Jedro

Ker tožnik sodne takse po plačilnem nalogu tega sodišča I U 1190/2020 z dne 28. 10. 2021 ni plačal, je FURS na predlog tega sodišča utemeljeno izdal sklep z dne 10. 8. 2022 in začel s postopkom davčne izvršbe, pri čemer je upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbe 160. člena ZDavP-2, ki določa omejitve pri davčni izvršbi (prim. drugi odstavek 2. točke izreka sklepa). V zvezi s tem je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da slabo finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ampak v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 le za njegovo izvršitev. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da morebitna tožba tožnika v upravnem sporu zoper sklep FURS z dne 10. 8. 2022 nima verjetnega izgleda za uspeh in da je zato ni razumno vlagati (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 4933-94950/2022-3 z dne 10. 8. 2022 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-498-2-187/2022-4 z dne 17. 8. 2023.

2.Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navaja, da je tožnik zaprosil za izjemno in nujno BPP. Tako izjemna kot nujna BPP se dodelita, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP. Nadalje tožena stranka opisuje, da iz sklepa FURS, ki je po svoji vsebini sklep o davčni izvršbi, in zoper katerega želi tožnik vložiti tožbo, izhaja, da je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR in stroške izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR. Navedena obveznost tožnika temelji na plačilnem nalogu Upravnega sodišča RS I U 1190/2020-12 z dne 28. 10. 2021, ki je kot izvršilni naslov postal izvršljiv 18. 11. 2021. Tožena stranka je ocenila, da tožnik v postopku ni izkazal okoliščin, iz katerih bi izhajala verjetnost uspeha tožbe, v zvezi s katero prosi za BPP. Navedbe o socialni stiski namreč ne vplivajo na zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Slabo materialno stanje, na katerega se sklicuje tožnik, ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ampak za njegovo izvršitev. Tožnik v vlogi za BPP nasprotuje tudi izvršilnemu naslovu, ki je bil podlaga za davčno izvršbo na podlagi sklepa FURS, saj navaja, da izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev. V zvezi s tem tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik v postopku že začete davčne izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnega naslova, iz katerega izhaja zanj sporna obveznost. Ker tožnik po oceni tožene stranke ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh tožbe, v zvezi s katero je prosil za BPP, je tožena stranka zaključila, da tožbe ni razumno vlagati in je zato prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je tožena stranka pri izdaji kršila pravila upravnega postopka, nepravilno uporabila ZBPP ter napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Trdi, da je toženi stranki znano, da je procesno nesposoben, saj mu je bila leta 2012 odvzeta poslovna sposobnost; da je bil v postopku II P 1014/1998, ki ga je vodilo Okrožno sodišče v Ljubljani, nezakonito prikrajšan za dediščino po starših; da je v poplavah avgusta 2023 izgubil še vse ostalo premoženje; da njegova invalidska pokojnina znaša 1.113,96 EUR, zaradi rubeža pa se dejansko preživlja z zneskom 878,88 EUR in da je vse navedeno sodišču znano iz postopka I U 398/2021. Tožnik nadalje trdi, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila 8., 9. ter 146. člen ZUP in napačno uporabila 22. člen ZBPP, saj tožnik nedvomno izpolnjuje pogoje za BPP. Poleg navedenega tožnik v tožbi iz razloga, ker je izpodbijano odločbo izdala predsednica oz. sodnik Upravnega sodišča RS, prosi, da se njegova tožba na podlagi 23. člena Ustave odstopi v odločanju drugemu sodišču.

4.Tožnik s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi, ali pa da zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

5.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 sodišču poslala spis, ki se nanaša na to zadevo.

O predlogu za prenos pristojnosti

6.Glede tožnikove prošnje za prenos pristojnosti sodišče opozarja, da je Upravno sodišče edino sodišče v Republiki Sloveniji, ki je pristojno za odločanje v upravnih sporih, saj je po 9. členu ZUS-1 organizirano kot enotno sodišče, ki sodi na sedežu in zunanjih oddelkih, vsem pa predseduje ista predsednica sodišča. Zato prenos krajevne pristojnosti ni mogoč, prav tako pa v veljavni pravni ureditvi ni pravne podlage za prenos pristojnosti na sodišče druge stvarne pristojnosti. Glede na to tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, ki se je tožnikova skrbnica, kljub pravilnem in pravočasnem vabilu, ni udeležila, svoje odsotnosti pa ni opravičila. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine, ki jih je v sodnem postopku predložil tožnik (priloge A7 do A13) ter vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Ostale dokazne predloge, ki jih je podal tožnik (zaslišanje strank, prič, ogled), je kot nepotrebne za odločitev v tej zadevi zavrnilo. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla na 24. člena ZBPP, pri čemer tožnik njeni presoji in zaključkom v zvezi s tem v tožbi niti ni obrazloženo nasprotoval. Prav tako se vsi predlagani dokazi nanašajo na dejstva, ki za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembna.

8.Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9.Izpodbijana odločba se opira na 24. člen ZBPP, pri čemer sodišče, kot že omenjeno, ugotavlja, da tožnik v tožbi presoji tožene stranke na tej podlagi ne nasprotuje obrazloženo, ampak le na splošno trdi, da odločitev o tem, da se njegova prošnja zavrne, ni zakonita oz. pravilna. Glede na to sodišče pritrjuje toženi stranki, da mora tožnik za dodelitev izjemne (22. člen ZBPP) in nujne (36. člen ZBPP) BPP vedno izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, po katerem mora organ za BPP preizkusiti, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri tem mora vsaj v omejenem obsegu opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo torej biti očitni, to je spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10.Presoja tožene stranke, da so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na prej navedeni podlagi, temelji na bistveni ugotovitvi, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi s sestavo tožbe zoper sklep FURS z dne 10. 8. 2022, ki je po vsebini sklep o davčni izvršbi, pri čemer ob vložitvi prošnje in kasneje na poziv tožene stranke, te ni utemeljil z razlogi oz. okoliščinami, iz katerih bi izhajalo, da ima tožba verjeten izgled za uspeh oz. da jo je razumno vložiti. Sklep FURS z dne 10. 8. 2022 je bil namreč izdan zaradi izterjave neplačane sodne takse, skupaj s stroški njegove izdaje. Davčni organ je postopal po določbah ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar se opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člen ZDavP-2). Izvršilni naslov je v tem primeru odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

11.Ker tožnik sodne takse po plačilnem nalogu tega sodišča I U 1190/2020 z dne 28. 10. 2021 ni plačal, je FURS na predlog tega sodišča utemeljeno izdal sklep z dne 10. 8. 2022 in začel s postopkom davčne izvršbe, pri čemer je upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbe 160. člena ZDavP-2, ki določa omejitve pri davčni izvršbi (prim. drugi odstavek 2. točke izreka sklepa). V zvezi s tem je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da slabo finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ampak v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 le za njegovo izvršitev. To nadalje pomeni, da socialna stiska ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi. Drži tudi ugotovitev tožene stranke, da prosilec v postopku davčne izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnega naslova, ki je podlaga za tak postopek, v konkretnem primeru je to plačilni nalog tega sodišča, ki je bil 28. 10. 2021 izdan v zadevi I U 1190/2020. To izhaja tudi iz sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2, po katerem s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Še bolj to seveda velja za tožbo v upravnem sporu.

12.Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da morebitna tožba tožnika v upravnem sporu zoper sklep FURS z dne 10. 8. 2022 nima verjetnega izgleda za uspeh in da je zato ni razumno vlagati (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

13.Tožbeni očitki, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo 8. in 9. člena ZUP ter četrtega odstavka 146. člena ZUP, so splošni oz. povsem nekonkretizirani, zato ne omogočajo preizkusa v upravnem sporu. Tožnik zgolj našteva določbe ZUP, brez da bi pojasnil, zakaj naj bi tožena stranka v predhodnem postopku kršila načelo materialne resnice (8. člen ZUP), načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in o katerih dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za izdajo izpodbijane odločbe, se ni imel možnosti izreči (četrti odstavek 146. člena ZUP).

14.Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločitev tožene stranke v tej zadevi pravilna ter na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS I Upr 6/2023 z dne 13. 3. 2024.

224. člen ZBPP: "(1) Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: (i) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in (ii) je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. (2) V primeru, kadar prosilec uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (do sojenja v razumnem roku), se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upošteva, ali je nerešena zadeva razlog, da se je prosilec znašel v življenjski stiski. (3)Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. (4) Prosilcu se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč. (5)Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje po prvi alinei prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 22, 24, 24/1, 24/3, 36

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.