Jedro

Ker je bil sodni postopek določitve meje v interesu obeh strank, ki sta glede dolžine meje v enakem položaju, je sodišče prve stopnje skupne stroške pravilno razdelilo med njiju po enakih delih, to je vsaki polovico.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka sklepa) potrdi.

II. Nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku zaradi sodne ureditve meje s sklepom z 12. 10. 2016 opravilo parcelacijo parcele v lasti nasprotne udeleženke tako, da sta nastali dve novi parceli, nadalje je med obema parcela in parcelo predlagateljice določilo mejo s površino spornega mejnega prostora v velikosti 33 m2, ki vrednostno ne presega 4.000 EUR, ter je odločilo, da je skica sodnega izvedenca, ki prikazuje potek meje, sestavni del izreka sklepa. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom z dne 19. 4. 2017 tako, da je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (I. točka), da skupni stroški postopka znašajo 150 EUR (II. točka), da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici vrniti polovico skupnih stroškov v znesku 75 EUR (III. točka), v presežku pa je stroškovni zahtevek predlagateljice zavrnilo (IV. točka). Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo kriterij, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Ker je skupne stroške v višini 150 EUR (kolikor jih je sodišče prve stopnje priznalo) v celoti založila predlagateljica, je nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji povrne polovico teh stroškov.

2. Nasprotna udeleženka se proti II. in III. točki izreka sklepa pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki spremeni tako, da odloči, da ni skupnih stroškov postopka ter nasprotna udeleženka predlagateljici ni dolžna plačati ničesar, oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je skupne stroške postopka v celoti dolžna nositi predlagateljica, oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v II. točki in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi nasprotna udeleženka najprej navaja, da je sodišče prve stopnje glede skupnih stroškov obrazložilo, da jih trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, da pa lahko sodišče odloči stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Nasprotna udeleženka meni, da sodišče ne bi smelo o skupnih stroških odločiti, da jih stranki trpita v sorazmerju z dolžino meje. Dejstvo je namreč, da je predlagateljica po sklepu sodišča pridobila v last zemljišče s površino 33 m2, ki je bilo do tedaj v lasti nasprotne udeleženke. To predstavlja tak drug tehten razlog, da bi moralo sodišče vse skupne stroške naložiti njej. Poleg tega nasprotna udeleženka meni, da bi moralo sodišče po takšni pravni podlagi in glede na ugotovljeno dejansko stanje šteti, da stroški iz naslova sodne takse niso skupni stroški, ampak posebni stroški predlagateljice, ter jih mora tudi iz tega razloga nositi sama.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba nasprotne udeleženke v izpodbijanem delu (II. točka in III. točka izreka sklepa) ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo zakonsko podlago za odločanje o stroških v tem nepravdnem postopku. Po splošnem pravilu iz 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Če so nastali skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo. Glede skupnih stroškov določa zakon v postopkih za ureditev mej posebno pravilo in sicer po določbi 139. člena ZNP skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o skupnih stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

6. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je postopek sodne ureditve meje sprožila predlagateljica, nadalje, da je nasprotna udeleženka njenemu predlogu nasprotovala. Iz sklepa sodišča prve stopnje z 12. 10. 2016, s katerim je določilo mejo v sodnem postopku, izhaja, da meja pred sodno določitvijo v katastrskem postopku ni bila dokončno urejena, kar s strani nasprotne udeleženke ni bilo prerekano. Kje poteka meja, je bilo med predlagateljico in nasprotno udeleženko sporno, kar pomeni, da je bila sodna določitev meje potrebna in v interesu obeh.1

7. V postopku ni bilo prerekano dejstvo, da je predlagateljica z določitvijo meje pridobila v last 33 m2 površine. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno dejstvo ne predstavlja takšnega tehtnega razloga iz 139. člena ZNP, da bi predlagateljica morala nositi vse skupne stroške postopka.2 Ker je bil sodni postopek določitve meje v interesu obeh strank, ki sta glede dolžine meje v enakem položaju, je sodišče prve stopnje skupne stroške pravilno razdelilo med njiju po enakih delih, to je vsaki polovico. Ker je te stroške založila predlagateljica, je nasprotni udeleženki pravilno naložilo, da ji polovico stroškov povrne.

8. Nasprotna udeleženka tudi nepravilno tolmači, da zaradi tega, ker je tožnica pridobila v last zemljišče, stroški iz naslova sodne takse niso skupni stroški postopka, ampak posebni stroški, ki bremenijo predlagateljico. Skladno s sodno prakso3 sodna taksa predstavlja skupni strošek, saj taksa za ureditev meje predstavlja strošek sodišča. 9. Ob navedenem je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilen in ga je pritožbeno sodišče potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

1 Nasprotna udeleženka v pritožbi ne uveljavlja krivdnega razloga za nastanek spora, pa tudi če bi ga, ji ne bi bilo mogoče pritrditi. Ker je bila ureditev meje v interesu obeh, spor ni bil nepotreben, zato ne bi bilo mogoče govoriti o krivdi predlagateljice, ki je sprožila sodni postopek. Primerjaj: VSL sklep I Cp 2870/2016 in VSL sklep II Cp 3105/2915. 2 Primerjaj: VSL sklep I Cp 272/2016. 3 Primerjaj: VSL sklep I Cp 4596/2010 in sklep II Cp 1275/2016.