Jedro

Udeleženec bi brez takojšnjega zdravljenja najhuje ogrožal svoje zdravje, življenje in dolgoročno prognozo s tem, ker je ob osnovni bolezni, paranoidni shizofreniji, brez zdravljenja pričakovati, da se bo bolezen hitro poglabljala, kronificirala, kar vodi v rezidualno obliko shizofrenije. Zato kasneje, kljub morebitno pridobljeni kritičnosti, bolezen tudi ob primernih zdravilih ni več dostopna zdravljenju in pacienti kljub zdravilom ne dosegajo več pravih remisij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeleženca zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike, najdlje do 13. 2. 2023. 2. Proti navedenemu sklepu se je pritožil udeleženec in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je udeleženec ogrožal svoje življenje ali življenje drugih in glede vprašanja presoje realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje se je pri presoji naslonilo na mnenje izvedenke. Le-ta pa se je v svojem mnenju v pretežnem delu naslonila na mnenje matere udeleženca, ki je opisovala, da naj bi udeleženec postal jezen, ko mu je rekla, da bi bilo dobro, da bi šel k psihiatru. Že iz samega mnenja izvedenke izhaja, da je bil udeleženec ob pregledu miren in umirjen. Izvedenka je sicer zapisala, da se je udeleženec zelo trudil prikazati v boljši luči, vendar pa pooblaščenka meni, da je udeleženec le razumsko in logično odgovarjal na vprašanja, ki so mu bila zastavljena s strani sodišča, izvedenke in pooblaščenke. Povedal je, da se svoje bolezni zaveda in da se je z njo navadil živeti, saj ga bo spremljala celo življenje. Zanikal je avtoagresivno vedenje (pri čemer na njegovem telesu ni bilo opaziti sledov rezanja; da se je udeleženec rezal, je zatrjevala njegova mati), kot tudi jemanje kokaina. Glede hitre vožnje pa je priznal, da je vozil hitro v Nemčiji, kjer je to dejansko dovoljeno. Udeleženec sicer res odklanja jemanje terapije za svojo bolezen, vendar pa po drugi strani vseeno priznava, da potrebuje tablete za pomiritev, kar na nek način kaže, da do terapije le ni tako odklonilen. Nenazadnje na to, da na nek način dejansko obvladuje svoje bolezen, kaže tudi okoliščina, da je bil nazadnje hospitaliziran leta 2016. Izvedenka je navedla tudi, da udeleženec živi od socialne podpore in da očitno ne more zadovoljivo funkcionirati. Ta zaključek nima podlage v spisu. Udeleženec je sicer res na vprašanje svoje pooblaščenke povedal, da prejema socialno pomoč, a je hkrati navedel, da se preživlja tudi z drugimi deli, mizarstvom in da je po poklicu informatik. Če bi prejemal samo socialno podporo, se verjetno ne bi mogel kar odpeljati na Nizozemsko. Pooblaščenka zato izpodbija oceno izvedenke, da je udeleženec do svojega stanja popolnoma nekritičen. Ta ugotovitev ne drži, saj se zaveda svoje bolezni. Prav tako se zaveda, da ga bo spremljala celo življenje. Edino, česar zaenkrat ne sprejema, je zdravljenje z močnimi antipsihotičnimi zdravili, kar pa še ne pomeni, da do svojega stanja ni kritičen, da nima realitetne kontrole ali da s svojimi ravnanji ogroža sebe oziroma druge. Četudi je v Nemčiji vozil zelo hitro, kar je priznal, ni vozil izven dovoljenih predpisov, za vožnjo ni dobil nobene kazni, zato je ugotovitev sodišča, da je pridržani ogrožal svoje življenje z nevarno vožnjo, zmotna in protispisna. Hitra vožnja ni enako nevarna vožnja. Namen zadržanja pod posebnim nadzorom proti volji je v tem, da se prepreči nastanek škode, to je ogrožanje lastnega življenja ali življenja drugih, če oseba ni sposobna obvladovati svojega ravnanja. V konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, in sicer iz mnenja izhaja, da je potrebno zadržanje zato, da se izpelje diagnostika in uvede antipsihotična terapija. Namen zadržanja ni izpeljava diagnostike, temveč morajo biti za to podani drugi zakonski pogoji, ki pa v konkretnem primeru niso bili pravilno ugotovljeni, zato udeleženec po svoji pooblaščenki predlaga, da se v pritožbenem postopku zadržano osebo ponovno zasliši, ob prisotnosti izvedenca psihiatra, saj navedba izvedenke, da bi brez tega še naprej hudo ogrožal svoje zdravje in življenje, ne vzdrži presoje. Udeleženec se zaveda svoje bolezni, pripravljen se je podvreči zdravljenju izven posebnega nadzora, kar je zaupal tudi svoji pooblaščenki, zato je ugotovitev sodišča, da potrebo po zdravljenju radikalno odklanja, zmotna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je vse v prejšnjem odstavku navedene kriterije povsem pravilno presodilo. Pri ugotavljanju pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr se je oprlo na mnenje izvedenke. Ta je mnenje podala na naroku (list. št. 8), po pregledu zdravstvene dokumentacije in pogovoru z udeležencem, na naroku prisotna pooblaščenka, ki udeleženca zastopa po uradni dolžnosti, pa na mnenje ni imela pripomb niti dodatnih vprašanj za izvedenko. Mnenje izvedenke je poglobljeno in skrbno utemeljeno, zato ne drži pritožbena navedba, da naj bi se izvedenka naslonila le na mnenje matere udeleženca. Izvedenka je ocenila, da je pod vplivom bolezenske simptomatike vedenje udeleženca nepredvidljivo, kot tudi sposobnost obvladovanja svojih ravnanj. Na vzpodbude iz okolja, zlasti s strani mame, odreagira burno, s heteroagresivnimi in avtoagresivnimi grožnjami in se ne zmore obvladati. Do svojega stanja je popolnoma nekritičen. Ugotovila je tudi, da se udeleženec pod vplivom bolezenskih vsebin, nanašalno paranoidnih in tudi veličavskih blodenj, počuti nerazumljen in postane ob tem jezav, ima avtoagresivna razmišljanja in grozi s samomorom, pa tudi heteroagresivna razmišljanja v zvezi z drugimi, zlasti mamo. Drži sicer, kot navaja udeleženec v pritožbi, da hitra vožnja (v okoliščinah, ko je dovoljena), sama po sebi še ne pomeni ogrožanja svojega in tujega življenja. Vendar pa je izvedenka prepričljivo pojasnila, da ravnanje, ko se je udeleženec kar nenadoma odločil in šel za 48 ur na Nizozemsko ter pri tem vozil tudi po 240 km/h, kaže na nerazumljivo in nepredvidljivo obnašanje pod vplivom bolezenskih vsebin, zlasti pa je tako hitra vožnja ob bolezensko spremenjenem psihičnem stanju, ko je pozornost in koncentracija pričakovano oslabljena, življenjsko nevarna. Pomembna je tudi ugotovitev izvedenke, zlasti ob upoštevanju starosti udeleženca (27 let), da bi udeleženec brez takojšnjega zdravljenja najhuje ogrožal svoje zdravje, življenje in dolgoročno prognozo s tem, ker je ob osnovni bolezni, paranoidni shizofreniji, brez zdravljenja pričakovati, da se bo bolezen hitro poglabljala, kronificirala, kar vodi v rezidualno obliko shizofrenije. Zato kasneje, kljub morebitno pridobljeni kritičnosti, bolezen tudi ob primernih zdravilih ni več dostopna zdravljenju in pacienti kljub zdravilom ne dosegajo več pravih remisij. Izvedenka je še navedla, da je sedaj še čas, da bi udeleženec ob ustreznem zdravljenju dosegel potrebno kritičnost do bolezni in do nujnosti predpisane terapije tudi po odpustu. Brez tega pa se bo bolezen z gotovostjo kronificirala, kar vodi v invalidiziranje osebe in dolgoročno zelo slabo prognozo. Ob tako prepričljivih pojasnilih izvedenskega mnenja ter drugih izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno izključilo, da udeleženec ogroža svoje zdravje in življenje, kot tudi zdravje in življenje drugih (1. točka prvega odstavka 39. člena ZDZdr), kljub temu, da je sam na naroku izpovedal, da nima nobenih težav in zanikal oziroma minimiziral avtoagresivno vedenje. Teh ugotovitev ne more omajati pritožbena navedba, da udeleženec s tem, ko priznava, da potrebuje tablete za pomiritev, na nek način kaže, da do terapije le ni tako odklonilen. Tudi dejstvo, da je bil udeleženec nazadnje hospitaliziran leta 2016, ne izpodbije ugotovitev o njegovem sedanjem ogrožanju lastnega in tujega zdravja in življenja. Ker izvedensko mnenje svojih strokovnih zaključkov ne temelji (le) na podatku, da udeleženec živi od socialne podpore, saj navedeno informacijo skupaj z ostalimi opisi poda le v smislu ilustracije, da je udeleženec že sedaj socialno umaknjen, je neutemeljena pritožbena navedba o napačnem zaključku sodišča, da udeleženec ne more zadovoljivo funkcionirati, ki da nima podlage v spisu. Iz mnenja izvedenke izhaja, da je potrebno zadržanje udeleženca zato, da se izpelje diagnostika in uvede antipsihotična terapija. Ni pa navedeno samo sebi namen, kot je razumeti iz pritožbenih navedb. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje treh tednov, da antipsihotična terapija doseže vsaj tolikšen učinek, da bodo blodnje in veličavske vsebine občutka vplivanja ter občutka ogroženosti začele vsaj izzvenevati. S tem bo udeleženec lahko dosegel vsaj tolikšno kritičnost do svoje bolezni in potrebe po zdravljenju, da bo potem sposoben sodelovanja pri drugih milejših oblikah pomoči. Brez uvedbe antipsihotične terapije pa bi udeleženec še naprej hudo ogrožal svoje zdravje in življenje.

6. Višje sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da udeleženec do svojega stanja ni kritičen. Udeleženec je zaslišan res izpovedal, da se zaveda svoje bolezni ter dejstva, da ga bo spremljala celo življenje. Vendar pa iz izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja, da gre pri udeležencu za hudo psihično bolezen, paranoidno shizofrenijo, ki se je zadnje čase, po opustitvi zdravil v domačem okolju in po občasnem poseganju po marihuani, spet poslabšala do te mere, da je pod vplivom patološko spremenjenega razmišljanja, paralogičnosti in blodenj njegova presoja realnosti hudo motena. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjena tudi 2. alineja iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, da je torej ogrožanje udeleženca posledica njegove duševne motnje, zaradi katere ima trenutno hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje udeleženec tako ne more uspeti s predlogom, da se ga ponovno zasliši. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju višjega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, torej pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.