Jedro

Za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ni mogoče uporabiti ukrepov iz prvega odstavka 240. a člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 1270/2009 z dne 18. 1. 2011 kot neutemeljen zavrnilo predlog državne tožilke za odreditev zaščitnih ukrepov za pričo „priča 1“.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper takšen sklep vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni napadeni sklep tako, da odredi zaščitne ukrepe za pričo „priča 1“ tako, kot ti izhajajo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1270/2009 z dne 26. 11. 2010. 3. Zagovornik obtoženega L. P. je odgovoril na pritožbo vrhovne državne tožilke. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnilo odreditev zaščitnih ukrepov za „pričo 1“.

4. V tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 1270/2009 z dne 26. 11. 2010 po 240. a členu ZKP odločilo, da se odredijo ukrepi za zaščito priče „priča 1“. Ugotovilo je, da so za tak ukrep izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom Kp 7/2010 z dne 13. 1. 2011 ugodilo pritožbama zagovornikov obtoženih J. S. in L. P. ter navedeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da pritožnika glede na vsebino dopisa policije z dne 27. 10. 2010 utemeljeno nakazujeta, da gre pri priči, za katero so bili odrejeni zaščitni ukrepi, za osebo, ki je bila že zaslišana v tem kazenskem postopku. Na podlagi vpogleda v kazenski spis je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v tem kazenskem postopku predlog za zaslišanje priče z enakimi osebnimi podatki, kot jih je na naroku 26. 11. 2010 posebej navedla „priča 1“ sodišču prve stopnje (Okrožnemu sodišču v Novem mestu) podal državni tožilec in je bila oseba z enakimi osebnimi podatki na glavni obravnavi tudi zaslišana ter kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je predmet presoje sodišča druge stopnje (K 105/2008 z dne 18. 9. 2009), je bila izpovedba te priče v soglasju s strankami prebrana. Vrhovno sodišče je sklepalo, da gre za pričo, ki je v tem kazenskem postopku že bila zaslišana na glavni obravnavi in da zato ne gre za pričo, katere identiteta še ni razkrita.

5. V izpodbijanem sklepu se sodišče sklicuje na razloge, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče ter ocenilo, da ni smiselno in celo v nasprotju s pravico obtožencev o izvajanju učinkovite obrambe, da se odredijo zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240. a člena ZKP. Pri odločitvi je izhajalo iz dejstva, da je bila priča, za katero so predlagani zaščitni ukrepi, že zaslišana v postopku dokazovanja pred sodečim senatom sodišča prve stopnje. Sodišče je sklepalo, da pojmovno za že znano (zaslišano) pričo ni mogoče uporabiti ukrepov iz prvega odstavka 240. a člena ZKP.

6. V določbah 240. a člena ZKP je predpisan obseg zaščitnih ukrepov, pogoji za njihovo uporabo in predpisan tudi postopek. Po določbi drugega odstavka odredi zaščitne ukrepe preiskovalni sodnik s pisnim sklepom, ki ne sme vsebovati podatkov, ki bi lahko privedli do razkritja podatkov, ki so predmet zaščitnega ukrepa. V primeru odreditve zaščitnih ukrepov se ustrezni podatki iz tretjega odstavka 240. člena ZKP, ki jih preiskovalni sodnik pridobi od priče, takoj po identifikaciji in pred zaslišanjem priče izločijo iz spisa in hranijo kot uradna tajnost (tretji odstavek 240. a člena ZKP). Prav tako se izločijo iz spisa in hranijo kot uradna tajnost izjave, ki jih na naroku, izvedenem po preiskovalnem sodniku, dajo priča in druge osebe. Njihov pregled in uporaba sta dopustna samo v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep iz drugega odstavka navedenega člena (peti odstavek 240. a člena ZKP). Enako velja tudi za primer, ko gre za pričo, za katero so bili že pred njenim zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku odrejeni nujni zaščitni ukrepi ali ukrepi v programu zaščite po zakonu iz tretjega odstavka 141. a člena ZKP (šesti odstavek 240. a člena ZKP).

7. Iz takšne zakonske ureditve sledi, da je le v predpisanem postopku mogoče zagotoviti oziroma realizirati anonimnost priče, ki jo je treba zaslišati v kazenskem postopku. Položaja, ki je nastal v tej zadevi, procesni zakon ne obravnava, čeprav je sicer zaščitne ukrepe normativno natančno uredil. Slednje je razumljivo, ker gre za tehtanje dveh nasprotujočih si interesov, in sicer javnega interesa, ki zasleduje učinkovit boj zoper hujše oblike kriminalitete in interesov obrambe, da se seznani z identiteto priče. Zato ni mogoče postopkovne določbe razlagati tako, da je zagotovitev anonimnosti priči smiselna tudi v nastali situaciji. Podelitev popolne anonimnosti priči, ki je bila že zaslišana v istem postopku in so njeni podatki že bili razkriti, bi bila zato v nasprotju z namenom, ki izhaja iz zakonskih določb (in tudi iz narave) teh ukrepov. V zvezi s tem ni odveč opozoriti na razlago v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004), da je po vložitvi obtožnice izdaja sklepa, da se določeni priči zagotovi anonimnost smiselna le, če gre za pričo, ki ni bila zaslišana med preiskavo in njeni podatki niso razvidni iz drugih podatkov spisa. Povsem jasno je, da vse to velja tudi za poznejše stadije kazenskega postopka.

8. Po obrazloženem ni mogoče soglašati s stališčem, predstavljenim v pritožbi, glede smiselnosti odreditve predlaganega zaščitnega ukrepa. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo Vrhovne državne tožilke zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).