Jedro

Toženka bi morala glede na tožnikove navedbe presojati, ali tožnik kot nekdanji vojak v enoti za boj proti terorizmu, s tem zatrjuje svoje politično prepričanje, kar je lahko razlog za preganjanje, če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.1 Morala bi torej presoditi, ali zatrjevana grožnja z usmrtitvijo s strani teroristov za nekdanje pripadnike enot za boj proti terorizmu v Alžiriji res obstaja, česar pa ni storila.

V izpodbijani odločbi tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4410/2019/8 (1312-33) z dne 7. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Presodila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite, in ker prihaja iz varne izvorne države.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove razloge za azil iz prošnje za mednarodno zaščito. Navedel je, da je bil v Alžiriji zaposlen v vojski, v enoti za boj proti terorizmu. Zaradi poškodbe na rednem opazovanju, ko je padel z griča in si poškodoval ramo, ni bil sposoben biti vojak in zato je vojsko zapustil. Tudi državo je zapustil, ker zaradi poškodovane rame ni mogel dobiti dela na svojem področju, pa tudi zaradi krivice, ki se mu je zgodila - vojska mu ni želela priznati poškodbe na delovnem mestu. Če bi mu, bi mu pripadala pravica do pokojnine in v tem primeru bi ostal v državi. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru 4. 12. 2019. Med drugim je navedel tudi, da je bil od leta 2014 zaposlen v vojski. V A. je bil dve leti in pol, vendar pa se osebno ni nikoli udeležil spopadov, ker do njih v času, ko je bil v zasedi, ni prišlo. Njegovo služenje je bilo ves čas v gorah. Odločil se je, da zapusti vojsko, ker niso hoteli priznati nesreče pri delu in zaradi nepravičnega ravnanja. Poskušal je tožiti polkovnika, vendar zaradi njegovega visokega čina ni imel nobene pravice in ni mogel narediti ničesar proti njemu. To je prvi razlog, zaradi katerega je zapustil svojo matično državo. Poleg tega pa je bil ogrožen, ker je bil v specialni enoti v boju proti terorizmu. Ker ni bil več v vojski in ni nosil nobenega orožja, bi ga teroristi lahko ubili kjerkoli. Ostal je brez zaščite. Če bi se moral sedaj vrniti v Alžirijo, bi ga ujeli teroristi in ga ubili. Teroristi za vsakega vojaka točno vedo, kje je. V času služenja v vojski je bil ves čas podvržen grožnjam. Po tem, ko je zaključil delo v vojski, je glede ogroženosti s strani teroristov povedal, da se je takrat, ko je prihajal v vojaške enote, kasarne, vedno izogibal kazanju vojaških dokumentov. Teroristi se preoblačijo v vojaške uniforme in te lahko legitimirajo. Tako zvedo tvoje ime in te lahko odkrijejo in ubijejo. Na ta način jih je veliko padlo. Imel je prijatelje, ki so tako končali. Če bi mu priznali poškodbo na delovnem mestu, ne bi ostal in bi najverjetneje zapustil Alžirijo zaradi groženj teroristov. Teroristi v Alžiriji vedo vse o osebi. Pozna tudi vojake, ki so bili njihova tarča po končanem služenju oziroma opravljanju dela v vojski. V enoti niso imeli informacij, kdo od njih je tarča, avtomatično so bili vsi.

3. Toženka je 11. 12. 2019 po elektronski pošti preko pooblaščenke tožnika prejela nekaj fotografij. Iz naknadno prejetega pojasnila izhaja, da gre za dokazila o služenju vojaškega roka, kopijo vozniškega dovoljenja, fotografije, ki potrjujejo služenje vojaškega roka in fotografijo osebne izkaznice. Toženka je prejete dokumente tudi prevedla, kot je razvidno iz upravnega spisa.

4. Toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku navedel le nepomembne razloge. V lastnoročni izjavi je navedel, da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih in humanitarnih razlogov ter zaradi krivic, ki so se mu dogajale v vojski. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je zapustil izvorno državo, ker ne more dobiti dela, zaradi poškodbe, ki se mu je pripetila na delovnem mestu v vojski ter zaradi občutka krivice. Na osebnem razgovoru je še dodal, da je bil ogrožen, ker je bil v specialni enoti v boju proti terorizmu in bi ga lahko teroristi kjerkoli ubili. Glede na dano odpoved v vojski, toženka ugotavlja, da se ne bo vračal v protiteroristično enoto. Teroristi se nahajajo v gorah in so tako od njegovega kraja bivanja precej oddaljeni. Nevarnosti je bil izpostavljen zgolj v tistem predelu Alžirije, kjer je delal kot vojak. Kljub temu, da je bil kot vojak ves čas ogrožen, je tožnik še povedal, da ni imel nobenih težav v času od podane odpovedi do odhoda iz države in glede na njegove navedbe je mogoče oceniti, da gre za obdobje skoraj enega leta. Glede na to, da se mu na območja, kjer je delal kot vojak, ni potrebno vračati, so navedbe o ogroženosti v goratih predelih Alžirije, kjer se nahajajo teroristi, nepomembne. Ker bi tožnik v primeru priznanja pravice do pokojnine ostal v Alžiriji, kot je navedel v prošnji, in ker je izvorno državo zapustil devet mesecev po zaključku službovanja v vojski, iz njegovih navedb ne izhaja. da bi bil pred odhodom iz države kakorkoli ogrožen. Na osebnem razgovoru je sicer izjavo spremenil in povedal, da ne bi ostal v Alžiriji zaradi groženj teroristov, vendar pa te svoje spremenjene izjave ni z ničemer utemeljil. Iz navedb v prošnji je očitno, da je pri njegovih težavah na delovnem mestu šlo za izključno zasebno zadevo. Četudi trdi, da je imel psihične težave, je to nerelevantno za postopek mednarodne zaščite. Ni namreč poiskal ustrezne zdravstvene pomoči, ki jo je imel na voljo v izvorni državi, zdravila pa si je kupoval kar sam. Ker je Alžirijo zapustil šele po devetih mesecih od odpovedi v službi in mu v tem času v izvorni državi nihče ni grozil, toženka ugotavlja, da ni imel nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode. Tudi s predloženimi fotografijami ni uspel izkazati kakršnekoli ogroženosti v izvorni državi, ampak zgolj to, da je bil zaposlen v vojski. Poleg tega prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 29019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19) določila kot varno izvorno državo. Podal pa tudi ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Že same navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite.

5. Tožnik je v tožbi navedel, da je že povedal, da bi Alžirijo zapustil tudi, če bi mu v vojski priznali poškodbo na delovnem mestu, in sicer zaradi groženj teroristov, ko so njegovo enoto napadli teroristi, ki obvladujejo gorato področje Alžirije. V tožnikovem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu resna škoda ne bo ponovila, kot tudi ne, da se grožnje terorističnih organizacij ne bodo uresničile. Če bi tožnik moral oditi nazaj v izvorno državo, bi namreč resno škodo, to je ogroženost njegovega življenja, ponovno utrpel. Tožnik v postopku za pridobitev mednarodne zaščite ni navajal zgolj dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnikovi razlogi so, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, tehtni, da zanj Alžirija ni varna izvorna država. Nepravilen je tudi zaključek toženke, da je tožnik odšel iz izvorne države zgolj iz ekonomskega razloga. Tožniku bi ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, in sicer nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, s čimer bi bil ogrožen iz razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku podeli status begunca, podrejeno pa, naj po odpravi vrne zadevo v ponovno odločanje toženki.

6. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje svoja stališča. Razumljivo je, da oseba ob prejemu zavrnilne odločitve doživi (duševno) stisko, vendar to na odločitev ne more vplivati. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik je z vlogo z dne 30. 1. 2020 predložil še dokazne predloge – izboljšano kopijo prve in druge strani svoje osebne izkaznice, s katero dokazuje svojo istovetnost, ter pisno mnenje z dne 24. 1. 2020 s pregleda pri specialistu psihiatrije, B.B., iz katerega izhaja, da je pri tožniku še vedno prisotna tesnoba zaradi dogodkov iz preteklosti, ki je situacijsko prilagojena, specialist pa mu je predpisal ustrezna zdravila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje izpodbijana odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določili prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnikovo prošnjo je zavrnila iz dveh razlogov: ker je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (1. alineja 52. člena ZMZ-1) in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Sodišče ugotavlja, da je iz tožnikovih navedb na osebnem razgovoru med drugim razvidno, da mu v Alžiriji kot nekdanjemu pripadniku enote za boj proti terorizmu grozijo teroristi. Zatrjeval je namreč, da zaradi izstopa iz vojske ne nosi orožja in bi ga teroristi lahko ubili kjerkoli. Teroristi se namreč preoblačijo v vojaške uniforme in legitimirajo osebe, tako izvedo tvoje ime in te lahko odkrijejo in ubijejo. Na ta način jih je veliko padlo, imel je prijatelje, ki so tako končali. Pozna tudi vojake, ki so bili tarča teroristov po končanem služenju oziroma opravljanju dela v vojski. Če bi se moral sedaj vrniti v Alžirijo, bi ga ujeli teroristi in ga ubili. Teroristi za vsakega vojaka točno vedo, kje je. V enoti niso imeli informacij, kdo od njih je tarča, avtomatično so bili vsi.

11. Navedene okoliščine so po presoji sodišča relevantne okoliščine. Kažejo namreč na tožnikov strah pred posledicami opisanega ravnanja teroristov. Lahko so ekstremne in se lahko končajo s smrtjo. Kot relevantne okoliščine lahko kažejo na tožnikovo politično prepričanje. Zato bi morala toženka te okoliščine podrobneje raziskati. V ta namen bi morala pridobiti in proučiti aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi. To pomeni, da bi morala toženka glede na tožnikove relevantne podane navedbe presojati, ali tožnik kot nekdanji vojak v enoti za boj proti terorizmu, s tem zatrjuje svoje politično prepričanje, kar je lahko razlog za preganjanje (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.1 Morala bi torej presoditi, ali zatrjevana grožnja z usmrtitvijo s strani teroristov za nekdanje pripadnike enot za boj proti terorizmu v Alžiriji res obstaja, česar pa ni storila.

12. Glede na navedeno po presoji sodišča ni pravilno stališče toženke, da je tožnik navajal le okoliščine, ki so nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V izpodbijani odločbi tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1).

13. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila še iz razloga, ker je ugotovila, da prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik res državljan Alžirije, ki je bila z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19) razglašena za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj varna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). S tem v zvezi toženka ni upoštevala tožnikovih relevantnih navedb, da mu v Alžiriji grozi usmrtitev s strani teroristov zaradi njegove pretekle zaposlitve v protiteroristični enoti vojske. To pomeni, da tudi v tem delu manjkajo odločilni razlogi za odločitev. Zaradi navedenega se izpodbijane odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku bo toženka morala pridobiti ustrezne aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika tožnikovih zatrjevanih groženj z usmrtitvijo s strani teroristov in z njimi seznaniti tožnika (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Nato bo morala presoditi, ali, glede na tožnikove navedbe, obstaja tožnikovo politično prepričanje ali ne in posledično, ali obstaja tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem iz tega razloga. Če bo ugotovila, da tožnik iz navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, bo morala (ob upoštevanju teh razlogov in pridobljenih informacij o izvorni državi) presojati pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik smiselno predlagal, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

1 Glej sodbo Upravnega sodišča I U 1140/2019 z dne 15. 7. 2019.