Jedro

Tožnik je ob vložitvi tožbe uveljavljal plačilo razlike v plači s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Če tekom postopka ne bi specificiral tožbenega zahtevka, bi sodišče lahko odločilo tudi samo o pravici do razlike v plači, kar bi predstavljalo ugotovitev o pravni podlagi tožbenega zahtevka in s tem vmesno sodbo, na podlagi katere bi tožnik, če tožena stranka razlike ne bi plačala ali ta ne bi bila ustrezna, lahko z novo tožbo uveljavljal še višino razlike.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za čas od 1.6.1993 do 1.6.1995 v skupnem znesku 3.731.040,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odmerjene stroške postopka, v osmih dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja, ker je tožnik tožbeni zahtevek postavil šele na obravnavi 3.5.2000. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje od leta 1993 do 1995, postavljen pa je šele leta 2000, bi sodišče moralo ugotoviti zastaranje. Tožena stranka tudi ne soglaša s tem, da je nižje sodišče pri odločitvi sledilo sodbi VSRS VIII Ips 118/2004. Tudi če je bila razporeditev nezakonita, bi zaradi načela pravnega varstva sodišče moralo upoštevati podpisano pogodbo o zaposlitvi, saj jo je tožnik podpisal, ne da bi ga kdo silil v podpis. Ker je bila plača določena s to pogodbo, je vsaka odločitev, ki je v nasprotju s pogodbo, nepravilna in pomeni kršitev temeljnih pravnih norm in celo ustavnih kategorij. Poseganje v take pogodbe pomeni arbitrarnost, ki ni v skladu s temeljnimi načeli pravne države. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka revizijskega ugovora bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni vsebinsko ustrezno obrazložila, tako da ni jasno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi tožena stranka uveljavljala, tako da je sodišče zavzelo stališče samo glede sklepčnosti tožbe v zvezi z ugovorom zastaranja. Glede same sklepčnosti tožbe, ki jo tožena stranka poveže z zastaranjem, je treba pojasniti, da je tožnik že leta 1993, ob vložitvi tožbe uveljavljal plačilo razlike v plači s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zato o zastaranju ne more biti govora (z vložitvijo tožbe pride do pretrganja zastaranja - 388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78), saj bi sodišče v primeru, če tožnik v letu 2000 ne bi specificiral tožbenega zahtevka, lahko odločilo tudi samo o pravici do razlike v plači, kar bi lahko predstavljalo ugotovitev o pravni podlagi in bi lahko o tem delu zahtevka pomenilo vmesno sodbo, na podlagi katere bi tožnik, če tožena stranka razlike ne bi plačala ali ta ne bi bila ustrezna, lahko z novo tožbo uveljavljal še višino razlike. Ker pa je tožnik v letu 2000 svoj zahtevek tudi številčno opredelil, nova tožba seveda ni potrebna. Zato ni mogoče ugotoviti, da tožba ni primerna za obravnavo, niti ni mogoče govoriti o zastaranju, saj je bila pravica do razlike v plači zaradi nezakonite razporeditve, ki lahko predstavlja tudi povsem samostojen tožbeni zahtevek, pravočasno uveljavljena na sodišču. Glede tega, kaj pomeni, če v tožbenem zahtevku plačilo razlike plače ni opredeljeno tudi po višini, je VSRS že zavzelo stališče na primer v sodbi in sklepu VIII Ips 235/2002 z dne 10.6.2003 ali VIII Ips 266/2002 z dne 22.4.2003. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti) v zvezi z obveznostjo tožene stranke, da tožniku plača zahtevano razliko v plači. Pravno varstvo, na katerega se sklicuje revizija, pomeni mnogo več, kot le spoštovanje pogodbene obveznosti. Pravno varstvo predvsem zahteva, da ima vsaka pogodba dopustno podlago, kar je treba ugotavljati še pred ugotavljanjem, ali stranki sklenjeno pogodbo spoštujeta. Prav ugotovitev, da pri sklenitvi pogodbe obstaja podlaga in da je ta dopustna (51. člen ZOR), da osnovo za odločitev, ali je neka pogodba veljavna ali ne. V obravnavanem primeru, ko je že sama tožena stranka navedla, da je razporeditev, ki naj bi bila osnova za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, nezakonita, gre za primer, v katerem sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki pri toženi stranki sploh ni obstajalo. To pomeni, da za tako pogodbo o zaposlitvi sploh ni bilo pravne podlage. Če gre za nezakonito razporeditev s sklepom in nato še z nezakonito pogodbo, to pomeni, da je ostala v veljavi - glede plače oziroma obveznosti tožene stranke iz delovnega razmerja - stara pogodba o zaposlitvi. Posledica tega pa je, kar sta povsem pravilno in v skladu s sklepom VSRS VIII Ips 118/2004 z dne 7.12.2004 zaključili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zahtevano razliko v plači za ves čas nezakonite razporeditve. To zato, ker je tožnik v tem času prejemal plačo za neobstoječe delovno mesto, tako da tudi veljavne podlage za to, kar mu je bilo izplačevano, ni bilo.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.