Jedro

Čeprav je k pravnemu poslu v konkretnem primeru v skladu z določbami ZZK-1 priloženo tudi potrdilo o vsebini prostorskega akta, iz katerega izhaja, da je sporna parcela stavbno zemljišče, „odobritve“ ne more nadomestiti zemljiškoknjižno sodišče, pač pa opravlja v primerih iz 18. člena ZKZ kontrolno funkcijo glede tega, ali se sme zaščitena kmetija deliti, upravna enota, na območju katere zemljišče leži.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče ni dovolilo vknjižbe lastninske pravice pri parceli št. 10/2 k.o. ... v korist predlagateljice A.K., ker gre za nepremičnino, pri kateri je zaznamovana zaščitena kmetija, zemljiškoknjižnemu dovolilu pa ni bila priložena odločba o odobritvi pravnega posla s strani upravne enote. Ugovor predlagateljice proti taki odločitvi je bil z izpodbijanim sklepom z dne 28.11.2014 zavrnjen z enakimi argumenti.

Proti odločitvi se pritožuje predlagateljica po zastopnici. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča zmotno, v konkretnem primeru namreč ne gre za promet s kmetijo, temveč za promet z zemljiščem, ki je po namenski rabi opredeljeno kot stavbno zemljišče. Po 18. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) se sme zaščitena kmetija, če gre za stavbna zemljišča, tudi deliti. Upravna enota posle odobrava, če gre za prodajo kmetijskega zemljišča. Ker gre v konkretnem primeru za stavbno zemljišče, ponudba za prodajo ni potrebna, s tem pa tudi upravna enota pravnega posla ne more odobriti. Prav tako upravna enota ne more izdati potrdila, da odobritev ni potrebna, saj ne gre za enega od taksativno naštetih primerov iz 19. člena ZKZ, ko mora upravna enota izdati tako potrdilo. Upravna enota bi torej, kot dejansko zadeve tečejo v praksi, lahko izdala le odločbo, da se parcelo lahko odtuji iz zaščitene kmetije in se zaznamba lahko izbriše. Takšno odločbo pa lahko izda tudi kasneje, ko je nepremičnina že v lasti kupca in glavnina primerov, ko gre za prodajo stavbnega zemljišča, ki spada v sklop zaščitene kmetije, je takšna. Poleg tega Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) nikjer ne navaja, da je zaznamba zaščitenosti kmetije ovira za nadaljnje vpise.

Pritožba ni utemeljena.

V primeru, ko je zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice, izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnin, med katere spada nepremičnina na katero se nanaša zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa da takšno soglasje oziroma odobritev ni potrebna, mora predlagatelj v zemljiškoknjižnem postopku to soglasje oziroma potrdilo tudi priložiti (2.odst. 38. člena ZZK-1). V konkretnem primeru gre sicer za promet s stavbnim zemljiščem, vendar, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige, to zemljišče spada v sklop zaščitene kmetije. Ko gre za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, je potrebno upoštevati določbe 17. do 25. člen ZKZ. V 18. členu ZKZ je določeno, da se zaščitena kmetija v prometu ne sme deliti, razen če se (med drugim) odtujijo stavbna zemljišča, v 19. členu ZKZ pa, da pravni posel odobri upravna enota. V nadaljevanju člena so našteti primeri, ko odobritev ni potrebna in v takih primerih upravna enota o tem izda potrdilo.

Iz konteksta določb ZKZ, oziroma namena tega zakona izhaja, da je za promet z nepremičninami, (tudi) v primeru, kadar gre za kmetijo (ali njen del), določen posebni režim s kontrolo upravne enote, na območju katere zemljišče leži. Čeprav je pravnemu poslu v konkretnem primeru v skladu z določbami ZZK-1 priloženo tudi potrdilo o vsebini prostorskega akta, iz katerega izhaja, da je parcela št. 10/2 k.o. T. stavbno zemljišče, „odobritve“ ne more nadomestiti zemljiškoknjižno sodišče. Da opravlja v primerih iz 18. člena ZKZ kontrolno funkcijo glede tega, ali se sme zaščitena kmetija deliti, upravna enota, logično izhaja iz narave nekaterih drugih tam naštetih primerov, ko je za presojo, ali gre za dovoljen promet, potrebno izkazati obstoj določenih dejstev. Teh zemljiškoknjižno sodišče ne ugotavlja. Poleg tega jih je mogoče glede na njihovo naravo izkazati le z listinami, katerih predložitev v zemljiškoknjižnem postopku po ZZK-1 ni predvidena.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno izhajalo iz zahteve, da mora predlagateljica pridobiti odločbo pristojne upravne enote o odobritvi pravnega posla (oziroma potrdilo, da odobritev ni potrebna) in je zato odločitev o zavrnitvi predloga pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).