Jedro

Pogodbena določba, da tožnica ne bo dovolila v svojem stanovanju (s pogodbo o razdružitvi pridobljenem realnem delu hiše) stalne naselitve nobenemu moškemu, nedopustno posega v njene s 35. členom URS zagotovljene pravice zasebnosti, in je zato nična.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi tožničini pritožbi sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se ugotovi ničnost 7. člena pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank s 24. 3. 1998. V ostalem se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi in revizijski stopnji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja, ki sta jo 24. 3. 1998 sklenili pravdni stranki kot razvezana zakonca.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo njenemu stališču o protiustavnosti pogodbene določbe o prepovedi tožnici, da bi njen del nepremičnine uporabljal drug moški, vendar je napačno presodilo, da to ne vpliva na ostali del pogodbe. Pogodbena določba o omejitvi proste uporabe dela nepremičnine po tožničinem mnenju nikakor ne more biti obrobna, ampak dejansko potrjuje njene navedbe, da pogodbe ni podpisala prostovoljno in da gre za ničen pravni posel po 47. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnica se ponovno sklicuje na 103. člen ZOR in 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem ima solastnik pravico uporabljati stvar sorazmerno svojemu delu in z njim prosto razpolagati brez soglasja drugih solastnikov. Tožnica opisuje celotno stanovanjsko površino hiše in prizidka, od česar ji kljub vpisu lastninske pravice do 1/2 v zemljiški knjigi po sporni pogodbi pripada le 90 m2. Ker pogodba o razdružitvi solastnega premoženja ni pravna podlaga za odvzem lastninske pravice in ker je v direktnem nasprotju z ZTLR in določbami o načinu delitve stvari, se je tožnica sklicevala na njeno ničnost. Zakon ščiti interese solastnikov, zato bi moralo tudi sodišče po uradni dolžnosti paziti na interese tožnice. Toženec je po tej pogodbi pridobil bistveno več od svojega solastninskega deleža. V tem je bistvo ničnosti sporne pogodbe, ki nasprotuje materialnopravnim predpisom, moralnim in ustavnim načelom, in sicer 33. členu in 69. členu Ustave Republike Slovenije (URS), smiselno tudi 67. členu URS.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Obe sodišči sta ugotovili, da sta tožnica in toženec kot razvezana zakonca 24. 3. 1998 sklenila pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja, v kateri sta kot predmet razdružitve opredelili skupno premično premoženje in nepremičnino, za katero je bila v zemljiški knjigi že vpisana njuna solastninska pravica vsakega do 1/2. V pogodbi sta natančno opredelila način razdružitve nepremičnega premoženja, za premično pa sta navedla, da sta si ga v naravi že razdelila. V 7. členu pogodbe sta še določila, da se tožnica napram tožencu zavezuje, da s prevzemom pritličja in kleti v izključno last in posest v svojem stanovanju ne bo dovolila stalne naselitve nobenemu moškemu. Pogodbo je sestavil odvetnik, obe pravdni stranki pa sta svoja podpisa overili pri notarju. Že pred tem je tožnica vložila predlog za razdružitev tega premoženja, za katerega sta sodišči ugotovili, da je bila v njem predlagana delitev enaka, kot je bila nato dogovorjena v pogodbi. Tožnica je tudi že plačala predujem za izvedenca, zaradi sklenjene pogodbe pa je potem svoj predlog v nepravdnem postopku umaknila. Kasneje je vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev sporne pogodbe zaradi napak volje, vendar je sodišče to tožbo zavrglo zaradi zamude prekluzivnega roka za izpodbijanje pogodbe. Nato je tožnica vložila sedaj obravnavano tožbo za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe in jo utemeljevala z razlogi tako za izpodbojnost kot za ničnost. 7. Sodišče prve stopnje je ob zavrnitvi tožbenega zahtevka v razlogih sodbe razložilo razliko med ničnostnimi in izpodbojnostnimi razlogi ter poudarilo, da tožnica ne more s praktično enakimi razlogi kot v prejšnji pravdi uveljavljati tudi ničnost pogodbe. Kljub temu je dokazno ocenilo, da tožnica pogodbe ni sklenila pod prisilo, omenjeni 7. člen pogodbe pa je opredelilo kot sicer neobičajeno, vendar dopustno pogodbeno določbo. Pojasnilo je še, da bi tožnica zatrjevano čezmerno prikrajšanje lahko uveljavljala kot razlog za razveljavitev pogodbe, vendar je prekluzivni rok za tako tožbo tudi že potekel. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje zavrnilne sodbe pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Le glede 7. člena pogodbe je navedlo, da zakon dopušča omejitev lastninske pravice le v točno določenih primerih, med katerimi pa takega razloga ni najti. Zato ta določba nima pravnih učinkov in tožnica ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za njeno izpodbijanje. Je tudi povsem obrobnega značaja, saj ne predstavlja katerega od bistvenih elementov pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica utemeljeno opozarja na vprašanje, kaj pomeni 7. člen pogodbe s 24. 3. 1998 o razdružitvi solastnega premoženja pravdnih strank. Z njim se je tožnica napram tožencu zavezala, da ne bo dovolila v svojem stanovanju (torej s pogodbo o razdružitvi pridobljenem realnem delu hiše) stalne nastanitve nobenemu moškemu. Njeno sklicevanje na ničnost cele pogodbe zaradi nasprotovanja ustavnim načelom in morali zajema tudi to pogodbeno določbo. Čeprav so njene revizijske navedbe zelo splošne, med njimi le omenja 33. člen in smiselno 67. člen URS, poleg tega pa mora sodišče (ob obstoječi trditveni podlagi) na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Ničnost pogodbe zaradi razlogov iz prvega odstavka 103. člena ZOR je skrajna sankcija, kar jasno izhaja iz navedene zakonske določbe. Določena je le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pravilo o skrajnosti sankcije ničnosti je izpeljano že v prvem odstavku 105. člena ZOR, po katerem zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

9. Revizijsko sodišče se je zato najprej ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti 7. člena pogodbe. V tem delu je utemeljeno tožničino sklicevanje na 33. in 67. člen URS. Ustava zagotavlja jamstvo lastnine prav v navedenih določbah, ki sta neločljivo povezani in delujeta kot celota. Prva zagotavlja pravico do zasebne lastnine, druga pa opredeljuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Samo stanovanje uživa varstvo tudi po 35. členu URS v okviru varstva pravic zasebnosti. Ustavno sodišče RS je že v več odločbah opredelilo ustavne pravice do zasebnosti kot "bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialni pogoj zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistveni del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti" (Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 382). Tudi zato je nedotakljivost stanovanja v 36. členu URS posebej opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu varstva človekove zasebnosti. Prepoved posega v nedotakljivost stanovanja se ne nanaša samo na državne organe, ampak tudi na vsako fizično osebo.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da 7. člen sporne pogodbe, po katerem naj tožnica ne bi smela dovoliti stalne naselitve v stanovanju nobenemu moškemu, pomeni nedopusten poseg v njene s 35. členom URS zagotovljene pravice zasebnosti. Zato je ta pogodbena določba nična. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da nima pravnega učinka, ni pa tej ugotovitvi ustrezno odločilo, ker je zmotno ocenilo, da je sporna določba le obrobnega značaja in še navedlo, da tožnica za njeno izpodbijanje ne izkazuje pravnega interesa. Že sama narava ugotovljene kršitve ne kaže na manjši pomen obravnavane pogodbene določbe, s tudi sicer neobrazloženim razlogom o pomanjkanju pravnega interesa pa se revizijsko sodišče ne strinja, saj bi na primer toženec utegnil prav zaradi kršitve te pogodbene določbe zahtevati, da tožnica stanovanje izprazni (primerjaj podatek na redni št. 27a spisa o sporu, v katerem toženec od tožnice terja izpraznitev nepremičnine in plačilo uporabnine).

11. Glede na prvi odstavek 105. člena ZOR revizijsko sodišče ugotavlja, da ne more biti dvoma, da lahko pogodba o razdružitvi premoženja pravdnih strank obstane brez sporne pogodbene določbe. Nobena od pravnih strank ni izrecno zatrjevala, da naj bi bil ta člen pogodbeni pogoj ali odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sploh sklenjena. Glede na v času sklepanja pogodbe še odprt nepravdni postopek zaradi razdružitve istega premoženja bi bila taka trditev tudi nelogična. Pravdni stranki sta obe skladno navedli le, da je do zapisa sporne določbe prišlo na toženčevo zahtevo, pri čemer toženec ne v svojih navedbah ne v izpovedi ni pojasnil razloga svoje zahteve. Še več, v odgovoru na tožbo je izrecno navedel, da ga noče pojasniti, je pa med drugim navedel tudi, da je s sklenitvijo pogodbe želel omogočiti, da dobijo vsi otroci streho nad glavo. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da so podani razlogi za delno ničnost pogodbe, torej za ničnost njenega 7. člena.

12. V ostalem delu je tožničina revizija neutemeljena, saj za druge pogodbene določbe ni razlogov za njihovo ničnost. Glede tožničinega vztrajanja, da je bila prisiljena skleniti sporno pogodbo, revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč in ponovno pojasnjuje, da je prisila ali grožnja pri sklenitvi pogodbe le izpodbojni (60. člen ZOR), ne pa ničnostni razlog. Pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo tudi na tožničino sklicevanje na 47. člen ZOR v postopku na prvi stopnji, ki ga tožnica spet ponavlja v reviziji. Predmet sporne pogodbe je razdružitev premoženja pravdnih strank, ki je opredeljeno v pogodbi in ne gre za nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv predmet pogodbe. Tožničino nadaljnje sklicevanje na svojemu solastninskemu deležu nesorazmerno uporabo, na 14. člen ZTLR, prikaz površine posameznih delov hiše, mnenje, da bi moralo sodišče ščititi njene interese in podobno, pa ne utemeljuje bistva ničnosti pogodbe, kot zatrjuje v reviziji, pač pa gre v smeri čezmernega prikrajšanja po 139. členu ZOR. Na to je tožnica že prejela pravilen odgovor prvostopenjskega sodišča. Zakonska določba o prenehanju pravice zahtevati razveljavitev pogodbe iz tega razloga s potekom enega leta ne nasprotuje nobenemu ustavnemu načelu. Zakaj se tožnica sklicuje še na 69. člen URS, ni jasno, saj ta govori o razlastitvi nepremičnin v javno korist. 13. Prav tako ni jasno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja. Ta revizijski razlog je navedla le v uvodu revizije, v njenih razlogih pa ga ni opredelila niti vsebinsko niti z navedbo zakonskega člena. Revizijsko sodišče v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi le v mejah v reviziji navedenih razlogov, zato te trditve ni preizkušalo.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku pod I te sodbe. V skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo o stroških vsega postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila nobena pravdna stranka. Odločitev o njunih stroških v postopku na prvi in revizijski stopnji temelji na njunem delnem uspehu v pravdi (drugi odstavek 153. člena ZPP).