Jedro

ZBPP nima določbe, po kateri mora biti prošnja za brezplačno pravno pomoč »utemeljena«, sicer jo pristojni organ zavrne, niti nima določbe, po kateri bi moralo biti že v času odločanja o prošnji »gotovo«, da bodo stroški postopka sploh nastali in katera stranka jih bo dolžna plačati. Kajti, če morebiti stroški v postopku po izdani pozitivni odločbi organa za brezplačno pravno pomoč ne nastanejo oziroma ne bremenijo prosilca, se na podlagi ZBPP temu prosilcu tudi ne izplačajo. V predmetni zadevi pa tudi niso izkazane okoliščine, da bi tožnik povsem brez kakršne koli povezave s sodnim postopkom za nek hipotetični primer uveljavljal brezplačno pravno pomoč, ampak v tožbi prepričljivo navaja, da je bila potreba po sodnem izvedencu izražena s strani sodišča v nepravdnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke št. Bpp 187/2015 z dne 17. 2. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 342,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila stroškov za sodnega izvedenca psihiatrične stroke v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi predloga za urejanje stikov ter omejitev pravice do stikov. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je prosilec dne 23. 1. 2015 na Okrožno sodišče v Ljubljani, Oddelek za družinsko sodstvo, vložil vlogo, iz katere izhaja, da prosi za oprostitev plačila sodne takse in plačila stroškov za sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je dne 28. 1. 2015 prejel odstopljeno prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila stroškov za sodnega izvedenca psihiatrične stroke v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 529/2014, zaradi predloga za urejanje stikov ter omejitev pravice do stikov. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožena stranka navaja, da prosilec z ničemer ni izkazal, da bi mu v postopku nastali kakšni posebni stroški postopka. Za utemeljen zahtevek dodelitve brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov postopka mora iz priloženih dokazil izhajati, da bodo prosilcu nastali stroški postopka (npr. sklep sodišča, s katerim je prosilcu naložena obveznost založitve predujma). Nadalje je pristojni organ za BPP na podlagi zaprosila z dne 4. 2. 2015 prejel dne 10. 2. 2015 odgovor sodišča, kjer se vodi predmetni postopek, da prosilcu A.A. do sedaj sodišče ni izdalo sklepa o plačilu stroškov sodnega postopka, kot tudi ne o plačilu stroškov izvedenca. Na podlagi navedenega pristojni organ za BPP ugotavlja, da prosilec ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, saj se le-ta lahko dodeli le, če je zahtevek dodelitve brezplačne pravne pomoči utemeljen. Na podlagi navedenega in v skladu z zakonskimi določili, pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena ali vsaj preuranjena, saj v času izdaje te odločbe še ni gotovo, da bodo stroški postopka sploh nastali in tudi ni jasno, katera stranka jih bo dolžna kriti. V primeru, da bi mu tekom nepravdnega postopka nastali kakšni stroški, bo prosilec imel ob izpolnjevanju finančnega in ustreznem zatrjevanju vsebinskega kriterija znova možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila stroškov postopka. Glede na navedeno in v skladu z zakonskimi določili pristojni organ za BPP ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP. Ob neobstoju vsebinskega pogoja ni bilo potrebno presojati obstoja finančnega pogoja in ga pristojni organ za BPP tudi ni presojal. V tožbi tožnik pravi, da je v predmetnem postopku že potekal predlog za določitev stikov njegove žene s tremi otroki. Tudi sam je imel z odločbo CSD dovoljene stike, tako, da ga ti otroci obiskujejo v zaporu in izvajanje teh stikov je nemoteno potekalo. Nekega dne je tožnik popolnoma obupal in v najhujši stiski pobegnil iz zapora. Prav in samo zaradi tega pobega iz zapora, mu je Center za socialno delo ukinil vse stike. Ker tožnik smatra, da njegov pobeg iz zapora ne more imeti posledic v tem, da ne more imeti več stika z lastnimi otroki, je zaprosil službo za brezplačno pravno pomoč, da mu pomaga z dodelitvijo odvetnice, ki je že sicer pred sodiščem zastopala interese njegove žene in tudi uspela. Otroci so med tem oddani v rejništvo. Stiki z materjo in rejniki se izvajajo. Na obravnavi, ko se je odločalo o stikih z materjo, je bil zmeraj navzoč tudi tožnik in potem, ko so mu bili stiki odvzeti, je na zapisniku izjavil, da podaja predlog, da se mu dovoli izvajanje stikov kot doslej. Razpravljajoča sodnica je zato s posebnim priporočilom in celotnim spisom spis odstopila v odločanje pristojni službi za brezplačno pravno pomoč v upanju, da bo ta čim prej izdala ustrezno odločbo, zato je tudi preložila obravnavo na določen datum. Pooblaščenka je večkrat delala poizvedbe pri toženi stranki in vedno je bilo odgovorjeno, da je postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v teku in da o tem odloča strokovni sodelavec. Šele na obravnavi 16. 4. 2015 je sodnica iz spisa vročila odločbo pooblaščenki in šele tedaj je pooblaščenka izvedela, da sploh ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, čeprav je tam sedela. Tudi sam tožnik nič ni vedel o tej odločbi in ne glede na to, da tudi, če bi tožnik to odločbo prejel, pooblaščenka s tem ni bila seznanjena, s predmetno tožbo zahteva odpravo odločbe, ki ji je bila vročena na obravnavi dne 16. 4. 2015 in se je tedaj tudi posvetovala s svojo stranko, ki tudi ni vedel, kdaj naj bi Uprava zapora to odločbo dobila. Dejstvo je namreč, da je bil v tem času A.A. na kliniki na zdravljenju. Na noben način torej ni mogel biti obveščen o zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč, pa tudi sicer razlogi, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso resnični. Vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je vlagala njegova žena, saj je bil sam v zaporu. Res je 23. 1. 2015 oddala ponovno vlogo. Služba za brezplačno pravno pomoč očitno ni pogledala, kakšno pomoč pravzaprav prosi tožnik in je vendarle zavrnila njegovo prošnjo, brez da bi ga pozvala na popravo ali izjasnitev. Povedano mu je bilo namreč na obravnavi, da bo moral o zadevi odločiti sodni izvedenec psihiatrične stroke, namreč ali res njegov pobeg iz zapora pomeni takšno oviro, da ne more več izvajati stikov. Ni jasno, kaj je pravzaprav navedla žena tožnika službi za BPP, vendar je bila ta 17. 2. 2015 zavrnjena.

Iz izpodbijane odločbe je morda razumeti, da gre resnično za življenjsko pomembno okoliščino, vendar je sodišče oprlo svojo odločitev na dejstvo, da sploh še ni bil sprejet sklep o postavitvi izvedenca, zato mu je prošnjo zavrnilo. Ni res, da bi bila prošnja popolnoma neutemeljena ali preuranjena, saj v času odločbe še ni gotovo ali bodo stroški sploh nastali in če jih bo dolžan kriti. Razpravljajoča sodnica je jasno povedala na obravnavi, kjer je bil tudi sam navzoč kot udeleženec, da bo nujno potrebno postaviti izvedenca, zato je tudi omogočila, da je tožnik vložil vse prošnje, kot jih je.

Predlaga, da sodišče odpravi odločbo in da odloči, da se tožniku odobri brezplačna pravna pomoč in izda sklep, s katerim se mu odobri povračilo naslednjih stroškov: za postopek in za udeležbo na naroku z 22% DDV za pooblaščenko.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004, 2372008, 15/2014 – OdlUs, 18/2014 – OdlUs) nima določbe, po kateri mora biti prošnja za brezplačno pravno pomoč »utemeljena«, sicer jo pristojni organ zavrne, niti nima določbe, po kateri bi moralo biti že v času odločanja o prošnji »gotovo«, da bodo stroški postopka sploh nastali in katera stranka jih bo dolžna plačati. Kajti, če morebiti stroški v postopku po izdani pozitivni odločbi organa za brezplačno pravno pomoč ne nastanejo oziroma ne bremenijo prosilca, se na podlagi ZBPP temu prosilcu tudi ne izplačajo. V predmetni zadevi pa tudi niso izkazane okoliščine, da bi tožnik povsem brez kakršne koli povezave s sodnim postopkom za nek hipotetični primer uveljavljal brezplačno pravno pomoč, ampak v tožbi prepričljivo navaja, da je bila potreba po sodnem izvedencu izražena s strani sodišča v nepravdnem postopku. Določilo 1. odstavka 24. člena ZBPP namreč pravi, da se pri presoji brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva »o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo«. To zvezo je tožnik v postopku izkazal. V petih alineah 1. odstavka 24. člena ZBPP pa tudi ni pogoja, da mora biti prošnja »utemeljena«, sicer jo pristojni organ zavrne. Zakonodajalec je v določilu 1. odstavka 11. člena ZBPP predpisal, da lahko upravičenec vloži omenjeno prošnjo »v katerikoli fazi postopka«.1 Odločitev oziroma utemeljitev izpodbijanega akta tožene stranke torej nima pravne podlage. Tožena stranka je kršila določilo 1. odstavka 24. člena in 1. odstavka 11. člena ZBPP. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (4 in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča. Nov upravni akt mora izdati v 30 dneh od prejema sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, kar skupaj znese 342,00 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.