Jedro

Ker je sodišče 1. stopnje z oškodovančevo izpovedbo ugotovilo, da je bil njegov ustavljeni osebni avtomobil pravilno označen, z mnenjem izvedenca cestno-prometne stroke pa zadostno preglednost, na kateri bi obdolženec mogel ugotoviti na cesti stoječi osebni avtomobil in pravočasno ukrepati, dejansko stanje v očitku o preveliki hitrosti ni zmotno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba obdolženega R. V. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi R. V. je dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo en mesec zapora in s preizkusno dobo enega leta. Obdolženi je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.   Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovornici zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremembo ter izdajo oprostilne sodbe.   Pritožba ni utemeljena.   V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovančevi izpovedi, tako tudi glede vključenih smernikov na njegovem stoječem vozilu. Po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke J. K. (in ne S. V.!) je obdolženec vozil prehitro in je oškodovančev ustavljeni avtomobil tudi prepozno opazil. Čeprav isti izvedenec ni mogel ugotoviti vzroka za to opustitev, je ugotovil tudi,da je imel obdolženi zadostno preglednost, da bi lahko pravočasno zaznal ustavljeni osebni avtomobil in temu ustrezno ukrepal, zlasti pa zmanjšal hitrost. Ker pa je vozil prehitro, trčenje tudi z zaviranjem ni mogel preprečiti. Ni dvoma, da bi oškodovanec preprečil trčenje, če bi namesto ustavitve zapeljal naprej tako, kakor se zatrjuje v pritožbi. Vendar vzrok za to prometno nesrečo ni v njegovi nepravilni udeležbi v prometu na tej cesti, pač pa v obdolženčevi malomarnosti, ker je pač stoječi avtomobil prepozno opazil, da bi se lahko trčenju izognil z zaviranjem in ustavitvijo. Tako je tudi pravilno ugotovljena krivdna oblika nezavestne malomarnosti. Zato ni prav nobene potrebe po kakršnikoli dopolnitvi dokaznega postopka, saj v pritožbi predlagano zaslišanje priče A. V. in izvedenca cestnoprometne stroke teh ugotovitev ne bi moglo spremeniti. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da je ta zelo mila in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženi plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Drugače kot sodišče prve stopnje meni sodišče druge stopnje, da bo plačilo tega zneska zmogel. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka.