Jedro

Izven razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP se v okviru pritožbenega preizkusa na podlagi pritožbe iz prvega odstavka istega člena Vrhovno sodišče ne more opredeljevati niti glede pravilnosti presoje sodišča druge stopnje o ugotovljenih bistvenih kršitvah postopka sodišča prve stopnje niti ne glede pravilnosti ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.209.383,64 EUR s pripadki po pogojih potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Odločilo je, da tožeča stranka nosi pravdne stroške.

2.Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je na podlagi 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka. Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4.Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožeča stranka je zahtevala plačilo računov, ki so temeljili na sodelovanju med pravdnima strankama po več sklenjenih dogovorih, v skupnem znesku 1.209.383,64 EUR. Tožena stranka je podala ugovor ugasle terjatve zaradi materialnega pobota. Trdila je, da je zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke utrpela škodo v znesku 2.137.770,00 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da na podlagi poslovnih razmerij obstajajo terjatve tožeče stranke po računih št. 2020-00263, 45/000100, 45/000122, 45/000173, 45/000184, 45/000163, 45/000198 in 45/000151 v skupni višini 171.837,18 EUR s pripadki. Nadalje je zaključilo, da zahtevek tožeče stranke za plačilo terjatev po računih št. 2020-00599, 2020-00661, 2020-00662, 2020-00806, 2020-00807, 20-000055/1F in 20-000056/IF v skupnem znesku 1.037.546,42 EUR ni utemeljen. Pojasnilo je, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena o obstoju dogovora ter da ni mogoče ugotoviti, katere od postavk v računih in v kakšnih zneskih se podvajajo. Glede ugovora ugasle terjatve je zaključilo, da je zaradi prenosa dejavnosti veleprodaje s tožene stranke na tožečo stranko Sporazum o prestrukturiranju kršila tudi tožeča stranka. Ker se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, je podana odgovornost tožeče stranke. Glede višine škode je sledilo navedbam tožene stranke, saj tožeča stranka višini škode ni konkretno nasprotovala.

8.Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu sklenilo, da je treba za presojo pritožbenih očitkov tožeče stranke izvesti tudi s strani pravdnih strank predlagane dokaze z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče A. A. Sodišču prve stopnje je očitalo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo navedene dokazne predloge, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede prenosa dejavnosti veleprodaje. Ocenilo je, da je zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da so nepotrebni, ker tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede obstoja dogovora, v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje v drugih delih obrazložitve, ko je navedlo, da je do nekega dogovora prišlo. To pa pomeni kršitev strankine pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, ki spada v okvir strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9.Sodišču prve stopnje je očitalo tudi, da ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Izpostavilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno utemeljevalo protipravnost ravnanja tožeče stranke na podlagi kršitev Sporazuma o finančnem prestrukturiranju tožene stranke, katerega pogodbena stranka tožeča stranka ni bila. Zato je ostalo neodgovorjeno, na kakšni podlagi (poslovni ali neposlovni) naj bi tožeča stranka za zatrjevano škodo sploh odgovarjala. Posledično so ostala neugotovljena tudi vsa pravno odločilna dejstva, pomembna za presojo obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti.

10.Postopanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP je utemeljilo s presojo, da sodišče druge stopnje dopolnitve dokaznega postopka ne more izvesti samo, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih glede pavšalnosti navedb tožeče stranke o vsebini zatrjevanega dogovora in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odškodninske odgovornosti zaradi česar je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Ocenilo je, da bo strankam na takšen način zagotovljena pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe, saj bi v nasprotnem primeru izvedba dokazov o dogovoru glede prenosa veleprodaje in ugotavljanje vseh predpostavk odškodninske odgovornosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvič pred sodiščem druge stopnje pomenila prenos izvajanja in presoje dokazov na pritožbeno stopnjo. Dodalo je, da s tem ravnanjem ni bilo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.Tožena stranka je v pritožbi izpostavila, da je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazne predloge pravdnih strank za zaslišanje njunih zakonitih zastopnikov in zaslišanje priče A. A. glede obstoja in vsebine dogovora o prenosu dejavnosti veleprodaje. Trdila je, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke sklepčna in dovolj konkretna, da bi dovoljevala izvajanje dokazov, saj izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive oz. nesklepčne trditvene podlage tožene stranke. Zato bi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na račune št. 2020-00599, 2020-00661, 2020-00662, 2020-00806, 2020-00807, 20-000055/IF in 20-000056/IF lahko odločilo sodišče druge stopnje samo. V pritožbi nadalje izpostavlja, da bi sodišče druge stopnje moralo samo odločiti o njeni terjatvi iz naslova odškodninske obveznosti zaradi prenosa dejavnosti veleprodaje, saj je zatrjevala neposlovno odškodninsko obveznost, ker je tožeča stranka delovala protipravno.

12.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje so opredeljene s pritožbenimi razlogi iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

13.Izven razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP se v okviru pritožbenega preizkusa na podlagi pritožbe iz prvega odstavka istega člena Vrhovno sodišče ne more opredeljevati niti glede pravilnosti presoje sodišča druge stopnje o ugotovljenih bistvenih kršitvah postopka sodišča prve stopnje (kršitvi določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov) in niti ne glede pravilnosti ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava.

14.Sodišče druge stopnje svojo odločitev o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje glede ugotovljene kršitve določil pravdnega postopka oprlo na prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 347. člena ZPP glede zmotne uporabe materialnega prava pa na prvi odstavek 355. člena ZPP. Za presojo utemeljenosti pritožbe na podlagi prvega odstavka 357.a člena ZPP je tako odločilno, ali je sodišče druge stopnje na prepričljiv način pojasnilo, da ugotovljene bistvene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti in da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

15.Sodišče druge stopnje je pojasnilo razloge za uporabo kasatoričnih pooblastil iz prvega odstavka 354. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP.

16.Pritožnica skuša polemizirati predvsem z drugačno razlago procesnih okoliščin, iz katerih je sodišče druge stopnje sklepalo na absolutno bistveno kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje. V tem delu pritožnica sega preko (edinega) pritožbenega razloga iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Konkretnih razlogov, zakaj bi sodišče druge stopnje moralo samo izvesti dokazne predloge, ne navede.

17.Pritožnica nadalje le navede, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o obstoju odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ker je jasno, da je zatrjevala neposlovno odškodninsko odgovornost. Ne sooči se z razlogi, ki so sodišče druge stopnje vodili v uporabo kasatoričnih pooblastil. Konkretnih razlogov, zakaj bi sodišče druge stopnje moralo dopolniti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, ne navede.

18.V okoliščinah konkretnega primera tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi jo lahko samo odpravilo sodišče druge stopnje in da ne more samo dopolniti nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

19.Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

20.Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 357a, 357a/2, 357a/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.