Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 3.071,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2016 do plačila (I. točka izreka); zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 127,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2016 do plačila (II. točka izreka); odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti znesek 717,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne strošek sodne takse v višini 134,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da pravno podlago za odločanje o dnevnem počitku pripadnikov Slovenske vojske predstavlja 53. člen ZSSloV, ki je uvedel posebni institut potrebnega počitka. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku počitek ni bil omogočen v času pripravljenosti in razporeditve v QRF. Ni upoštevalo sprejetih stališč v sodni praksi. Možnost opravljanja dela med pripravljenostjo in v času razporeditve v QRF ne pomeni kršitve pravice do dnevnega počitka. Tožnik bi moral dokazati, da je delo dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje dela ni konkretiziralo. Tožniku je prisodilo previsoko odškodnino. Tožnik bi bil do odškodnine upravičen le za čas dejanskega dela. Urno postavko bi bilo treba izračunati na način, da bi se mesečna plača delila s 30 za 30 dni. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da iz zakonodaje ne izhaja, da pripadniku Slovenske vojske na mednarodni misiji ne pripada dnevni počitek. Pripadniki v pripravljenosti v okviru varovanja niso v enakem položaju kot v drugih oblikah pripravljenosti, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za delo. Pritožbene navedbe v tem delu predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. V zvezi z razporeditvijo v QRF je tožnik navedel, da so se redno izvajale patrulje, to je potrdil s svojo izpovedjo, toženka pa drugačnih navedb ni podala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbo zoper sklep tožena stranka vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na obrazložitev pritožbe zoper sodbo. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, je napačna odločitev o stroških postopka oziroma povrnitvi sodne takse. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijan sklep razveljavi (spremeni) in zahtevek za plačilo stroškov postopka zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank (tožene stranke). Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka ter posledično pravdnih stroških ter strošku sodne takse.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posega v pravico do dnevnega počitka za 48 dni med mednarodno misijo na Kosovem od 25. 4. 2014 do 29. 10. 2014 prisodilo odškodnino; presojo o kršitvi je utemeljilo s pripravljenostjo tožnika v okviru varovanj baz A., B. in opazovalnice C. ter zagotavljanja hitrih odzivnih sil QRF. Izhajalo je iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.).

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pravico do potrebnega počitka iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.), saj tožnik ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu tožena stranka dnevni počitek zagotovila.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tožniku kršila pravico do dnevnega počitka v zatrjevanem obsegu, in sicer zaradi pripravljenosti v bazah A. in v tem okviru opazovalnice C. ter B. in razporeditve v QRF, pri čemer je pavšalno utemeljilo, da gre za pripravljenost, ki ni enaka povišani pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV, oziroma za pripravljenost in razporeditev v QRF, v okviru katere je tožnik opravljal delo. V zvezi s tem toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj navedeno ne zadošča za presojo utemeljenosti zahtevka. Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka, zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu),1 pri čemer iz obrazložitve sodbe po posameznih časovnih obdobij (točke 17 do 28) celo izhaja, da je tožnik tudi po več dni skupaj opravljal varovanje baz oziroma opazovalnice in bil razporejen v QRF ter da mu v tem času dnevni počitek sploh ni bil omogočen, kar je že pojmovno nemogoče. 10. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje tudi zoper višino odškodnine in v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.2 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

11. Pritožbeno sodišče je utemeljenima pritožbama tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe (I. in III. točko izreka) in sklep o sodni taksi, ki je odvisen od odločitve o glavni stvari, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenih vprašanj, ali je tožnik v pripravljenosti in času razporeditve v QRF dejansko opravljal delo, ki presega tisto, za katerega je prejel plačo, kot če bi delal 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in v kakšen obsegu. Pri morebitni presoji zahtevka po višini naj izhaja iz te povprečne mesečne delovne obveznosti, ne glede na 30 dni, ki jih v nasprotju z dosedanjimi navedbami v odgovoru na tožbo izpostavlja tožena stranka v pritožbi.

12. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodba VSRS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VSRS VIII Ips 22/2020 (QRF) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost). 2 Sklepa VSRS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.