Jedro

Gotovost, upoštevajoč pravno teorijo, pomeni najvišjo stopnjo materialne resnice in je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo. Ker je tak dokazni standard že sam po sebi bolj idealna kot realna kategorija, teorija stoji na stališču, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih (praviloma) dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost oziroma da v resničnost trditev ne bo dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Temu, z izjemami, ki zahtevajo znižanje oziroma prilagajanje dokaznega standarda, še vedno sledi tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika, da se tožencu v njegov nujni dedni delež po pokojni M. D. vračuna darilo v znesku 2.300,00 EUR s pripadki, zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 398,81 EUR v 15 dneh s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa njeno spremembo tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da je toženec od pokojne M. D. prejel darilo, in sicer denar za nakup osebnega avtomobila v viši 2.300,00 EUR oziroma vozilo in darilo, to je sedežno garnituro v vrednosti 500,00 EUR. Dokazna ocena ni skladna s formalnimi okvirji proste dokazen presoje in je vsebinsko neprepričljiva in brez razumnih argumentov do te mere, da je sodba arbitrarna. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi arbitrarnosti odločitve. Zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožnik po mnenju sodišča ni zmogel stopnjo gotovosti dokazati tožbenih navedb. Sodišče je torej zahtevek zavrnilo na podlagi pravil o dokaznem bremenu, pri tem pa zahtevalo, da tožnik trditve dokaže s stopnjo gotovosti, čeprav za meritorno odločanje praviloma zadostuje prepričanje. V novejši sodni praksi se uveljavlja celo dokazni standard pretežne verjetnosti. Tožnik zato ni bil dolžan z dokaznim standardom gotovosti dokazati navedb, drugačen zaključek sodišča pa je napačen in v nasprotju z načelom enakega varstva pravic. Sodišče je nepravilno uporabilo 215., 212. in 8. člen ZPP, ko je od tožnika šele s sodbo zahtevalo, da s stopnjo gotovosti dokaže svoje navedbe, posledica pa je nezakonita in nepravilna sodba. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršeno pa je tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V nadaljevanjem podaja kritiko dokazne ocene priče V. G. in obrazloži, zakaj bi sodišče priči moralo verjeti. Sodišču v zvezi s tem očita postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ugotovitev, da toženec ni bil lastnik avtomobila Peugeot 201, ki bi ga kupil v letih 2002 oziroma 2003, ampak lastnik vozila Peugeot 205 GT, ki ga je kupil v letu 1997, ne ustvarja dvoma v izpovedovanje tožnika. Opozarja, da gre za časovno oddaljene dogodke, ki vse do smrti M. D. niso bili relevantni. Povsem življenjsko je, da si tožnik vseh detajlov ni zapomnil. Bistveno je, da je tožnik trdil, da gre za nakup vozila Peugeot, ugotovljena odstopanja glede oznake vozila in leta nakupa pa niso relevantna in tudi niso razumna podlaga za to, da bi obstajal dvom v tožnikovo izpoved. Nerazumen in arbitraren je zaključek sodišča, da zapustnica v času nakupa ni zmogla financirati toženca, čeprav to med strankama sploh ni bilo sporno. Kršeno je bilo razpravno načelo in storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko ni ugotovilo, da je tožnik od zapustnice prejel v dar sedežno garnituro v vrednosti 500,00 EUR, kar je med strankama nesporno. O tem se tudi ni izreklo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 13) izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik svojih navedb, da je toženec s strani zapustnice prejel darilo v vrednosti 2.300,00 EUR, ni dokazal stopnjo gotovosti. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem uporabilo previsok dokazni standard.

6. Gotovost, upoštevajoč pravno teorijo, namreč pomeni najvišjo stopnjo materialne resnice in je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo(1). Ker je tak dokazni standard že sam po sebi bolj idealna kot realna kategorija(2), teorija stoji na stališču, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih (praviloma) dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost oziroma da v resničnost trditev ne bo dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek(3). Temu, z izjemami, ki zahtevajo znižanje oziroma prilagajanje dokaznega standarda, še vedno sledi tudi sodna praksa.(4)

7. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ob uporabi previsokega dokaznega standarda trditve tožnika izenačilo z neresničnimi oziroma nedokazanimi in zahtevek zavrnilo, bi takšna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in terja razveljavitev sodbe. Ker te kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče, ne da bi samo opravilo pritožbeno obravnavo in vse dokaze ponovno izvedlo, ne more odpraviti, zaradi ekonomičnosti in zaradi varstva pravice do pritožbe, zadevo vrača sodišču prve stopnje (354. člen ZPP).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje že izvedene dokaze, ob upoštevanju napotil iz 8. člena ZPP, ponovno dokazno oceniti in pri tem uporabiti dokazni standard prepričanja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se v novejši sodni praksi sicer res uveljavlja tudi dokazni standard pretežne verjetnosti, vendar pa ta dokazni standard, glede na naravo spornih trditev ter dokaze s katerimi je takšne trditve mogoče dokazovati, ni ustrezen. Sodišče naj se ob ponovnem odločanju opredeli tudi do tožnikovega pravnega interesa za vložitev konkretne ugotovitvene tožbe(5) oziroma pojasni, če in v kakšnem obsegu je bil tožnik napoten na pravdo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo tudi v spis D 324/2009, naj sodišče ob ponovnem odločanju poskrbi, da bo spis priložen.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pravna teorija loči več stopenj materialne resnice. Poleg gotovosti pozna še prepričanje, ki je podano takrat, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek; verjetnost, ki predstavlja položaj, ko so razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu; in dvom, ki pravzaprav ne omogoča sklepanja o materialni resnici, ker so razlogi, ki govorijo v prid določenemu dejstvu, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju (tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 52 in 53 in povzeto v Ude L. Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, stran 116).

(2) II Ips 436/2007

(3) Primerjaj Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, šesto izdanje, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 393; Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 53 in 348 in Uzelac, Teret dokazivanja, PF Zagreb 2003, stran 383. (4) Več o tem glej v članku T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, 2002, št. 6-7, stran 1407. (5) Zahtevek, da se toženi stranki v njen dedni delež vračuna darilo v določeni vrednosti, je ugotovitveni. Z njim se zahteva ugotovitev obstoja pravice do vračunanja. Za vložitev takšne tožbe pa je potrebno, razen, če se ta zaradi napotitve na pravdo domneva, izkazati (2. odstavek 181. člena ZPP).