Jedro

Dejstvo, da so splošni pogoji poslovanja tožene stranke objavljeni na njeni spletni strani, ne zadošča za zaključek, da so bili le-ti tožeči stranki znani oziroma bi ji morali biti znani, četudi je tožeča stranka za toženo stranko izvedela preko interneta. Pogodba med pravdnima strankama namreč ni bila sklenjena v okviru elektronskega poslovanja tožene stranke na trgu. Zato se je prvostopenjsko sodišče pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka opozorila tožečo stranko na splošne pogoje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v dajatvenem delu I. točke izreka in v II. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem delu I. točke izreka (glede ugotovitve obstoja terjatve) potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.872,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10 2008 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 479,75 EUR z obrestmi (II. točka izreka). V preostalem delu, to je za plačilo 40.000,00 EUR z obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (I. in II. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preverjalo pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejstva seznanjenosti tožeče stranke s splošnimi pogoji poslovanja tožene stranke in ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka namreč ni pojasnila, kakšno vlogo naj bi imel njen zakoniti zastopnik pri seznanitvi tožeče stranke z navedenimi splošnimi pogoji poslovanja. V pravdnem postopku sodišče ne izvaja dokazov brez predhodne trditvene podlage, saj so dokazi namenjeni potrjevanju zatrjevanih dejstev. Zato v zvezi s tem tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke (kar se nanaša tudi na predlog za zaslišanje M.) ni bilo potrebno.

6. Pritožnik trdi (kot je to trdil že tekom postopka na prvi stopnji), da so bili splošni pogoji poslovanja tožene stranke v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 120.člena Obligacijskega zakonika (OZ) zavezujoči za tožečo stranko, saj so bili objavljeni na običajen način (na spletnih straneh tožene stranke ter v vsakokratnem ceniku njenih storitev – brošuri) in so bili tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani.

7. V kolikor pritožnik meni, da že dejstvo, da so splošni pogoji poslovanja tožene stranke objavljeni na njeni spletni strani, zadošča za zaključek, da so bili le-ti tožeči stranki znani oziroma bi ji morali biti znani v smislu 3. odstavka 120. člena OZ, je takšno njegovo stališče zmotno, pa četudi je tožeča stranka za toženo stranko res izvedela preko interneta. V danem primeru namreč pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena v okviru elektronskega poslovanja tožene stranke na trgu. Zato se je prvostopenjsko sodišče pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka opozorila tožečo stranko na splošne pogoje in pravilno ocenilo, da iz poslovne korespondence med pravdnima strankama (elektronskih sporočil, predložene ponudbe in predračuna) to ne izhaja. Na kakšen (morebiti drugačen) način naj bi se tožeča stranka seznanila s cenikom storitev, v katerem naj bi bili objavljeni tudi splošni pogoji poslovanja tožene stranke, pa tožena stranka niti ni trdila (niti ni cenika predložila).

8. Pismo z dne 2. 10. 2008, v katerem tožena stranka omenja splošne pogoje, je bilo napisano po sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama, ko naj bi se ta že začela izpolnjevati. Ker morajo biti splošni pogoji znani pogodbeni stranki, da jo zavezujejo, že ob sklenitvi pogodbe, navedeno pismo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Zato prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka, ker se do njega ni opredelilo.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da trditve pritožnika glede posredovanja tožeče stranke pri naročilu objave oglasnega sporočila za tretjo osebo niso odločilnega pomena in zakaj ne. Razlogom prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče pridružuje in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

9. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da sodba nima razlogov o zapadlosti glavnice. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo (16. točka v zvezi z 11. točko obrazložitve sodbe), da je tožeča stranka plačala znesek 17.872,80 EUR dne 30. 9. 2008 in da zato utemeljeno, v skladu z določbami 111. člena OZ , terja zakonske zamudne obresti od dne 21. 10. 2008 dalje. Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna (5.odstavek 111.člena OZ).

10. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da obstaja terjatev tožeče stranke, navedena v I. točki izreka sodbe, je torej pravilna, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na ta del odločitve, pa niso podane.

11. Pritožnik pa utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni ukvarjalo s pobotnim ugovorom tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zmotno presodilo, da je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor le proti odškodninski terjatvi tožeče stranke, saj ga je v odgovoru na tožbo podala tudi v bran plačilu zneska 17.872,80 EUR, in sicer za poslovno škodo, ki naj bi jo utrpela v enaki višini zaradi ravnanja tožeče stranke.

12. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče, ker o pobotnem ugovoru ni odločilo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (3. odstavka 324. člena ZPP). Ker je odločitev o dajatvenem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke pogojena z odločitvijo o ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, bi navedena kršitev lahko vplivala na pravilnost odločitve o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, ob ugotovitvi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 17.872,80 EUR z obrestmi pravilna, pritožbo tožene stranke zoper ta del I. točke izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Glede odločitve o dajatvenem delu I. točke izreka pa je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu (ter v II. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

14. Napotki prvostopenjskemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).