Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka v 15 dneh plačati tožniku C. P. odškodnino v znesku 4.015.000 tolarjev, tožnici T. P. pa v znesku 6.900.000 tolarjev, obema skupaj pa povrniti 800.780 stroškov postopka. Za primer plačilne zamude je toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in odškodnino tožniku C. P. znižalo na 3.090.000 tolarjev, tožnici T. P. pa na 6.000.000 tolarjev, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 654.080 tolarjev. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 43.860 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila tožnika revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožniku je bila prisojena prenizka odškodnina, saj je bilo v premajhni meri upoštevano, da je utrpel poškodbo glave, ki je najpomembnejši del telesa. Zaradi poškodb vratu in zatilja je utrpel tudi popoškodbeni bolečinski sindrom. Tožnik je tudi psihično spremenjen, kar je navedeno v mnenju psihiatra z dne 19.7.2001, ki je priloženo reviziji. Odločba ZPIZ potrjuje, da je tožnikova invalidska upokojitev v pretežni meri posledica zadobljenih poškodb. Po nezgodi se je tožnikovo življenje bistveno spremenilo. Iz vseh naslovov bi mu morala biti zato prisojena višja odškodina.

Tožnica pa je utrpela obsežne poškodbe po vsem telesu. Glava je bila še posebej hudo poškodovana. Znižanje odškodnine na drugi stopnji zato ni razumljivo. Strah je trajal več kot pol leta. Po končanem zdravljenju tožnica za nekatera dela sploh ni več sposobna. Tako ne more dvigovati in prenašati težjih bremen, delati na vrtu, ne more hoditi po neravnem terenu in se povzpeti na lestev. Tožničino zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo bi zato moralo biti višje za 2.300.000 SIT.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena: a) Glede tožnikovega dela revizije: Pretežni del tožnikove revizije se sklicuje na ugotovitve specialistke iz psihiatrije D. M., dr. med z dne 19.7.2001. Vendar pa so bile te ugotovitve predložene prvič šele v revizijskem postopku in predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato jih revizijsko sodišče ob obravnavanju tožnikove revizije ni moglo (niti smelo) upoštevati.

V ostalih revizijskih trditvah pa tožnik meni, da mu je bila prisojena za 1.710.000 SIT prenizka odškodnina. Vendar, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožnik pa jih z revizijo ne more izpodbiti (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP), temu ni tako. Te dejanske ugotovitve so naslednje: Tožnik je utrpel v prometni nezgodi udarnino glave v levem čelnem predelu in nategnitev mehkih vratnih struktur, zaradi zadobljenih poškodb pa so se pojavili popoškodbeni bolečinski sindrom vratu, zatilja in rok, ki je regradiral, popoškodbeni glavobol, psihoorganski sindrom in reaktivna aniksiozna depresivna nervoza. Zaradi v nezgodi zadobljenih poškodb je trpel dva do tri dni trajne hude bolečine, pet dni hude občasne, dvanajst dni lahke trajne, sedem tednov lahke pogoste, do dveh mesecev pa lahke občasne. Poredke bolečine se pojavljajo tudi po končanem zdravljenju. Hospitalizacija je trajala deset dni, imobilizacija vratne hrbtenice nekaj tednov, neugodna pa so bila RTG slikanja, preiskave, pregledi in terapija. Ob upoštevanju narave poškodb, trajanja in intenzivnosti bolečin ter neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, predstavlja tudi po presoji revizijskega sodišča znesek 1.390.000 SIT, kolikor sta tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin prisodili sodišči druge in prve stopnje, pravično denarno zadoščenje, ki je v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Primarni strah je bil hud, vendar kratkotrajen. Glede na naravo in obseg poškodb pa tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja ni bila tako dolgotrajna in intenzivna, kot trdi revizija. Denarno zadoščenje iz tega naslova v znesku 200.000 SIT je zato v skladu z določbo 200. člena ZOR. Višje odškodnine iz tega naslova ne narekuje niti dejstvo, da je moral tožnik zaradi prestanega strahu in zaskrbljenosti kmalu po nezgodi obiskati psihiatra.

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku ni bila prisojena prenizka odškodnina. Vse posledice, ki jih trpi tožnik, niso v vzročni zvezi z nezgodo, kar izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje. Tudi tožnikova invalidska upokojitev je v znatni meri posledica njegovih predpoškodbenih bolezenskih težav. Po končanem zdravljenju tožnik ne more opravljati del, pri katerih se glava nahaja v prisiljeni drži, ne more delati na višini, opravljati težjih del okoli hiše, ne more dvigovati težkih bremen, težave pa ima tudi pri vožnji avtomobila. Več težav pa povzroča tožniku psihoorganska prizadetost (povečana razdražljivost, slaba čustvena obvladljivost, vzkipljivost itd.), ki pa je le v višini 10 odstotkov povezana s škodnim dogodkom. Ni dvoma, da je tudi zaradi posledic nezgode tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana in da tožnik zato duševno trpi, vendar opisano zmanjšanje življenjske aktivnosti ne narekuje višjega denarnega zadoščenja, kot pa je bilo prisojeno iz tega naslova z izpodbijano sodbo (1.500.000 SIT).

b) Glede tožničine revizije: Tudi tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi pri odločitvi, do kolikšnega denarnega zadoščenja je upravičena zaradi pretrpljene nepremoženjske škode, materialno pravo zmotno uporabljeno. V reviziji tožnica povzema ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, pri čemer pa posebej izpostavlja tiste, ki naj bi dokazovale, da je odškodnina vendarle prenizka. Nobenega dvoma ni, da so bile tožničine poškodbe hujše (udarnina in raztrganina v levem čelnem predelu glave, pretres možganov, prenateg mehkih vratnih struktur, nategnitev prednjega križnega in medialnega kolateralnega meniskusa desnega kolena, udarnina in odrgnina stegenskega področja, zaradi poškodovanega desnega kolena pa se je razvila še Sudeckova bolezen), zdravljenje teh poškodb dolgotrajnejše in povezano z številnimi neugodnostmi, pa tudi tožničino zmanjšanje življenjske aktivnosti je večje kot pri tožniku. Vse to pa je bilo pri prisoji pravičnega denarnega zadoščenja upoštevano, tožnici pa prisojena višja odškodnina kot tožniku. Tožnica je bila poškodovana po več delih telesa, bolečinsko obdobje pa je bilo dolgotrajno.

Hospitalizirana je bila dvakrat, pri hoji je morala dalj časa uporabljati bergle, pogosto obiskati zdravnike in hoditi na terapije. Vendar pa vse povedano (in seveda tisto, kar je zelo podrobno na podlagi izvedenskih mnenj navedeno v razlogih sodbe sodišča prve stopnje) ne narekuje višjega denarnega zadoščenja iz naslova prestanih fizičnih bolečin, kot pa je bilo tožnici iz tega naslova prisojeno z izpodbijano sodbo (2.400.000 SIT).

Strah ob nezgodi je bil intenziven, vendar kratkotrajen. Zaradi poškodb glave je bila zaskrbljena za izid zdravljena ves čas dolgotrajnega zdravljenja (samo hospitalno zdravljenje je trajalo dva meseca). Kljub temu pa denarno zadoščenje v znesku 500.000 SIT ne predstavlja prenizke odškodnine, kot zmotno trdi revizija. Prisojena odškodnina je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v sodbah sodišč druge in prve stopnje s prisojo zneska 2.600.000 SIT ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizija v tem delu le ponavlja ugotovitve izvedencev, ki so vsebovane tudi v sodbah sodišč druge in prve stopnje. Razlika je le v tem, da na podlagi istih ugotovitev o tožničini nezmožnosti za opravljanje del (tistih, ki jih je na delu opravljala pred nezgodo, del, ki so povezana s počepanjem, klečanjem, dvigovanjem in prenašanjem težkih bremen) in ugotovitev, da lahko opravlja le lažja gospodinjska dela, meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi bistveno višjo odškodnino (4.000.000 SIT), vendar pa bi višja odškodnina od prisojene po mnenju revizijskega sodišča odstopala od odškodnin, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih, kar pomeni, da ne bi bila v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu ZOR.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožnikov ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).