Jedro

V okviru uradnega preizkusa s strani tožene stranke izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki od zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženi stranki, tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov, s katerimi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala izplačilo navedenih zneskov. V primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ oziroma 214. člena ZOR. Ker tožeča stranka v svojih navedbah ni zatrjevala nepoštenosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izplačilo zamudnih obresti do vložitve tožbe zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke proti drugemu in tretjemu odstavku izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi iz 1. točke tega izreka razveljavi v 1. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,779.588,36 SIT od 16.4.2002 do 9.9.2002 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se nespremenjeni dajatveni del iz 1. odst. izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v 1. in 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na plačilo 1,779.588,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2002 do plačila in na povrnitev izvršilnih stroškov v višini 600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2002 do plačila. V preostalem delu (glede zneska 3,931.197,74 SIT z obrestmi) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 99.793,88 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v povračilo vse pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere do plačila.

Zoper dajatveni del sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pravdni stranki na pritožbi nasprotnih strank nista odgovorili.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, deloma pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

Glede pritožbe tožene stranke: Odločitev sodišča prve stopnje glede dajatvenega dela sodbe temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

1. Pravdni stranki za obdobje od leta 1999 do 2001 nista imeli pogodbeno urejenih medsebojnih razmerij v zvezi s financiranjem stroškov Osnovne šole X in G. šole v smislu 2. odst. 11. člena Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol (Ur. l. RS, št. 16/98 - v nadaljevanju Uredba).

2. Sredstva za financiranje navedenih dveh zavodov v smislu 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 - v nadaljevanju ZOFVI) je zagotavljala tožeča stranka kot ustanoviteljica navedenih zavodov.

Tožeča stranka je z vtoževanima računoma št. 0103020296 (A1) in št. 0103020301 (A2) uveljavljala povračilo sorazmernega dela sredstev za kritje stroškov izobraževanja učencev z območja tožene stranke. Očitno ni sporno, da tožena stranka v navedenem obdobju sredstev za financiranje navedenih dveh zavodov ni zagotavljala. V skladu z 82. členom ZOFVI so dolžne določen obseg materialnih stroškov izobraževalnih zavodov kriti lokalne skupnosti. Ker 11. člen Uredbe omogoča, da se v javne osnovne šole in zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (2. alinea) in v glasbene šole (3. alinea) vpisujejo učenci iz več lokalnih skupnosti, v 2. odst. napotuje na pogodbeno ureditev medsebojnih razmerij teh lokalnih skupnosti, podobno kot v primeru določitve šolskega okoliša za območje več lokalnih skupnosti v 10. odst. 9. člena iste Uredbe. Nesklenitev pogodbe iz 2. odst. 11. člena Uredbe ne pomeni, da posamezne lokalne skupnosti niso dolžne zagotavljati ustreznega dela sredstev iz 82. člena ZOFVI za učence z njenega območja, ki so bili deležni izobraževanja v navedenih zavodih. Ker je tožeča stranka kot ustanoviteljica navedenih zavodov zagotovila celotna sredstva, ki so jih v smislu 82. člena ZOFVI dolžne zagotoviti lokalne skupnosti, je torej materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka podlago za uveljavljanje povrnitve sorazmernega dela sredstev, ki bi jih za financiranje navedenih zavodov morala zagotoviti tožena stranka. Pravna podlaga za tovrstni tožbeni zahtevek je v določbi 218. člena ZOR, ki se glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika uporablja za sporno razmerje. Ob tem ne gre spregledati, da je tožena stranka samo podlago tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo tudi izrecno priznavala.

Pritožbene trditve, da je temelj za vtoževani zahtevek neizkazan, ker v spornem času, ko naj bi vtoževana obveznost nastala, normativov in standardov v smislu 82. člena ZOFVI še ni bilo, pa so neupoštevne, saj gre za zatrjevanje dejanskih okoliščin (neobstoj normativov in standardov), ki jih je tožena stranka zatrjevala šele v pritožbi, zato pritožbeno sodišče teh trditev ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede višine sredstev, katerih vrnitev je naložilo toženi stranki, saj je pravilna ugotovitev, da tožena stranka s tem v zvezi ni podala konkretnih ugovorov glede načina izračuna ustreznega dela stroškov, ki ga je konkretizirano utemeljila tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 5.5.2003. Tožena stranka se je v zvezi z višino tožbenega zahtevka tako v odgovoru na tožbo kot na naroku za glavno obravnavo dne 18.8.2003 zgolj sklicevala na neobstoj pogodbenega temelja za vtoževano obveznost, medtem ko konkretiziranih ugovorov glede izračunov tožeče stranke ni podala. Pravno zmotno je sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je predmet spora vprašanje pomanjkanja sredstev na strani javnega zavoda, v posledici česar bi bilo le-to mogoče ugotavljati le z vpogledom v bilanco uspeha javnega zavoda. Kot rečeno, predstavlja podlaga tožbenega zahtevka povrnitev ustreznega dela sredstev za financiranje navedenih dveh zavodov, ki bi ga morala zagotavljati tožena stranka in ne pokrivanje morebitne izgube javnega zavoda. V kolikor pa je pritožnik z navedenimi trditvami poskušal izpodbijati dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka, pa predstavljajo tudi te trditve nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odst. 337. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev glede medsebojnega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe v tistem delu, ko se sklicuje na določila odlokov o ustanovitvi obeh javnih zavodov. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je bila tožeča stranka kot ustanoviteljica zavodov zavezana zagotavljati sredstva za opravljanje dejavnosti. Podlago za povrnitev ustreznega dela sredstev pa predstavlja po 82. členu ZOFVI, saj je bila tožena stranka v posledici nepokritja ustreznega dela stroškov obeh zavodov na račun tožeče stranke, ki je celotne stroške pokrila, neupravičeno obogatena (218. člen ZOR).

V okviru uradnega preizkusa s strani tožene stranke izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki od zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženi stranki, tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov, s katerimi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala izplačilo navedenih zneskov. V primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ oziroma 214. člena ZOR. Ker tožeča stranka v svojih navedbah ni zatrjevala nepoštenosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izplačilo zamudnih obresti do vložitve tožbe zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče glede preostalega dela s strani tožene stranke izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje v tem delu glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke: V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov delovanja posvetovalnice za učence in starše v višini 3,540.521,00 SIT je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določilo točke 6.4. Dogovora o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med mestno občino M., občino B., občino C., občino D. ter delitvi premoženja prejšnje občine M. na dan 31.12.1998 (A4). Iz določila točke 1. navedenega dogovora je razvidno, da je podlaga za sklenitev dogovora določilo 100. člena Zakona o lokalni samoupravi, pri čemer predstavlja osnovo za razdelitev premoženja premoženjska bilanca M. na dan 31.12.1998. Iz 2. odst. navedene točke izhaja, da so predmet dogovora obstoječa bremena ter terjatve občine, ki bodo dospevale v naslednjih letih. Kot predmet delitve so bile torej zgolj obveznosti, ki so obstajale na dan 31.12.1998, bodo pa dospevale šele v prihodnosti. Tožeča stranka je kot podlago za tožbeni zahtevek uveljavljala obogatitev tožene stranke na račun tožeče stranke, ker tožena stranka ni prispevala ustreznega deleža za financiranje navedenega zavoda. Tožeča stranka je uveljavljala kritje sorazmernega dela stroškov posvetovalnice za učence in starše v letih 1999 do 2001. Iz trditev tožeče stranke torej izhaja, da je do obogatitve tožene stranke prišlo v času po presečnem datumu, na katerega se sklicuje citirani dogovor, zato tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljevati na določilu točke 6.4. tega dogovora. V delu, s katerim se tožeča stranka v pritožbi sklicuje na navedeni dogovor v smislu, da je bila tožena stranka v spornem obdobju do sklenitve dogovora skupna lastnica zavoda, ker je tožeča stranka sama prevzela ustanoviteljske pravice javnega zavoda šele od uveljavitve dogovora dalje, pa predstavljajo takšne trditve zatrjevanje nove dejanske podlage tožbenega zahtevka, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala na dejstvu, da je posvetovalnica opravljala storitve za občane tožene stranke, v posledici česar je uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov. Pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na obveznost tožene stranke iz naslova dolžnosti zagotavljanja ustreznega dela sredstev za financiranje posvetovalnice za učence in starše kot ustanoviteljice navedenega zavoda, torej predstavlja novo dejansko podlago, ki je tožeča stranka pred tem ni zatrjevala.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno utemeljevanje, da je podlaga tožbenemu zahtevku podana že v napotilni določbi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zagotavljanje sredstev za delovanje navedenega zavoda s strani tožeče stranke ne pomeni obogatitve tožene stranke, saj za razliko od vzgojnoizobraževalnih zavodov, glede katerih je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, v tem primeru ni podana zakonska obveznost za zagotavljanje ustreznega dela stroškov delovanja zavoda glede na število koristnikov teh storitev z območja tožene stranke. Tako se izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbeni zahtevek v višini 3,540.591,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sodbo tudi v delu, s katerim je delno zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povračilo stroškov za delovanje Osnovne šole X. in G. šole. Kot je bilo obrazloženo že v zvezi s pritožbo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnice samo v višini dejanskega okoriščanja na strani tožene stranke, to je upoštevaje dejansko zagotovljenih sredstev za kritje stroškov navedenih zavodov, ki bi jih morala zagotoviti tožena stranka. Kot rečeno, obseg vrnitve določata 193. člen OZ in 214. člen ZOR, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka nima zakonske podlage za uveljavljanje povečanja zneska obogatitve iz naslova revalorizacije, kot jo je prikazala tožeča stranka v vtoževanih računih.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Materialnopravno zmoten je zaključek pritožnice, da je s tem, ko je tožeča stranka v postopku uspela dokazati temelj dveh od treh zahtevkov, bila upravičena do priznanja višjega uspeha v postopku, kot ji ga je priznalo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot kriterij za odmero pravdnih stroškov uspeh tožeče stranke glede na celotni postavljeni tožbeni zahtevek (31,16 %). Tožeča stranka namreč ni izkazala, da je bil nastanek pravdnih stroškov v pretežnem delu vzročno povezan predvsem z vprašanjem ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka, glede česar naj bi tožeča stranka v pretežnem delu uspela v postopku.

Ker na osnovi navedenih razlogov s pritožbo tožeče stranke uveljavljani razlogi niso podani ter ob tem, da pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in z njene strani izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je s pritožbo uspela samo v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.