Jedro

Šteje se, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, če se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi.

Izrek

1.Pritožba zagovornika obdolženega S.T. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

2.Pritožba državne tožilke se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254/I KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v oprostilnem delu sodbe bremenijo proračun.

Pod točko II. pa je obdolženega S.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po členu 240/II in I KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi II. odst. 36. člena KZ je obdolžencu izreklo stransko denarno kazen v višini

300.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe in odločilo tudi, da se stranska kazen izvrši. Na podlagi I. odst. 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v obsodilnem delu ter odmerilo povprečnino na 70.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila: -okrožna državna tožilka zoper oprostilni del sodbe iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v oprostilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in -zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi tako, da stranske denarne kazni ne izreče. Višja državna tožilka A.Š. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 445. člena ZKP predlagala zavrnitev pritožbe obdolženčevega zagovornika kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pritožbo okrožne državne tožilke pa je umaknila. Z njenim predlogom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki pa na predlog nista odgovorila.

Pritožba zagovornika ni utemeljena.

Po II. odst. 36. člena KZ sme sodišče storilcu za kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, izreči denarno kazen kot stransko kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom. Kazenski zakonik ne v tej določbi ne v drugih večkrat, ko sicer omenja kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, tega pojma natančno ne obrazloži. Ta označba se v najožjem pomenu nanaša na tista kazniva dejanja, ki so po svojem zakonskem opisu storjena le, če je storilec ravnal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist npr. goljufija, oderuštvo. Takšno ozko tolmačenje pa je preozko, saj bi se na ta način kot kaznivo dejanje iz koristoljubnosti niti ne štelo kaznivo dejanje tatvine. Zato se mora šteti kot kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti katerokoli kaznivo dejanje, za katero se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, s katero je obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, ugotovilo, da ni podan objektivni pogoj kaznivosti - torej namen obdolženca pridobiti si večjo premoženjsko korist, temveč so njegovemu ravnanju podani kvečjemu le znaki prekrška. Glede kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin pa je ugotovilo, da je obdolženec lažne račune uveljavljal kot stroške za blago, ki ga dejansko ni nabavil in s tem zmanjšal svojo davčno obveznost. Zagovornik obdolženca zato nima prav, ko zatrjuje, da koristoljubnost obdolžencu ni dokazana in to toliko bolj, ko v pritožbi hkrati navaja, da je obdolženec vse davke (dohodnino in davek na dodano vrednost), ki so mu bile odmerjene z odločbo Davčne uprave po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri obračunavanju in odvajanju davka po uvedbi DDVja, poravnal. Zato ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin z namenom pridobitve premoženjske koristi, sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ker je obdolžencu izreklo tudi stransko denarno kazen in zato načelo zakonitosti pri izrekanju kazenskih sankcij ni bilo kršeno.

Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, preizkus izrečene kazenske sankcije po členu 386 pa je pokazal, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna kazenska sankcija glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in ugotovljene okoliščine.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na 100.000,00 SIT povprečnine glede na trajanje, zamotanost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca.

Ker je višja državna tožilka umaknila pritožbo, ki jo je zoper sodbo (kaznivo dejanje pod točko 1 izreka) vložila okrožna državna tožilka, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 390. člena ZKP zavrglo.

Pritožba zagovornika ni utemeljena.

Po II. odst. 36. člena KZ sme sodišče storilcu za kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, izreči denarno kazen kot stransko kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom. Kazenski zakonik ne v tej določbi ne v drugih večkrat, ko sicer omenja kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, tega pojma natančno ne obrazloži. Ta označba se v najožjem pomenu nanaša na tista kazniva dejanja, ki so po svojem zakonskem opisu storjena le, če je storilec ravnal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist npr. goljufija, oderuštvo. Takšno ozko tolmačenje pa je preozko, saj bi se na ta način kot kaznivo dejanje iz koristoljubnosti niti ne štelo kaznivo dejanje tatvine. Zato se mora šteti kot kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti katerokoli kaznivo dejanje, za katero se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, s katero je obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, ugotovilo, da ni podan objektivni pogoj kaznivosti - torej namen obdolženca pridobiti si večjo premoženjsko korist, temveč so njegovemu ravnanju podani kvečjemu le znaki prekrška. Glede kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin pa je ugotovilo, da je obdolženec lažne račune uveljavljal kot stroške za blago, ki ga dejansko ni nabavil in s tem zmanjšal svojo davčno obveznost. Zagovornik obdolženca zato nima prav, ko zatrjuje, da koristoljubnost obdolžencu ni dokazana in to toliko bolj, ko v pritožbi hkrati navaja, da je obdolženec vse davke (dohodnino in davek na dodano vrednost), ki so mu bile odmerjene z odločbo Davčne uprave po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri obračunavanju in odvajanju davka po uvedbi DDVja, poravnal. Zato ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin z namenom pridobitve premoženjske koristi, sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ker je obdolžencu izreklo tudi stransko denarno kazen in zato načelo zakonitosti pri izrekanju kazenskih sankcij ni bilo kršeno.

Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, preizkus izrečene kazenske sankcije po členu 386 pa je pokazal, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna kazenska sankcija glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in ugotovljene okoliščine.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na 100.000,00 SIT povprečnine glede na trajanje, zamotanost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca.

Ker je višja državna tožilka umaknila pritožbo, ki jo je zoper sodbo (kaznivo dejanje pod točko 1 izreka) vložila okrožna državna tožilka, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 390. člena ZKP zavrglo.