29. 2. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marka Drobeža, Ljubljana, in družbe Lamark, d. o. o., Ljubljana, ki ju zastopata Odvetniška pisarna Ščernjavič, d. o. o., Domžale, in mag. Žiga Razdrih, odvetnik v Ljubljani, na seji 29. februarja 2024

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 102/23) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnika izpodbijata v izreku tega sklepa navedeno določbo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zatrjujeta, da je v neskladju z 2., 14., 33., 49. in 74. členom Ustave. Navajata, da gre za diskriminacijski pogoj 70 let, s katerim se omejuje upraviteljem v postopkih zaradi insolventnosti dodeljevanje novih zadev. Svoj pravni interes utemeljujeta z dejstvom, da je prvi pobudnik upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti, ki te naloge opravlja prek druge pobudnice družbe Lamark.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Pogoj 70 let za dodeljevanje zadev v postopkih zaradi insolventnosti je pogoj, ki se neposredno nanaša le na prvega pobudnika. Druga pobudnica ni naslovnica te pravne norme. Okoliščina, da prvi pobudnik opravlja pristojnosti in naloge upravitelja prek druge pobudnice (drugi odstavek 117. člena ZFPPIPP), dejstva, da druga pobudnica ni naslovnica pravne norme, ne more spremeniti. Druga pobudnica ni upraviteljica v postopkih zaradi insolventnosti, zato se izpodbijana določba v temelju ne nanaša nanjo.[1] Zato druga pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP in je Ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo.

4.ZFPPIPP v oddelku 3.6 ureja položaj upravitelja kot organa postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (97. člen ZFPPIPP). Sistemsko gledano ZFPPIPP vse vpise in izbrise iz seznama upraviteljev ureja na način, da mora minister, pristojen za pravosodje, izdati upravno odločbo, zoper katero je možno sodno varstvo v upravnem sporu. To velja tako za izdajo in odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja dovoljenja (108. in 109. člen ZFPPIPP) kot tudi za začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah (112. člen ZFPPIPP). Drugače je v obravnavanem primeru, saj ZFPPIPP izrecno ne predvideva izdaje odločbe, čeprav ima izpodbijani ukrep za posledico, da se pobudniku trajno, ne le začasno, ne dodeljujejo nove zadeve. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, je upravičeno v obsegu, potrebnem za opravljanje nadzora iz prvega odstavka 106. člena ZFPPIPP, neposredno dostopati in pridobivati podatke iz centralnega registra prebivalstva in poslovnega registra ter podatke, ki jih vodijo drugi upravljavci osebnih podatkov, ter pregledati sodni spis zadeve, v kateri je imenovan upravitelj (drugi odstavek 106. člena ZFPPIPP). Ko dobi podatek, da je upravitelj dopolnil 70 let, mora ugotoviti, da je nastopila okoliščina iz izpodbijane zakonske določbe, torej išče in ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje, kar je značilnost ugotovitvene (deklaratorne) upravne odločbe.[2] Tudi odločitev o tem, da se nove zadeve ne morejo več dodeljevati, ker je upravitelj dopolnil 70 let, torej pomeni odločanje o upraviteljevih pravicah, ki sodi na področje upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP, ki se uporablja tudi v primeru odločanja ministrstva, pristojnega za pravosodje po ZFPPIPP, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP). Torej gre za oblastno odločanje oblastnega organa o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, kar pa je skladno z načeli pravne države (2. člen Ustave) in ob spoštovanju 22. člena Ustave do enakega varstva pravic v postopkih mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta.[3] Zato bi minister, pristojen za pravosodje, moral ob ustavnoskladni razlagi določb ZFPPIPP o upraviteljevi dopolnitvi 70 let in prenehanju dodeljevanja novih zadev odločiti z upravno odločbo, čeprav ZFPPIPP izdaje upravne odločbe ne določa. Navedeno še dodatno potrjuje ureditev, po kateri ZFPPIPP že za začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah določa, da mora minister, pristojen za pravosodje, izdati odločbo (112. člen ZFPPIPP), zato mora to tem bolj (a fortiori) veljati za obravnavani primer, ki ima za posledico trajno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah.[4]

5.Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da izpodbijana določba ne učinkuje neposredno, ker mora pristojni organ o prenehanju dodeljevanja novih zadev zaradi upraviteljeve dopolnitve 70 let odločiti z upravno odločbo. Če izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, prvi pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče tudi njegovo pobudo zavrglo.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Kogovšek Šalamon in sodnik Čeferin. Sodnica Kogovšek Šalamon je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-20/18 z dne 6. 6. 2018, 8. točka obrazložitve, in št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 7. točka obrazložitve, ter odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-66/20 z dne 6. 4. 2023 (Uradni list RS, št. 46/23), 15. točka obrazložitve.

[2]Glej E. Kerševan, V. Androjna, Ustavno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 310.

[3]Prim. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012 (Uradni list RS, št. 55/12), 4. točka obrazložitve, št. U-I-399/22 z dne 9. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 166/22), 6. točka obrazložitve, in št. U-I-188/23 z dne 19. 10. 2023 (Uradni list RS, št. 112/23), 4. točka obrazložitve.

[4]Arg. a minori ad maius.

13. 3. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. U-I-233/23 Z DNE 29. 2. 2024

Pomembnost vsebinske presoje očitka diskriminacije zaradi starosti

1.Sklep temelji na predpostavki, da mora Ministrstvo za pravosodje izdati odločbo o tem, da stečajnemu upravitelju po dopolnitvi starosti 70 let ni več dopustno dodeljevati novih zadev. Iz podatkov, pridobljenih v postopku, jasno izhaja, da Ministrstvo takih odločb ne izdaja, prav tako pa obveznost izdaje odločbe izrecno ne izhaja iz izpodbijane 1. točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju[1] oziroma iz katere koli druge določbe izpodbijanega predpisa. Ker naj bi bila ob dopolnitvi starosti 70 let izdana upravna odločba, zakonska določba ne učinkuje neposredno, pač pa naj bi pobudnik določbo pred Ustavnim sodiščem lahko izpodbijal po uporabi vseh razpoložljivih pravnih sredstev. Zato je Ustavno sodišče pobudo s sklepom zavrglo.

2.Sklepa nisem podprla, saj menim, da je negotovo, ali bo Ministrstvo za pravosodje brez izrecnega zakonskega določila pričelo izdajati odločbe v primerih, ko bodo stečajni upravitelji dopolnili 70 let starosti. Sedaj, ko je Ustavno sodišče odločilo, da bi pristojno ministrstvo odločbe moralo izdati, ga odločba Ustavnega sodišča k temu nedvomno in izrecno zavezuje. Sama sem (morda neutemeljeno) predvidela situacijo, ko pritožnik odločbe kljub jasnemu napotku Ustavnega sodišča ne bo prejel in torej pravnih sredstev ne bo mogel uporabiti, posledično pa mu bo tudi pot do ustavnosodne presoje zaprta.[2]

3.Ta posledica pa ni nepomembna – pritožnik namreč zatrjuje diskriminacijo zaradi starosti, očitek pa je upošteven z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave. Vsebinsko sicer ni mogoče napovedati, kako bi se iztekla ustavna presoja izpodbijanega predpisa, saj je to odvisno od kakovosti trditvene podlage iz navedb pritožnika, ugotovitve, ali obstaja prima facie domneva diskriminacije, analize obrazložitve izpodbijanih členov ter od vsebine odgovora zakonodajalca in Vlade. Slednja bi morda utemeljeno zavrnila očitke diskriminacije zaradi starosti, če bi v obrambo zakonske ureditve prepričljivo pojasnila, katere cilje ureditev zasleduje ter ali in zakaj so ti cilji legitimni, ter če bi pojasnila, na kakšen način je ureditev skladna z načelom sorazmernosti. Tovrstne vsebinske odločitve Ustavnega sodišča torej nikakor ni mogoče prejudicirati, saj je odvisna od različnih dejavnikov, pomembno pa je, da se dvome o zakonski ureditvi, kadar ta določa starostne omejitve za opravljanje določenega poklica, z vsebinsko odločitvijo razreši. To je pomembno z vidika 21. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[3] in z vidika sekundarnega prava Evropske unije, konkretno Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.[4]

Ta prepoveduje diskriminacijo zaradi starosti na področju zaposlovanja in dela, vsebuje pa tudi izjeme in pogoje, ki določajo, kdaj je neenaka obravnava zaradi starosti dopustna. Glede na navedeno sklepa o zavrženju nisem mogla podpreti.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon Sodnica

[1]Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 178/21 – popr. in 103/23 – ZFPPIPP.

[2]Lahko bi se odločil za vložitev tožbe zaradi molka organa na Upravno sodišče, vendar ni mogoče zagotoviti, da bi v odsotnosti izrecne zakonske podlage o tem, da mora biti odločba izdana, s tožbo uspel.

[3]UL C 326, 26. 10. 2012, str. 391–407.

[4]UL L 303, 2. 12. 2000, str. 16–22.