Up-170/01 - 7

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz ZDA, ki jo zastopa odvetniška družba B. - C., o.p., d.n.o., Ž., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 155/98-2 z dne 7. 2. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 110/97-9 z dne 30. 9. 1998 in z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-69/96 z dne 13. 12. 1996 ter s sklepom Upravne enote Kamnik št. 321-242/93 z dne 27. 6. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Upravni organ prve stopnje je zavrgel pritožničino zahtevo za denacionalizacijo, ker kljub pozivu ni predložila listine o podržavljenju premoženja njenemu pravnemu predniku Č. Č.

Pritožbeni organ je pritožbo zoper ta sklep zavrnil. Menil je sicer, da bi morala biti zahteva zavrnjena, vendar naj bi ta pomanjkljivost ne vplivala na samo odločitev o zadevi. Nobenega dvoma naj bi ne bilo, da pritožničinemu pravnemu predniku premoženje ni bilo podržavljeno s predpisi, navedenimi v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) oziroma na način iz 5. člena ZDen.

Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožničino pritožbo zoper zavrnitev njene tožbe v upravnem sporu.

Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbijanim odločbam očita nepravilno uporabo materialnega prava, zaradi česar naj bi ji bili kršeni pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Zatrjuje pa tudi kršitev 2. člena Ustave. Upravnemu sodišču pa očita tudi kršitev prvega odstavka 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS), ker ni odločilo na obravnavi, temveč na nejavni seji.

Navaja, da je bilo premoženje njenemu pravnemu predniku leta 1941 odvzeto s strani okupatorja in da je bilo to premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Takratnim pristojnim državnim organom očita, da neupravičeno niso začeli postopka o razveljavitvi medvojnih zemljiškoknjižnih vpisov, kar naj bi povzročilo izgubo pravice do denacionalizacije. Zato meni, da bi bilo treba v denacionalizacijskem postopku najprej odgovoriti na vprašanje, kateri akt oziroma predpis je bil podlaga za podržavljenje nepremičnin. Po prepričanju pritožnice bi bilo treba, ob upoštevanju ničnosti medvojnih vpisov v zemljiško knjigo, šteti, da je bilo premoženje njenemu pravnemu predniku podržavljeno z uveljavitvijo Odloka AVNOJ.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in se ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev. Prav tako ne presoja nepravilnosti pri uporabi procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato očitka pritožnika o kršitvi 2. člena Ustave ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Ustavno pritožbo namreč lahko utemeljujejo le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Določba 2. člena Ustave pa ne vsebuje nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, saj se nanaša na načela pravne države. Kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ter pravic iz 22. in 33. člena Ustave pa pritožnica ne izkaže, čeprav jih zatrjuje.

Ustavna pritožba namreč ni priložnost za še eno presojo, ali je Upravno sodišče morda kršilo procesno pravo. Zato se Ustavno sodišče ne spušča v oceno, ali je Upravno sodišče glede odločanja brez glavne obravnave ravnalo v skladu z določbami ZUS. Na ta pritožbeni ugovor je namreč odgovorilo že Vrhovno sodišče.

Pritožnica pa stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s tem ne izpodbija.

Kot že prej navedeno, Ustavo sodišče tudi ne presoja pravilnosti pri uporabi materialnega prava. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper sklep upravnega organa ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v postopkih kaže kot kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati, saj so tako upravna organa kot obe sodišči svoje odločitve utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Okoliščina, da pritožnica pravo razume drugače kot upravni organi in sodišča, pa ustavne pritožbe tudi ne utemeljuje.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje ustavna pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan