Jedro

Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojencu je ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti, in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 8,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Izreklo mu je tudi izgon tujca iz države za dobo treh let. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zasežene predmete - mobilni telefon črne barve in mobilni telefon znamke Samsung Galaxy A01, SIM kartice operaterjev Telemach, IDC in A1, ter spominsko kartico Transcent micro SD. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in kršitve Ustave Republike Slovenije (URS) ter Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) vložil obsojenčev zagovornik. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obdolžencu izrečeno kazen zniža na kazen eno leto zapora in 200,00 EUR denarne kazni ter čas izgona skrajša na dve leti ter odloči, da se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka.

3.Na zahtevo je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin, ki je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4.Obsojenec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, pri čemer se je slednji o njem izjavil in vztrajal pri vsebini zahteve.

B.-1

5.Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če so materialno izčrpane, torej če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.

B.2

6.Zagovornik uveljavlja kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker da je bilo obsojencu tekom postopka zagotovljeno tolmačenje in prevajanje v ruski in ne v moldavski jezik, čeprav je obsojenec državljan Moldavije in kljub temu, da je na voljo tolmač za moldavščino. Posledično obsojenec, ker ni imel ustreznega tolmača, ob prijetju niti ni vedel, kaj je naredil narobe, kaj je podpisoval na policiji, v nadaljevanju pa tudi ni razumel dogajanja v fazi preiskovalnih dejanj.

7.16. člen URS določa, da mora biti vsak, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti (tako tudi 4. člen ZKP). 62. člen URS ureja pravico do uporabe svojega jezika in določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Tudi 8. člen ZKP v prvem odstavku določa, da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva.

8.Tretji odstavek 6. člena EKČP v A. točki določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno v jeziku, ki ga razume seznanijo z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; v skladu z E. točko iste določbe EKČP pa ima vsak obdolženec pravico do brezplačne pomoči tolmača. Direktiva 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 določa, da se obdolženim osebam pri obveščanju v skladu s to direktivo nudi prevajanje in tolmačenje v jezik, ki ga razumejo ter da obdolžene osebe prejmejo pisno (podredno najprej ustno in nato še pisno) obvestilo o pravicah v jeziku, ki ga razumejo.

9.Povzeta določila tako ne zahtevajo, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje. Če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Glede na povzeta pravna izhodišča je torej mogoče obdolžencu tolmačiti tudi v tretji jezik, ki ga obdolženec razume. Če bi hotel zagovornik s trditvijo o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika uspeti, bi moral tako, skladno z načelom dispozitivnosti, ustrezno specificirati, zakaj tolmačenje obsojencu v t. i. tretji jezik ni zadostilo predstavljenim merilom, uveljavljenim v relevantni sodni praksi. Zagovornik v zahtevi navaja le, da je bilo obsojencu zagotovljeno tolmačenje v moldavski jezik, ki ni njegov materni jezik, ter pavšalno trdi, da zaradi tega obsojenec ni razumel dogajanja v predkazenskem postopku oziroma v fazi preiskovalnih dejanj. Pri tem zagovornik ne obrazloži, ali in zakaj obsojenec moldavskega jezika denimo ni obvladal dovolj dobro, da bi lahko efektivno uresničeval svojo pravico do obrambe, niti ne trdi, da sodišči nižje stopnje nista izpolnili svoje obveznosti preveriti obsojenčevo znanje tega jezika. Kot nesubstancirane zato zagovornikove teze o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika ni mogoče preizkusiti.

11.V nadaljevanju zagovornik problematizira tudi spremembo kazenskega zakonika. Dejanje je obsojenec storil v času veljavnosti Kazenskega zakonika - KZ-1G, ki je kaznovalni okvir za kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena s poprej 1 do 8 let zapora dvignil na od 3 do 15 let zapora, nespremenjen pa je ostal obligatorni izrek stranske denarne kazni. Zaradi navedenega zvišanja predpisane zaporne kazni zagovornik zatrjuje neustavnost novelirane določbe 308. člena KZ-1G.

12.Vrhovno sodišče je že judiciralo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Zagovornik z navedbami o domnevni neustavnosti zakonske določbe 308. člena KZ-1 ne more uspeti, saj je Vrhovno sodišče vezano z načelom zakonitosti, morebitne pomisleke glede ustavnosti katerega od zakonskih predpisov pa lahko zagovornik uveljavlja preko mehanizma presoje ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Ob tem ni nepomembno, da ne glede na novelirano določbo 308. člena KZ-1, več institutov kazenskega materialnega prava še vedno omogoča ustrezno individualizacijo kazni, in sicer zlasti velik razpon predpisane kazni, možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje uporabilo omilitvena določila po 51. členu KZ-1 in obsojencu izreklo kazen 1 leto in 10 mesecev zapora ter stransko denarno kazen, torej je bila kazen izrečena celo znotraj kaznovalnega razpona, kot ga je pred novelo KZ-1G predpisoval KZ-1.

13.Zagovornik ne more uspeti niti s trditvijo, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje predstavljalo kolektivni delikt. Določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 inkriminira pet različnih izvršitvenih ravnanj. Nekatera od njih res predstavljajo kolektivni delikt (npr. izvršitvene oblike ukvarjanja z nezakonitim spravljanjem tujcev na slovensko ozemlje ali prevažanjem po njem ali pomoči pri njihovem skrivanju). Za druga, med katera poleg omogočenja nezakonitega prebivanja na slovenskem ozemlju spada tudi izvršitvena oblika za plačilo nezakonito spraviti enega ali več tujcev čez mejo ali ozemlje države, pa zadošča le enkratni akt. To izhaja že iz uporabe dovršnega glagola - kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tako me drugim stori tudi, kdor enega ali več tujcev enkrat spravi čez mejo ali ozemlje države. Kot že pojasnjeno je bil v danem primeru obsojenec spoznan za krivega, da je proti plačilu nezakonito spravil čez mejo in ozemlje države sedem tujcev brez ustreznih dovoljenj, takšno ravnanje pa ima vse zakonske znake dovršne izvršitvene oblike "spraviti" tujce za plačilo čez mejo ali ozemlje države iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1.

14.Zagovornik kršitev določb kazenskega postopka nadalje vidi v zatrjevani okoliščini, da naj bi v pritožbi zahteval, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata, a slednje tega ni storilo. Vendar po pregledu spisovnega gradiva Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik v pritožbi zapisal le, da naj drugostopenjsko sodišče razpiše pritožbeno sejo, česar ni mogoče tolmačiti kot izraz želje po udeležbi na pritožbeni seji, kot je vse zagovorniku ustrezno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče.

14.Vložnik v zvezi z izrečeno kaznijo najprej nekoliko nerazumljivo utemeljuje, da so v zadevi podani pogoji za izredno omilitev kazni. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe namreč izhaja, da so bila omilitvena določila uporabljena. V nadaljevanju nižjima sodiščema zagovornik očita, da nista v zadostni meri upoštevali relevantnih okoliščin za odmero kazenske sankcije, zlasti obsojenčevega obžalovanja, zdravstvenega stanja in - v povezavi z višino izrečene denarne kazni - tudi obsojenčevega slabega finančnega stanja. Pri tem zagovornik podaja lastno presojo relevantnih okoliščin, ki je drugačna od presoje, ki sta jo že opravili nižji sodišči.

15.Zagovornik uveljavlja tudi kršitev načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena URS ter trdi, da naj bi obsojencu izrečena kazen v danem primeru odstopala od kazni, izrečenih v drugih, primerljivih zadevah, na takšne pomisleke pa mu drugostopenjsko sodišče ni ustrezno odgovorilo.

16.Vrhovno sodišče je že judiciralo, da o kršitvi načela enakosti pred zakonom ne moremo govoriti zgolj zato, ker sodišče enemu obdolžencu za isto(vrstno) kaznivo dejanje izreče nižjo kazen kot drugemu. Načelo enakega varstva pravic sodišče zavezuje, da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno. Pravilo, da je v različnih zadevah sodišče dolžno odločati različno, je povsem združljivo z načelom individualizacije kazenskih sankcij. Omenjeno načelo namreč sodišču omogoča oziroma celo narekuje ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene specifične obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja od drugih primerov tako v korist kot v breme storilca. Drugače povedano, ob različnih ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo lahko temveč je dolžno izreči različno kazen.

17.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje uporabilo omilitvena določila po prvem odstavku 51. člena KZ-1 in obsojencu kazen odmerilo pod zakonsko predpisano mejo, odločitev o kazenski sankciji pa je temeljila na splošnih pravilih za odmero kazni, kjer je sodišče razumno upoštevalo vse relevantne okoliščine v zvezi s konkretnim obsojencem in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Temu je sledilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ob presoji v pritožbi izpostavljenih kazenskih zadev ustrezno pojasnilo, da le-te niso primerljive z dano zadevo ter izpostavilo tiste razlikovalne okoliščine, ki narekujejo izrek drugačne kazni obsojencu.

18.Zagovornik za prikaz odstopa izrečene kazni od drugih zadev izpostavi nekaj sodb, pri čemer bi moral v skladu z načelom dispozitivnosti določno navesti tudi vse iz njih izhajajoče okoliščine, ki bi terjale zaključek, da gre v obravnavanem primeru za podobno zadevo, ki terja podobno odločitev. Pa tega ne stori. Predvsem pa gre po pregledu vsebine zahteve v tem delu ugotoviti, da zagovornik izpostavlja primere, ko je bila obsojencem izrečena podobna ali celo bistveno višja zaporna kazen. Tako zagovornikovi trditvi, da v obravnavani zadevi izrečena kazen bistveno odstopa od kazni v primerljivih zadevah, ni mogoče slediti.

19.Zagovornik izpodbija tudi odločbo o odvzemu predmetov - konkretno mobilnega telefona Samsung Galaxy A01. Trdi, da ne gre za predmet, ki bi bil uporabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Vendar, nasprotno od zagovornikovega stališča, iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja dokazna ocena nižjih sodišč, na podlagi katere sta sprejeli pravnomočen dejanski zaključek, da je bil (tudi) mobilni telefon Samsung Galaxy A01 uporabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi česar sta ga odvzeli. Ta odločitev je v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ustrezno in razumno obrazložena, skladno z zakonskimi pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZKP. Ko skuša zagovornik takšnim dejanskim zaključkom nasprotovati, torej uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

20.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila v delu vložena iz nedopustnih razlogov, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

22.Za odločitev so glasovali vrhovni sodnica in sodniki Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič, Marjeta Švab Širok in mag. Aleksander Karakaš. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je glasovala za razveljavitev pravnomočne sodbe zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in napovedala odklonilno ločeno mnenje.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/1, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1948) - člen 4, 8 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 62

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/3

Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku - člen 4 Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih - preambula 22

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.