Jedro

Ni naloga pritožbenega sodišča, da se spušča v analizo posamičnih primerov iz sodne prakse vrhovnega sodišča, niti da jih navaja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne za nadaljnjih 500.000 SIT (odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), in mora tako tožena stranka plačati tožeči stranki 3,650.000 SIT in ji povrniti 876.212 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2000 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 82.750 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2002 dalje do plačila.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z nesrečo dne 9.2.1995 v rovu Rudniku ..., odgovornostno zavarovanega pri toženki, ko je tožnik pretrpel pretres možgan težje stopnje in lažjo okvaro desne vratne korenine, pozneje pa postkomocionalni sindrom, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3,800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje, se pravi od 31.1.2000, in mu povrniti pravdne stroške. V presežku do zahtevanih 5,000.000 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 1,500.000 SIT od zahtevanih 2,500.000 SIT, za strah 300.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevanih 2,000.000 SIT.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za strah na 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,500.000 SIT. V ostalem je to pritožbo in tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo. Pravdne stroške je znižalo na 680.634 SIT.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del sodbe, torej zaradi 1,850.000 SIT. Pri tem uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem sodišči nista dali ustrezne teže dejstvom, ki sta jih ugotovila izvedenca, zlasti pa ne temu, da je šlo za zvin vratne hrbtenice in pretres možganov, kar je izredno neugodna kombinacija, ter temu, da je bil tožnik ob nesreči star šele 29 let. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sploh ne omenja 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Srednje hude kontinuirane bolečine so trajale po izvedenčevem mnenju 60 ne pa 25 dni, kot ugotavlja pritožbeno sodišče. Tudi druga bolečinska obdobja so bila intenzivnejša in lažja kot ugotavlja to sodišče. Zato gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšna kršitev je podana tudi s tem, da sodišče ni navedlo, konkretno s katerimi odškodninskimi zadevami je opravilo primerjavo. Tako sodbe in mogoče preizkusiti. V zvezi z odškodnino za strah sodišči nista dovolj upoštevali zlasti dejstva, da je hujši sekundarni strah trajal 4 mesece in da je strah v rudniških nesrečah intenzivnejši in dolgotrajnejši. Zahtevana odškodnina pomeni 125.000 SIT na mesec strahu. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni ustrezno vrednotilo dejstva, da so tožniku zmanjšane življenjske aktivnosti za 21%, pritožbeno sodišče pa sploh ni vrednotilo dejstva, da bo tožnik trpel posledice dve tretjini svojega življenja. Tudi v zvezi s to odškodnino ni navedlo konkretnih primerjanih zadev. Pri odmeri odškodnin za vse tri oblike sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik poškodoval že pred šestimi leti in osmimi meseci. Izpodbija tudi stroškovno odločitev pritožbenega sodišča, kar zadeva pravdne stroške in zavrnitev zahteve za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne in ugodi tožnikovi pritožbi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kakršno očita revizija sodbi sodišča druge stopnje, vodi nujno k razveljavitvi sodbe (prvi odstavek 379. člena ZPP), tega pa tožeča stranka sploh ne predlaga. To si je mogoče razlagati tudi s tem, da sama ni prepričana o tej kršitvi. In za takšno kršitev res ne gre. Pritožbeno sodišče je sicer navedlo krajša bolečinska obdobja, kot sledijo iz mnenja izvedenca medicine dela mag. sc. F. V., dr. med., ki ga je tožnik zaprosil za mnenje pred pravdo. Glede trajanja in intenzivnosti bolečinskih obdobij se je sodišče oprlo na mnenje postavljenega izvedenca nevrologa dr. M. Č. z očitno sprejemljivejšo oceno tu obravnavanih okoliščin in tako tudi glede bolečin, ki se pri tožniku še vedno pojavljajo, medtem ko prvi omenjeni izvedenec o slednjih sploh ne govori, ne pri oceni bolečinskih obdobij (6. stran), ne pri posledici (8. stran) in ne v zaključku (9. stran) mnenja. Te ugotovitve so tudi v nasprotju z izpovedjo tožnika samega. Ne gre torej za nasprotje med razlogi sodbe pritožbenega sodišča in listinami v spisu.

Ne gre niti za to, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da v njej ni navedeno, s konkretno katerimi drugimi odškodninskimi zadevami je sodišče opravilo primerjavo. Očitno tudi za tožečo stranko ni sporno, da je treba v odškodninskih pravdah v zvezi z negmotno škodo ob nujni individualizaciji obravnavanega primera opraviti še primerjavo s prisojanimi odškodninami v naši državi, saj se je le tako mogoče približati enakim merilom za vse primere in s tem pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ima svojo podlago v zakonu (200. in 203. člen ZOR), ki pa zaradi same narave zakonskega predpisa, in to nujno abstraktne in skope, sam zase ne more nuditi vsega za denarni izraz ugotovljene negmotne škode. Zato mora sodišče poseči v takšnih primerih po pravni oziroma natančneje po sodni praksi med drugim tudi kot sredstvu za enotnost pravne prakse, pravičnost in pravno varnost. Pri njej ne gre za posamične primere (po kakršnih sega anglosaško pravo), marveč za ustaljeno odločanje, ki ga dopolnjujejo in poglabljajo nove odločbe. Takšna praksa učinkuje kot celota in prav v tem je njena tehtnost in moč. Razvidna je iz pregleda sodne prakse, ki ga občasno izda vrhovno sodišče kot institucija, ki po zakonu skrbi za enotno sodno prakso. Takšen pregled je na voljo vsem, zlasti še takšnim pooblaščencem strank, ki edini smejo vlagati zanje revizije kot izredno pravno sredstvo. Ni torej naloga pritožbenega sodišča, da se spušča v analizo posamičnih primerov iz sodne prakse vrhovnega sodišča, niti da jih navaja. Potemtakem je neutemeljen očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti in da gre zato za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Končno tudi ne gre za to, da nižji sodišči ne bi vrednotili bodočih občasnih glavobolov in bolečin. Sodišče prve stopnje je to svojo presojo izrecno oprlo na 203. člen ZOR (v prvem odstavku na 6. strani svoje odločbe), pritožbeno sodišče pa je ta vidik obsega škode ne enkrat navedlo v svoji obrazložitvi (v četrtem in petem odstavku na peti strani). Če pri tem ni omenilo tudi predpisa (203. člena ZOR) ni bistveno kršilo postopka. Pomembno je predvsem, da je upoštevalo pri odškodnini za telesne bolečine tudi bodočo škodo. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, kar zadeva prisojo odškodnine za neprijetnosti med zdravljenjem in za prestane in bodoče telesne bolečine ter za strah. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani odločbi (razlog iz tretjega odstavka 370. člena ZPP) in tako ne more upoštevati revizijskih trditev dejanske narave, ki se ne ujemajo s sodno ugotovljenimi (že omenjeno trajanje in intenzivnost bolečinskih obdobij, trajanje bolniškega dopusta le pet mesecev in pol, ne pa revizijsko zatrjevanih enajst mesecev). Ob ugotovljenih in v nižjih sodbah opisno in številčno nanizanih telesnih bolečinah in neprijetnostih med zdravljenjem ter upoštevaje tožnikovo starost in s tem pričakovano trajanje bodočih bolečin pomeni tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina, ki je bila prisojena na prvi in drugi stopnji, ustrezno zadoščenje.

Reviziji ne gre pritrditi, da je zlasti pritožbeno sodišče določilo prenizko odškodnino za strah. Upoštevati je namreč treba, da se odškodnina za strah prizna, kadar je kdo trpel dolgotrajen in intenziven strah ali če je pretrpel intenziven toda kratkotrajen strah, ki pa je za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje. Pri tožniku za tako imenovani primarni strah ob nesreči sploh ni šlo, saj je bil dogodek nenaden in nepričakovan, tožnik pa je izgubil zavest. V zvezi s strahom za izid zdravljenja je bilo ugotovljeno, da je trajal v močnejši obliki en teden, v zmernejši pa tri tedne in potem je šlo le še za zaskrbljenost. Ob prej omenjenih merilih tako ni mogoče prisoditi iz tega naslova več, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Revizijsko poudarjanje, da je šlo za rudniško nesrečo, je glede na opisani potek dogajanja, ko se je tožnik prebudil iz nezavesti šele v bolnišnici, neprimerno. Značilnost rudniških nesreč in razlog za strah, ki ga doživljajo prizadeti, je v občutku ujetosti v rovu, v pričakovanju novih vdorov kamenine, vode, plina, ipd., česar vsega tožnik ni doživljal. Pri doslej obravnavanih oblikah škode ne bi bilo utemljeno upoštevati časa čakanja na odškodnino. Od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve sodišča so minila tri leta in pol, kar ni obdobje, ki bi upravičevalo zvišanje odškodnine na ta račun.

Pač pa je v celoti utemeljena revizija, kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo na 1,500.000 SIT. Tožniku gre odškodnina v zahtevanem znesku za njegovo duševno trpljenje ne le zaradi občasnih glavobolov, težav v vratni hrbtenici, mravljinčenja v obeh rokah in oslabelosti desne roke, marveč tudi zaradi občutnih sprememb v njegovi duševnosti in telesni kondiciji, ko je postal slabo obvladljiv in vzkipljiv, slabši za svež spomin, nesposoben za težja domača dela in delo na delovnem mestu, ki ga je moral spremeniti v čistilca odvoza in signalista, ter nesposoben za rekreativni šport, ki ga je gojil. Pri tem ima posebno težo dejstvo, da so se opisane življenjske omejitve pripetile tožniku še ne 30 let staremu.

Iz opisanih razlogov je bilo treba reviziji delno ugoditi in zaradi pravilne uporabe materialnega prava odškodnino za zadnjo omenjeno oblike škode zvišati za 500.000 SIT in temu ustrezno spremeniti izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem neutemeljenem delu pa jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka (drugi in prvi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke v tej pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, je 86,5-odstoten (100% uspeha po temelju in 73% po višini). V takšnem razmerju je bilo treba priznati strankama stroške, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar da po pobotanju, da mora tožena stranka povrniti tožeči 876.212 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvostopenjske sodbe dalje. Povrniti pa mu mora tudi 82.750 SIT revizijskih stroškov, ki so izračunani na podlagi odvetniške tarife (povečane za DDV) in na podlagi Zakona o sodnih taksah, oboje od zneska 500.000 SIT, s katerim je tožeča stranka uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Že revizija sama ugotavlja, da tega pravnega sredstva ni mogoče vložiti ne zoper sklep o stroških ne zoper sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks. Zato ne bo odgovorov na zadevne revizijske trditve.