Jedro

V skladu s 163. členom ZPIZ-1 pridobljene pravice na podlagi invalidnosti trajajo dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določene s tem zakonom.

Tožniku (invalidu III. kategorije) ni bila samo priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 1. 1. 2011 dalje, temveč je tožena stranka tožniku tudi priznala pravico do nadomestila za invalidnost in tako realizirala samo dajatev iz priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto. S tem je odpadla pravna podlaga, da bi se tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi priznane pravice do nadomestila plače za čas čakanja od 23. 10. 2006 dalje, in je tako tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011, saj mu je z 28. 1. 2011 dalje toženka priznala pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 in št. ... z dne 9. 3. 2011 nezakoniti in se odpravita, da je tožnik tudi po 27. 1. 2011 še nadalje upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, nadalje, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2011 in št. ... z dne 10. 3. 2011 ter da je toženka o višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu dolžna odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo in da povrne tožniku stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je pri njemu ugotovljena invalidnost v letu 2001 ostala nespremenjena, saj so omejitve po odločbi z dne 7. 1. 2011 identične omejitvam, kot so tožniku bile priznane že z odločbo z dne 27. 12. 2001, razen da so se dodale omejitve, da lahko tožnik opravlja deloma stoječe, deloma sedeče delo. Navedene omejitve ne predstavljajo poslabšanja invalidnosti niti nastanka nove invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka ker ni izvedelo s strani tožnika predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in dokaza s postavitvijo izvedencev ustreznih medicinskih strok, saj bi le-ti lahko podali oceno o tem, ali novo izvedensko mnenje invalidske komisije toženke in posledično nova odločba, temeljita na identično ugotovljenem dejanskem stanju, kot to izhaja iz odločbe invalidske komisije toženke iz leta 2001 in bi se tako potrdilo stališče, da pri tožniku ni prišlo niti do nastanka nove invalidnosti niti do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Bil pa je tudi kršen namen zakona, saj je bilo tožniku najprej z novo odločbo navidezno priznanih celo več pravic, nato pa so mu bile te pravice z naknadno priznano posebno odločbo o odmeri nadomestila za invalidnosti po ZPIZ-1 dejansko odvzete pod pretvezo poslabšanja invalidnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti na tiste na katere se sklicuje tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 9. 3. 2011, s katero je bilo odločeno, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela, prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 192,91 EUR na mesec od 28. 1. 2011. Sodišče je presojalo tudi dokončno odločbo toženke št. ... z dne 1. 6. 2011,s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območno enoto Ravne na Koroškem št. I-7019477 z dne 9. 3. 2011. S slednjo je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011 ter odločilo, da se izplačani zneski nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po 27. 1. 2011 poračunajo in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je bil z odločbo Območne enote A. z dne 27. 12. 2001 uvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe z dnem 24. 9. 2000 in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, s polnim delovnim časom od 14. 11. 2001 dalje. Tožniku je 29. 3. 2003 prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja podjetja v katerem je bil zaposlen, v roku se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti. Po prenehanju izplačevanja le-tega je s strani tožene stranke pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja in sicer od 23. 10. 2006 dalje, kar je razvidno iz odločbe Območne enote A. z dne 24. 11. 2006. V postopku za uveljavljanje pravic iz naslova invalidnosti, začetem na podlagi predloga osebne zdravnice tožnika dne 4. 11. 2010, je bila tožniku z odločbo z dne 7. 1. 2011 kot invalidu III. kategorije invalidnosti, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, od 1. 1. 2011 dalje. Istočasno je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil in je ta postala dokončna in tudi pravnomočna. Navedena odločba je bila izdana na podlagi ugotovitev IK prve stopnje z dne 22. 12. 2010, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ter da so zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja potrebne dodatne omejitve, ki jih je podal ortoped dne 28. 1. 2010, to je deloma stoječe deloma sedeče delo. Pri tožniku je bilo tako pravnomočno ugotovljeno, da je prišlo do poslabšanja stanja v okviru iste kategorije invalidnosti.

Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se ga v zvezi z novo nastalo invalidnostjo in trditvijo, da pri njemu ni prišlo do nove invalidnosti, zasliši oziroma, da se v zvezi s tem pridobi izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke. O tem, da je pri tožniku prišlo do nove, spremenjene invalidnosti v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije in, da so mu bile priznane dodatne omejitve, ki se nanašajo na njegovo ortopedsko stanje in sicer da lahko opravlja delo, poleg že priznanih omejitev, tako da bo to deloma stoječe in deloma stoječe delo, je že pravnomočno ugotovljeno dejstvo, ki ni bilo predmet presoje zakonitosti in pravilnosti pred sodiščem prve stopnje in je bilo tako glede zdravstvenega stanja tožnika in njegove nove invalidnosti že pravnomočno odločeno.

Tožena stranka je tožniku na podlagi novo priznane in ugotovljene invalidnosti ter priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom izdala odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Tožniku je bila z odločbo z dne 10. 3. 2011 priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 28. 1. 2011 dalje. V posledici navedenega je toženka z odločbo z dne 9. 3. 2011 tudi odločila o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011, ko je odločba o priznanju pravice do premestitve postala dokončna in pravnomočna.

Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navaja, da po določbi 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pravice na podlagi invalidnosti trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 163. členom ZPIZ-1 pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določene s tem zakonom.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožniku ni bila samo priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 1. 1. 2011 dalje, temveč je tožena stranka tožniku tudi priznala pravico do nadomestila za invalidnost in tako realizirala samo dajatev iz priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto. S tem je tudi odpadla pravna podlaga, da bi se tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi priznane pravice do nadomestila plače za čas čakanja od 23. 10. 2006 dalje, in je tako tožena stranka z odločbo z dne 9. 3. 2011 oziroma z dokončno odločbo z dne 1. 6. 2011 pravilno odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011, saj mu je z 28. 1. 2011 dalje toženka priznala pravico do nadomestila za invalidnost. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovljene nove invalidnosti so neutemeljene glede na pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2011, s katero je bila pri tožniku ugotovljena nova invalidnost. Tudi v pritožbi tožnik ponavlja navedbe glede katerih je sodišče prve stopnje že zavzelo pravilno stališče, da so pripombe glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede stanja invalidnosti, neutemeljene za predmetni postopek. Pri tožniku ne gre zgolj za neko navidezno stanje nove invalidnosti temveč za poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, res da vse v okviru že priznane III. kategorije. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da tudi priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije invalidnosti pomeni poslabšanje invalidnosti, ki je pogoj za pridobitev pravic na podlagi ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri tožniku ni prišlo do nobene spremembe invalidnosti, niti do spremembe delovnih omejitev, saj je to protispisno, upoštevajoč pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2011. Tožniku je bilo na podlagi invalidnosti III. kategorije priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev na podlagi določb bivšega ZPIZ/92. Na podlagi 397. člena ZPIZ-1 so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (invalidi II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po prejšnjih predpisih, tudi po uveljavitvi določb ZPIZ-1 obdržali te pravice v nespremenjenem obsegu. Pravice po določbah ZPIZ-1 pa so lahko pridobili le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. V danem primeru gre ravno za tako situacijo, ko je bilo pri tožniku v novem postopku z dokončno odločbo z dne 7. 1. 2011 ugotovljeno poslabšanje njegove invalidnosti III. kategorije (dodatne omejitve pri delu). Tako so bili v smislu določb 397. člena ZPIZ-1 izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic tožnika na podlagi invalidnosti po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru nastanka sprememb v stanju invalidnosti, zaradi kateri se določena pravica spremeni ali preneha, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Iz odločbe toženke z dne 7. 1. 2011 izhaja, daje do sprememb v tožnikovi invalidnosti prišlo v mesecu decembru 2010, tako da gredo tožniku pravice na podlagi spremenjene invalidnosti od 1. 1. 2011 dalje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da krije tožnik sam stroške pritožbe.