravnavi dne 24. 1. 2018. Iz navedenih razlogov je pritožba zagovornika, vložena zoper odločbo o kazenskih sankcijah, neutemeljena.

19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člena 391 ZKP).

20. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega, po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, pa je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

1 Odločba Up-3294/94 z dne 13. 4. 1995 2 Odločba Up-60/00 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 259/2001, sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 19961/2010, odločba Ustavnega sodišča Up št. 472/02 4 Sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 37867/2017 z dne 1. 2. 2018 5 I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017