Jedro

Grajeno javno dobro nastane šele s posegom v prostor. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra, da na nepremični niso zgrajene (gozdne) ceste, ampak si je tožnica za to šele prizadevala, ter ob tem ko ni navedeno, da bi se na nepremičnini nahajal kak drug objekt, zaradi katerega bi nepremičnina po ugotovitveni odločbi lahko pridobila status grajenega javnega dobra je določitev zemljišča za grajeno javno dobro v očitnem nasprotju s prvim odstavkom 21. člena ZGO-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 2. člena tega zakona. To predstavlja očitno kršitev materialnega zakona (21. člen ZGO-1), kar je podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0602-1/2015-MZI-4 z dne 25. 5. 2015 se odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 2822/226 k.o. … in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ) je na podlagi zahteve Državnega pravobranilstva RS z izpodbijano odločbo odločilo, da se ugotovitvena odločba tožnice št. 900-0012/2014/13 z dne 8. 12. 2014 razveljavi po nadzorstveni pravici, da je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za izbris zaznambe grajenega javnega dobra lokalnega pomena v zemljiški knjigi pri parc. št. 2822/223 ... in parc. št. 2822/226 ..., obe k.o. ... ter da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi odločbe organ navaja, da sta bili z ugotovitveno odločbo tožnice za grajeno javno dobro lokalnega pomena določeni celotni navedeni nepremičnini, ki sta po dejanski rabi gozdno zemljišče v skupni izmeri 3115519 m2, pri čemer je očitno, da zanju niso izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev statusa grajenega javnega dobra (lokalnega pomena) po prvem odstavku 21. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v zvezi s 1.6., 2. in 2.2. točko prvega odstavka 2. člena tega zakona. Parceli sta gozdno zemljišče, za katerega niti ZGO-1 niti kak drug zakon v smislu, na katerega napotuje 2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ne določa takšne splošne rabe, da bi jima glede na namen uporabe šel status grajenega javnega dobra. Za parc. št. 2822/226 je v ugotovitveni odločbi sicer navedeno, da se na njej nahajajo gozdne ceste, vendar tudi obstoj gozdnih cest ne more biti podlaga za pridobitev statusa grajenega javnega dobra (lokalnega pomena), ker gozdne ceste niso v splošni rabi, ne spadajo v območje občinske gospodarske javne infrastrukture in ne služijo nobeni lokalni gospodarski javni službi. Tožnica je očitno napačno uporabila določbe 21. člena ZGO-1. 2. Tožnica se s tako odločitvijo organa ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja povsem jasno, zakaj je bila razveljavljena njena ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra. Obrazložitev organa je kontradiktorna, saj se v odločbi sprva ugotavlja, da naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za razglasitev statusa grajenega javnega dobra, potem pa se citira zakonske določbe, iz katerih izhaja ravno nasprotno, torej da v konkretnem primeru obstajajo pogoji in razlogi za razglasitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Obravnavane parcele ležijo neposredno na pobočju nad Osilnico, kar je posebej pomembno z vidika požarne varnosti in oskrbe gozda ter dostopnosti do kulturno zgodovinskih krajev in spominskih obeležij. Zaradi težke dostopnosti terena so predvidene še dodatne cestne povezave, ki ne bodo zagotavljale zgolj možnosti kvalitetnejšega gospodarjenja, pač pa tudi nego gozda in skrb za divjad ter varnost. Gozdne ceste so pomembne kot povezovalne ceste in so javno dostopne vsem. Glede na vse navedeno je jasno, da je tožnica morala v sklepu o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena označiti obe parceli kot tako območje, na katerem se nahajajo gozdne ceste ter kulturno zgodovinski spomenik in prostor ter prireditveni prostor s parkiriščem, saj navedeni objekti nimajo svojih parcelnih številk. Tožnica sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi, ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra ohrani v veljavi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Sodišče je kot prizadeto stranko po 19. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopek pritegnilo tudi Državno pravobranilstvo RS, ki pa na tožbo ni odgovorilo.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa v izpodbijani odločbi, da se ugotovitvena odločba tožnice o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena razveljavi po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); po navedeni zakonski določbi lahko izdano upravno odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ kot razlog za razveljavitev ugotovitvene odločbe tožnice navedel, da sta bili za grajeno javno dobro določeni nepremičnini v k.o. ...: parc. št. 2822/223, po dejanski rabi gozdno zemljišče, in parc. št. 2822/226, po dejanski rabi gozdno zemljišče, z gozdnimi cestami, ki očitno ne izpolnjujeta zakonskih pogojev za pridobitev statusa grajenega javnega dobra (lokalnega pomena) po prvem odstavku 21. člena ZGO-1 v zvezi s točkami 1.6., 2. in 2.2. prvega odstavka 2. člena tega zakona.

8. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 19. členu določa, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (prvi odstavek). Zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo (drugi odstavek). Prvi odstavek 21. člena ZGO-1 določa, da objekt oziroma del objekta, ki je po določbah tega zakona lahko grajeno javno dobro, pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. V 2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je grajeno javno dobro opredeljeno kot zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis, izdan na podlagi zakona, in na njih zgrajeni objekti, če so namenjeni splošni rabi.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in dokumentacije predloženih upravnih spisov je razvidno, da je Občinski svet Občine Osilnica na podlagi 21. člena ZGO-1 14. 11. 2014 sprejel sklep o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena za parc. št. 2822/223 in parc. št. 2822/226, obe k.o. ..., ki po dejanski rabi predstavljata gozdno zemljišče in sta do celote v lasti tožnice. Nato je bila 8. 12. 2014 s strani tožnice na tej podlagi izdana ugotovitvena odločba, v kateri je za parc. št. 2822/223 navedeno, da je tožnica ob javni razgrnitvi osnutka gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko enoto Kolpska dolina apelirala na Zavod za gozdove RS, da se na njej vzpostavijo gozdne ceste, za parc. št. 2822/226 pa, da se na njej nahaja več gozdnih cest, ki so tam označene s šifro, imenom in dolžino ceste v občini.

10. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da parc. št. 2822/223 kot gozdno zemljišče očitno ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev statusa grajenega javnega dobra. Grajeno javno dobro nastane šele s posegom v prostor. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra, da na tej nepremični niso zgrajene (gozdne) ceste, ampak si je tožnica za to šele prizadevala, ter ob tem ko ni navedeno, da bi se na nepremičnini nahajal kak drug objekt, zaradi katerega bi nepremičnina po ugotovitveni odločbi lahko pridobila status grajenega javnega dobra (niti to ni navedeno v predhodnem sklepu občinskega sveta), je določitev z ugotovitveno odločbo parc. št. 2822/223 za grajeno javno dobro v očitnem nasprotju s prvim odstavkom 21. člena ZGO-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 2. člena tega zakona. To predstavlja očitno kršitev materialnega zakona (21. člen ZGO-1), kar je podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Ob tem je okoliščina, da je zemljiškoknjižno sodišče status grajenega javnega dobra lokalnega pomena na nepremičnini vpisalo v zemljiško knjigo „brez kakršnih koli pripomb“, za odločitev v tej zadevi pravno nerelevantna; zemljiškoknjižno sodišče je namreč v skladu s svojimi pristojnostmi preverjalo zgolj formalne pogoje za vpis in rezultat takega preizkusa nima pomena za presojo materialne zakonitosti ugotovitvene odločbe. Tudi tožbeni očitek o kontradiktornosti obrazložitve izpodbijane odločbe glede parc. št. 2822/223 ni utemeljen. Organ pravilno argumentira, da za gozdno zemljišče niti ZGO-1 niti kak drug zakon v smislu, na katerega napotuje 2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ne določa takšne splošne rabe, da bi šel takemu zemljišču glede na namen uporabe status grajenega javnega dobra, niti tega tožnica ne navaja v ugotovitveni odločbi. Zato splošne tožbene navedbe, ki se nanašajo na skrb za gozd, divjad in (požarno) varnost kot razloge za ugotovitev statusa javnega dobra za navedeno nepremičnino, na presojo sodišča v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

11. Tožba po presoji sodišča torej ni utemeljena v delu, kolikor se tožnica zavzema za to, da (očitna) kršitev materialnega predpisa, ki je skladno z določbo drugega odstavka 274. člena ZUP pogoj za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ni podana glede dela odločbe, ki se nanaša na parc. št. 2822/223. 12. Je pa po presoji sodišča tožba utemeljena v delu, kolikor se nanaša na parc. št. 2822/226. Ni sporno, da po tej parceli poteka več gozdnih cest. Po prvem odstavku 38. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) so gozdne ceste gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo, in so javnega značaja. Drugi odstavek istega člena pa še določa, da gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so pretežno javnega značaja, prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti. Gozdne ceste praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki v skladu z režimom uporabe, ki ga določi Zavod v sodelovanju z lastniki gozdov (prvi in drugi odstavek 39. člena ZG). Skladno z 2. točko 2. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah je gozdna cesta grajena gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom, je nekategorizirana v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste, omogoča racionalen prevoz gozdnih lesnih sortimentov, je javnega značaja, in je vodena v evidenci gozdnih cest. Tako kot ZG, Pravilnik o gozdnih prometnicah izrecno določa v 18. členu, da lahko poleg lastnikov gozdov gozdne ceste uporabljajo tudi drugi uporabniki.

13. Upoštevaje tako normativno ureditev gozdnih cest se sodišče ne more strinjati s stališčem organa, da obstoj gozdnih cest na parc. št. 2822/226 po materialnih predpisih očitno ne more biti podlaga za pridobitev statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena in da gozdne ceste (tudi že kot take) niso v splošni rabi. Iz prvega odstavka 19. člena SPZ namreč izhaja, da splošna raba pomeni, da lahko stvar v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo, za gozdne ceste pa tako ZG kot Pravilnik o gozdnih prometnicah določata, da so javnega značaja in da jih lahko (poleg lastnikov) uporabljajo tudi drugi uporabniki. Organ v izpodbijani odločbi tudi navaja, da gozdne ceste ne predstavljajo občinske gospodarske javne infrastrukture, ker naj ne bi služile lokalni gospodarski javni službi. Toda skladno z ZGO-1 (2.2. točka prvega odstavka 2. člena) je grajeno javno dobro lokalnega pomena grajeno javno dobro, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina lokalnega pomena, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno; krog grajenega javnega dobra (tako) ni zaprt. Po 1.6. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture ni samo tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe, pač pa tudi tisti, ki tvori omrežje, ki je v javno korist. Na teh podlagah sodišče meni, da gozdna cesta, kot jo natančneje opredeljuje Pravilnik o gozdnih prometnicah v 2. točki 2. člena, lahko služi tudi javni koristi in v konkretnem primeru tožnica pojasnjuje, da so predmetne cestne povezave pomembne (med drugim) kot povezovalne ceste ter vsem javno dostopne.

14. Kot že navedeno, upravne odločbe ni mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici, če ni podane očitne kršitve materialnega zakona oziroma predpisa, kot določa ZUP v drugem odstavku 274. člena. Pri tem je očitna materialnopravna kršitev podana tedaj, kadar jo je mogoče ugotoviti na prvi pogled – prima facie, po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe. V obravnavanem primeru pa ta pogoj očitne kršitve materialnega predpisa za razveljavitev ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra po nadzorstveni pravici glede parc. št. 2822/226 po presoji sodišča ni izkazan. Po tej parceli namreč poteka več gozdnih cest, za katere noben zakon ali drug predpis (eksplicitno) ne določa, da ne morejo pridobiti statusa grajenega javnega dobra (lokalnega pomena). Torej ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZGO-1, SPZ, ZG in Pravilnika o gozdnih prometnicah v konkretnem primeru ni mogoče na prvi pogled zaključiti, da nepremičnina – parc. št. 2822/226, po kateri potekajo gozdne ceste, očitno (na primer glede na jasno pravno normo) ne bi mogla predstavljati grajenega javnega dobra, kot je to v izpodbijani odločbi storil organ, ki je po presoji sodišča pri tem napačno uporabil 21. člen ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje.

15. Sodišče je zato zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo v delu, kolikor se nanaša na parc. št. 2822/226 k.o. ... (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena tega zakona) in zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem prič (A.A. in B.B.), ker je o tožbi lahko odločilo na podlagi podatkov oziroma listin upravnega spisa. Poleg tega je lahko upoštevalo le razloge, ki za pridobitev statusa grajenega javnega dobra za posamezno parcelo izhajajo iz ugotovitvene odločbe ter tudi ne bi moglo upoštevati morebitnih dodatnih razlogov, o katerih bi izpovedale priče, kar pomeni, da so bili predlagani pravno nerelevantni dokazi.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, čeprav delno, in izpodbijano odločbo delno odpravilo, je odločilo, da je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik); v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je namreč do povračila upravičena glede na opravljena procesna dejanja. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče zato ni sledilo tožničinemu stroškovnemu zahtevku v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do poteka 15-dnevnega paricijskega roka, in je toženki naložilo, da tožnici povrne dosojeni znesek stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe ter šele od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.