Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilstva se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s citirano sodbo oprostilo obdolženega Z.S. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ. Zoper sodbo je vložil pritožbo pomočnik okrožnega državnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal njeno spremembo tako, da se obdolženec spozna za krivega po obtožnem predlogu in se ga primerno kaznuje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi je po zagovornikih vložil odgovor na pritožbo, v katerem je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je po pregledu celotne kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke pa v izpodbijani sodbi tudi primerno obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene pritožbene navedbe, da S. C., ko je izpovedal, da je na stroju prihajalo do napak, ni povedal ali je šlo za stroj, ki ga oškodovanec M. Š. opredeljuje kot novega in ki naj bi brez posebnih problemov zmlel več kot 10.000 cm3 lesa za družbo S. d.o.o. ter se je zato po mnenju pritožnika pokvaril kakšen drug stroj, ali iz kakšnega drugega razloga, npr. zaradi preobremenitve stroja, ker naj bi obdoženi mlel palete, naročil pa je le mletje lesenih ostankov. Prav tako so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe, da ni nobene logike v tem, da bi strojnika obeh podjetij v primeru okvare stroja popravljala stroj brez vednosti direktorja T. d.o.o., M. Š., ki naj bi za okvaro prvič izvedel šele ob zaslišanju na glavni obravnavi ter da na podlagi izpovedi priče S. C., izpovedba M. Š. ni bila izpodbita. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo priči M. Š.. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta obe priči, F. V., strojnik v podjetju B. d.o.o. in S. C., strojnik v podjetju T. d.o.o., skladno izpovedali, da je stroju med mletjem lesenih odpadkov na Škofljici večkrat počila veriga oziroma trak, in ga je bilo potrebno zato večkrat popravljati. Oba sta tudi izpovedala, da je bil o okvarah seznanjen tudi direktor T. d.o.o., M. Š., ki je bil pri enem popravilu tudi navzoč. Tako M. Š. kot S. C. pa sta izpovedala, da je šlo za stroj italijanske proizvodnje, ki je bil avgusta 1995 star po navedbi C. leto ali dve, po navedbi Š. pa, da je pred mletjem lesenih ostankov za družbo B. delal nekaj mesecev ter da je sedaj star šest let, kar ob upoštevanju, da je bil Š. zaslišan 29.5.2000, pomeni, da je bil stroj avgusta 1995 star dobro leto. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da obdolženec, oškodovanec in obe priči govorijo o istem stroju ter je zato sodišče prve stopnje, glede na izpovedbi obeh prič, pravilno zaključilo, da izpovedba oškodovanca M. Š. ni verodostojna. V zvezi s pritožbeno navedbo, da priče S. C. ni nihče vprašal, kaj se je dejansko poleg lubja še mlelo za družbo B. d.o.o., pritožbeno sodišče pripominja, da bi okrožno državno tožilstvo kot stranka v postopku lahko priči postavilo tako vprašanje, saj je bila okrožna državna tožilka na naroku dne 29.6.2000, na katerem je bil zaslišan S. C., prisotna, pa za pričo ni imela vprašanj. Glede pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče zaslišalo, če je dvomilo v verodostojnost pričevanja M. Š. glede kvalitete stroja, predstavnike družbe S. d.o.o., pa pritožbeno sodišče zaključuje, da bi tako zaslišanje lahko sodišču predlagalo okrožno državno tožilstvo, pa ga ni, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpovedba Š. v delu, ko govori o kvaliteti stroja, na podlagi obeh zaslišanih strojnikov izpodbita in zato M. Š. kot priča ni bil prepričljiv, sodišče prve stopnje pa torej ni bilo v dvomu. Pritožbeno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, da obdolženi Š. sploh ni govoril o plačilni sposobnosti družbe B. d.o.o, ni bistvena, saj je obdolženi M. Š. izdal naročilnico, iz katere je izhajalo, da družba B. normalno posluje in da bo na podlagi izdane naročilnice in ob izdanem računu zagotovil uplačilo, čeprav je bila družba B. v času do 18.7.1994 do 24.12.1996 nesolventna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se obdolžencu ne more očitati niti, da je Š. z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, z namenom, da bi le-ta z njim sklenil pogodbo, niti prikrivanja dejanskih okoliščin, to je da bi zamolčal neplačevitost podjetja B. d.o.o. ter to tudi obširno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Glede pritožbene navedbe, da je obdolženi plačal dolg naknadno, ker je bila zoper njega podana ovadba in vložen obtožni predlog in bi se s tem plačilom obdolženi rad izmaknil kazenski odgovornosti, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je po podatkih iz spisa obdolženi obtožni predlog prejel šele 16.3.2000, plačili pa sta bili izvedeni v letu 1998 in 1999. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo pritožbo pomočnika okrožnega državnega tožilca kot neutemlejeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj sodba nima kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je sodišče druge stopnje pazilo po uradni doložnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP.