Jedro

Ker je pri tožnici telesna okvara v višini 70 % nastala, ko je bila otrok in še ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, tožnica ni upravičena do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 2. 6. 2010 in da se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala, ko je bila še otrok.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je s tožbo predlagala, da se razveljavi odločba toženca št. ... z dne 2. 6. 2010, ker se je njena telesna okvara me trajanjem zavarovanja poslabšala, pa ji kljub temu ni bila priznana pravica do invalidnine, čeprav bi ji glede na 3. odstavek 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju morala biti priznana. Poudarja, da je njen osebni zdravnik dne 18. 6. 2009 na invalidsko komisijo podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine na podlagi telesne okvare, ki naj bi predstavljala poslabšanje predhodnega stanja. Sklicuje se na mnenje invalidke komisije z dne 27. 10. 2009 ter v tem postopku izdani odločbi, da nima pravica do denarnega nadomestila za telesno okvaro. V tožbi je odločbo št. ... z dne 2. 6. 2010 izpodbijala in navajala, da se je njena telesna okvara poslabšala med trajanjem zavarovanja in da je zato upravičena do invalidnine. Njen zahtevek se je nanašal na poslabšanje telesne okvare in ne na dodelitev invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imela pred zavarovanjem. To dokazuje tudi predlog njenega osebnega zdravnika, ki ga je podal 18. 6. 2009. Tak predlog pa se je nanašal na poslabšanje njene telesne okvare. Meni, da sodišče prve stopnje teh pomembnih okoliščin ni upoštevalo in da je zato storilo bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in ji povrne stroške tega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede na pritožbene razloge pa pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 6. 2010 in ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala, ko je bila tožnica še otrok.

Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 12. 4. 2011 (list. št. 20) je sodišče ugotovilo, da med strankama ni sporno, da pri tožnici obstaja telesna okvara v višini 70 %, ki je bila ugotovljena že z odločbo pravnega prednika toženca s sklepom št. ... z dne 14. 9. 1988 ter hkrati, da tudi ni sporno, da je ta telesna okvara nastala pred vključitvijo tožnice v obvezno zavarovanje. Nadalje pa iz zapisnika izhaja, da je tožnica izrecno uveljavljala priznanje invalidnine za že ugotovljeno 70 % telesno okvaro in da ne vtožuje, da je pri njej nastala še kakšna druga telesna okvara, niti ni vztrajala, da gre za poslabšanje že obstoječe telesne okvare. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je invalidska komisija prve stopnje dne 8. 10. 2009 na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ugotovila, da je pri tožnici podano stanje po poliomielitisu, ki predstavlja 70 % že preje ugotovljeno telesno okvaro. Invalidska komisija I. stopnje toženčevega predhodnika je že dne 8. 8. 1988 ugotovila, da je pri tožnici zaradi bolezni podana 60 % telesna okvara po 3. točki Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju seznam) – delna ohromelost desne noge in 40 % telesna okvara po poglavju VII B, točka 13 b seznama (nepregibnost desnega stopala v neugodnem položaju in da skupni procent obeh telesnih okvar znaša 70 % ter da je telesna okvara nastala izpred zavarovanja.

Gre za stanje dveh telesnih okvar, ki sta nastali izpred zavarovanja, torej v času, ko tožnica še ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, pač pa je bila zavarovana po starših le zdravstveno. Po 2. odstavku 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zavarovalno razmerje za zaposlene nastane z dnem vstopa v delovno razmerje, za samozaposlene z dnem vpisa v ustrezen razvid ali register oziroma z dnem začetka opravljanja samostojne dejavnosti.

Pri tožnici je telesna okvara v višini 70 % nastala, ko je bila otrok in ko še ni bila v takšnem pravnem razmerju, ki bi predstavljalo podlago za obvezno zavarovanje. Po 3. odstavku 144. člena ZPIZ-1 zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala pred zavarovanjem.

Ker je bilo pri tožnici ugotovljeno prav takšno dejansko stanje, da je telesna okvara v višini 70 % nastala izpred zavarovanja, je sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pravilno na podlagi 3. odstavka 144. člena ZPIZ-1 na podlagi ugotovljene 70 % telesne okvare, zavrnilo priznanje pravice do invalidnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.