Jedro

Sodišče je ob izpolnjenih zakonskih pogojih v postopku neprave obnove dolžno izreči enotno kazen tudi, če po stališču obsojenca to nasprotuje njegovim interesom.

Izrek

Zahteva obsojenega V.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je na podlagi 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ob upoštevanju treh pravnomočnih sodb, s katerimi so bile obsojenemu izrečene kazni: 6 let zapora (sodba Okrožnega sodišča v Krškem z dne 14.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.2005) 3 mesece zapora (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 11.8.2005) ter enotna kazen 10 mesecev zapora (sodba Okrajnega sodišča v Krškem z dne 28.1.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.11.2005) po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrekel enotno kazen 7 let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve 407. člena ZKP, 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 47. členom KZ ter 22. člena Ustave RS (Ustava) in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane. Navaja, da obsojeni napačno interpretira komentar Zakona o kazenskem postopku, na katerega se sklicuje, da je izrek enotne kazni skladno z določbami 47. in 48. člena KZ obvezen in da zato ne more biti od volje ali soglasja obsojenca odvisno ali pristaja na izrek enotne kazni ali ne. Neprava obnova kazenskega postopka pa je tudi sama po sebi obsojencu v korist, saj pri združevanju več zapornih kazni enotna kazen nikoli ne doseže seštevka.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenemu, ki se je o njem tudi izjavil. Vztraja pri navedbah zahteve, da je bilo z izrekom enotne kazni kršeno načelo pravičnosti, ker ni bilo odločeno v njegovo korist. Ocenjuje, da je dvoumna razlaga višjega sodišča, da je bila storjena kršitev zakona, da pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnika sodišče pri izreku enotne kazni v nepravi obnovi postopka naj ne bi upoštevalo, da se kazen lahko spremeni samo v korist obsojenca in da je sam tej spremembi nasprotoval, ker naj bi bila v njegovo škodo, saj je prestajal 6 letno zaporno kazen, po prestajanju te kazni pa bi nastopilo zastaranje ostalih dveh kazni (10 mesecev in 3 mesece), ki sta bili upoštevani pri izreku enotne kazni. V navedenem vidi zatrjevane kršitve zakona in Ustave.

Institut takoimenovane neprave obnove postopka (407. člen ZKP) je med drugim namenjen odpravi pomanjkljivosti oziroma napak v pravnomočni sodbi, storjenih pri izreku enotne kazni (1. točka citirane določbe). V primeru steka kaznivih dejanj, za katera se obdolžencu hkrati sodi (47. člen KZ), je sodišče, ko določi kazni za posamezna kazniva dejanja, dolžno izreči na podlagi pravil za odmero kazni v steku tudi enotno kazen. Pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku pa mora sodišče uporabiti tudi takrat, ko istega storilca (obsojenca) sodi za dvoje ali več kaznivih dejanj, ki so bila storjena še prej, preden je bila kazen iz prejšnje obsodbe prestana (48. člen KZ). Pravila o odmeri enotne kazni torej sodišče mora upoštevati tako pri sočasnem, kot tudi pri zaporednih sojenjih istemu storilcu za več kaznivih dejanj, sicer stori kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo škodo v smislu 5. točke 372. člena ZKP, kot pravilno poudarja tudi pritožbeno sodišče. Pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je odprava omenjenih pomanjkljivosti pri odmeri enotne kazni sama po sebi lahko le v korist obsojenca. Pravilo asperacije za odmero kazni v steku, ko je za posamezna kazniva dejanja določena zaporna kazen (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) namreč določa omejitev, da enotna kazen ne sme doseči vsote vseh posameznih kazni zapora. V nasprotnem primeru bi moral obsojenec v celoti prestati posamezne enotne kazni. Ta določba je bila v konkretnem primeru pravilno uporabljena.

Pravno zgrešeno je vložnikovo stališče, da je bila z nepravo obnovo postopka kazen spremenjena v njegovo škodo, ker bi po prestani šestletni zaporni kazni izvršitev kazni za ostali dve kaznivi dejanji zastarala. Sodišče bi kršilo kazenski zakon v obsojenčevo škodo, če bi pri izreku enotne kazni upoštevalo kazni iz posameznih pravnomočnih sodb, katerih izvršitev je že zastarala. Obravnavani primer pa ni takšen.

Po petem odstavku 407. člena ZKP sodišče izda novo sodbo na seji senata na predlog državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo ali obsojenca po zaslišanju nasprotne stranke. Če sodišče ugotovi, da je predlog utemeljen, kršitev zakona v škodo obsojenca mora odpraviti, ne glede na stališče obsojenca oziroma ali ta soglaša s spremembo sodbe ali ji nasprotuje. Višje sodišče je upoštevalo, da sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo petega odstavka 407. člena ZKP ni bilo seznanjeno z obsojenčev odgovorom oziroma odklonilnim stališčem do predloga državnega tožilca za spremembo kazni (ker je bil odgovor pomotoma poslan državnemu tožilstvu, ne pa sodišču). Pri tem je pravilno ugotovilo, da gre zgolj za nebistveno kršitev postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V takšni obrazložitvi Vrhovno sodišče ne vidi v zahtevi zatrjevane nelogičnosti in kontradiktornosti.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot izhaja iz podatkov spisa.